Piše: Majda Ortan

8.
Travnik je žarel od barvitosti pisanih cvetov. Majniške ivanjščice so svoje razkošne glavice vabljivo nastavljale sončnim žarkom, čudovite, elegantne modre zvončnice so se nežno pozibavale na vitkih steblih, zlato rumenilo regratovih cvetov je stkalo žarečo preprogo, pod katero so radoživi črički goslali svoje razposajene viže. Pomlad je slavila življenje v vsej polnosti in brsteči lepoti.

Sanja je ves dan preživela na trpotčevem listu. Prepustila se je sončnim žarkom in nežnemu zibanju toplega vetra, ki je raznašal omamne dišave cvetočih lepotic. Okopala se je v jutranji rosi in se lepotičila. Njene mehke, kratke pokrovke so sramežljivo pokrile le zgornji del zadka in to mini krilo ji je odlično pristajalo. Zapeljivo oprsje je zakrival ščitast ovratnik rahlo oranžastih odtenkov. Njen vrat je kot izbran nakit krasil par zloščenih temnih lis. Kot druge kresničke je pomladni dan preživela v počitku in se veselila trenutkov, ko se bo zmračilo in bo zažarela v vsej svoji zapeljivi lepoti. Z vitkimi nožicami je nežno gladila svoje telo in se radostila svoje lepe podobe.

Pričakovala je svoj prvi večer med majniškimi kresničkami. Veliko prijateljev se je ustavilo ob njenem trpotčevem listu. Klepetali so z njo in se šalili. Radoživi metulji, vestne čebele in nekaj kresničjih samičk ji je polepšalo dan. Vsi so opazili njeno lepoto in posebno milino, ki jo je izžarevala. Sanja je uživala svojo pomlad.


Prvi mrak je plaho naznanil večer, ki se ga je Sanja ves dan veselila.
Polni cvetovi so se nežno zaprli, rosa je umila trave in čistost večera je dihala mirno spokojnost. Sanja je zlezla z lista na tla in se namenila na večerni sprehod. Melodije, ki so jih izvabljali črički, so polnile njeno srce. Sklenila je, da bo užila vsak trenutek čarobne lepote. Vrtela se je v ritmu čričjih napevov in kratko krilce se je nagajivo dvigovalo. Iz zemlje je puhtel vonj po narcisah. Poiskala je eno izmed njih, sedla na njen mehek list in pričela opazovati razkošno lepoto sanjavega večera.
Nekaj metrov pred njo je zasvetilo. Drobna, bledo rumena lučka je utripaje oddajala svoje sporočilo. Sanja se je presenečeno odzvala. Seveda je vedela, da kresničke svetijo, v svojem človeškem življenju jih je po pomladnih večerih rada opazovala. A njeno tokratno izkustvo je bilo drugačno, odzivalo se je njeno telo. Postala je pozorna. Ne, ni bilo dvoma. Ob vnovičnem utripanju bledo rumene lučke je začutila svoje toplo trepetanje in glej - njeno telo je pričelo svetiti. Najprej sramežljivo, a vse bolj jasno se je zavedla oranžaste svetlobe, ki jo je odseval nepokriti del njenega zadka. »Res sem kresnička,« si je rekla med nasmehom in nadaljevala prijetno igrico. »Zabavno je, da mi ni treba ničesar storiti,« je pomislila. »Moje telo se samo odziva s svetlobo in se tako pogovarja z nekom, ki ga sploh ne poznam.«

Travnik je migljal od mnogih drobnih lučk. Sanja pa se je pogovarjala le s svojo. Naenkrat ni bilo več odgovora. Nekaj sekund je pričakujoče zrla v smer, odkoder so poprej prihajala njej namenjena sporočila. Bledo rumenega svetlobnega znamenja ni bilo. Tik nad sabo je opazila letečega obiskovalca. »Hrošč,« je pomislila in se mu nasmehnila. »Zdravo!« jo je pozdravil. Zaprl je dolga krilca in prisedel. »Merlin me kličejo,« se je nasmejan predstavil. »Jaz sem Sanja,« je odvrnila presenečena nad samozavestnim nastopom obiskovalca. »Nekoga pričakujem,« je nadaljevala, »pogovarjam se z njim in bojim se, da se ti zdaj nimam časa dovolj posvetiti.« »Tako misliš?« se je nasmejal Merlin in se odkrito zabaval ob njenem odgovoru. »Kako veš, koga čakaš?« Sanja je pomislila, da jo je Merlin obiskal ob nepravem času in da ne kaže nobenih namenov, da bi jo pustil pri miru. Sporočila njene bledo rumene lučke so zamrla in zaman se je ozirala v znano smer za njimi. Merlin je opazoval njeno početje in odkrito užival. »Vem pač,« je odvrnila Sanja, »da sem izmenjavala sporočila s prijazno kresničko. Jaz prijaznost prepoznam, ker jo začutim in to kresničko čakam, da me poišče!« »Mnoga ženska bitja pomešajo svoje občutke, samičke kresnic pri tem niso nobena izjema!« je poznavalsko nadaljeval Merlin. Bilo mu je kristalno jasno, da je to Sanjin prvi majski večer med kresnicami. »Kako lahko govoriš o ženskih občutkih, saj si samček?! Si hrošč in sploh ne vem, koliko veš o kresničkah,« je ugovarjala Sanja. »Pa mi pomagaj in mi opiši kresničjega samčka, potlej se bom pa jaz razgovoril!« ji je diplomatsko predlagal Merlin in samovšečno prekrižal svoje dolge noge. Sanja se je zdrznila. Saj v resnici ne ve, kako je videti kresničji samček. »Temu samovšečnemu nastopaču se ne bom pustila zmesti!« se je hipoma odločila. »Saj vendar natančno vem, kako sem videti jaz, torej bom samčka z lahkoto opisala!«

