|  Prvi korak…
Zadnji korak…
Med njima pa pot, pot vztrajanja, pot od sebe k sebi, pot vere…
A prvi in zadnji v sebi nosita neko posebno težo, kot rojstvo in smrt, kot jutro in noč, kot izvir reke, ki po neznani poti vijuga k izlivu…
Ko prestopamo prvega moramo dostikrat prestopiti meje sebe, odvreči svoje strahove, dvome. Odvreči preteklost, ki nas s svojimi spomini želi privezati nase. Odvreči poglede, odvreči besede… In ostati goli, novi na začetku te poti.. In tam, v hladu novega dne, ko je jutranja zarja komajda vidna, ko je še čutiti hlad noči, verjetno res ni lahko stati brez vseh spominov, ki bi greli, brez vseh besed, ki bi jih pojmovali za varnost, brez besed, ki bi povedale, kaj nas čaka na koncu poti… Steci, steci zdaj, ne oziraj se, naj te ne bo strah teme (ne pozabi, prebuja se nov dan…), naj te ne bo strah koraka… Teci, le teci po tej poti, poti življenja…
Pot… Pot.. Pot….
O poti kdaj drugič, naj jo vodi življenje, ne orisujejo te besede…
Zadnji korak (nekega kosa poti). Pot je skorajda prehojena. Lahko se ozreš nazaj zdaj, da boš lažje cenil prehojene korake, da boš v sebi našel moč še za teh nekaj… Koliko lažje bi bilo v sebi najti tisoče izgovorov zakaj se vrniti nazaj, koliko lažje bi bilo lagati samemu sebi… Koliko lažje bi bilo odvreči ključek teh zadnjih vrat, ki ga držiš v roki nekam daleč stran in s praznino v duši odtavati nazaj… Ampak…čemu je potem služila pot? Čemu si se podal nanjo, čemu si odhajal, da bi se zdaj vračal? Zberi moč, zberi vero…bodi hvaležen za vse izkušnje, bodi hvaležen za rast, za ta trenutek…
Stojiš torej tam, pred zadnjimi vrati s ključkom v roki. Mrak lega nad zemljo, in v zraku je čutiti neke nove dni.. Zapuščaš spomine? Pa kaj! Zapuščaš brežine? Pa daj! Ne čakaj zdaj…odkleni…
In tu te zdaj čaka spet nova pot… Steci…
|
NE ZAMUDITE
Koraki življenja
Prispeval/a: titanic dne ponedeljek, 8. avgust 2005 @ 15:09 CEST
na poti življenja, ki je sestavljena iz premnogih prehojenih korakov, se srečamo z radostjo in bolečino. Edino kar potrebujemo je vstrajnost, upanje in vera. Srečamo se z mnogimi ljudmi, situacijami, srečamo se sami s seboj. Kaj pa naredimo iz srečanj, pa je odvisno samo od nas, od našega poguma in vere. Mnogo ljudi je strah, to je tistih, ki imajo premalo vere. Mnogi obupajo, ker nimajo moči, saj jim primanjkuje upanja in vstrajnosti. Kaj pa je s tistimi, ki si želijo, vstrajajo, upajo, pa se kljub temu prestopajo na enem mestu in nikamor ne pridejo? Strah je pomanjkanje ljubezni, pomanjkanje zaupanja v Boga, v njega, ki nam želi, da bi bili sprečni in zaupljivi.
Ko ne moreš teči, hodi,
ko ne moreš hoditi se plazi, le ne ustavi se, pojdi naprej.
lp Titanic