Natanko to je storila. Opisala je kresničkino telo po svoji podobi v samčjem oblačilu in mu dodala nekaj možatih lastnosti. Bila je prepričana, da ji gre dobro, saj je Merlin njeno opisovanje vzpodbujal z dodatnimi vprašanji. Ni opazila njegove premišljene igre in ko je končala, ga je zmagujoče pogledala, prepričana, da je opravila blestečo predstavitev. Pustil ji je nekaj trenutkov zmagoslavja in užival v predstavi. Potlej je vstal, zravnal svoja široka ramena in s sunkovitim gibom napel poškrobljena krila, da so z eleganco brezhibnega fraka popolnoma pokrila njegov črn, zloščen zadek. V naslednjem trenutku se je pred njo galantno priklonil in skozi razporek kril je posvetila bledo rumena svetloba. »Sem tvoj občudovalec in dovoli, da sem tvoj stalni in zvesti spremljevalec!« ji je dejal. »Očaran sem nad tvojo lepoto in skladnostjo tvojih izbranih oblačil. Vsekakor si nocoj v najboljši moški družbi!« Iz svoje gumbnice je vzel cvet spominčice in ga spustil v Sanjino krilo. Nato se je zadenjsko umaknil za korak in sedel. Sanja je onemela. V njej sta se mešala občutka kljubovalnosti zaradi njegove gladke zmage in očaranosti nad njegovo predrzno lepoto, ki jo je sam odkrito in samovšečno razkazoval. »Pa vendar sem mu všeč, da mi tako odkrito dvori!« je pomislila in njen srčni utrip se je povečal. Tisti hip je opazila, da njen zadek z oranžasto svetlobo odgovarja galantnemu, možatemu snubcu. Čutila je velikansko zadrego in se tiho jezila na svoje telo, ki se je samodejno odzivalo na privlačno moško moč. »Razumel sem tvoj odgovor, lepa mladenka!« je nadaljeval Merlin. »Povej mi, kaj lahko storim zate?!« Sanja ga je presenečeno pogledala. Ni se spomnila, da bi jo v življenju kdorkoli odkrito spraševal, kako ji lahko ustreže. Na čudovito vprašanje ni našla odgovora, zato je obsedela brez besed. Merlin se je primaknil bliže k njej in jo nagovarjal: »Povej mi kaj o sebi! Tako lepo te je poslušati!«

Sanja je pomislila, da redko srečamo koga, ki nas posluša in sliši. Tovrstna pozornost je bila zanjo novo odkritje in ko se je razgovorila, si je morala priznati, da ji godi in da ji Merlin postaja vse bolj všeč.

Sedela sta v prijetnem kotičku. Na oddaljenem odru so goslali črički. Merlin je skrbno spremljal njene kretnje. Vedel je, kdaj si je zaželela pijače in ji nalival v kozarec. Povabil jo je na plesišče takoj, ko je njeno željo prebral iz njenih oči. Sukal jo je spretno in galantno. Njuni plesni gibi so bili dovršena in usklajena popolnost. V njegovih rokah se je počutila varno. Spremljal jo je k njuni mizi in ji pridržal stol. Prižgal je svečko in jo znova in znova vzpodbujal, da mu je govorila o sebi. Za Sanjo se je čas ustavil. Znašla se je v pravljici in želela si je, da se čarobnost ne bi nikoli prekinila. Počutila se je kot kraljica. In Merlin je bil njen kralj.

Večer je zorel v noč. Črički so pospravljali svoja godala in svečka na njuni mizi je dogorela. Predlagal ji je, da jo spremlja domov. Prijel jo je za roko in jo vodil po travniku. Sanja je uživala ob njegovih zabavnih šalah. Pred trpotčevim listom jo je objel in jo poljubil. »Do jutri, ko te poiščem!« ji je zašepetal. Sanja je bila srečna. Gledala je za njim, kako je elegantno razprl krila in odletel. Ta noč ji ni dala počitka. Mislila je na Merlina in na to, da je našla, kar mnogi celo življenje iščejo zaman.

Dan, ki je vstal z naslednjim jutrom, je prinesel oblake. Sanja je opazovala žuželke, ki so si pripravljale zavetje pred bližajočo nevihto.
Sreča, rojena v minuli noči, je sijala iz njenih oči. »Sanja, poišči si suho zavetje. Nevihte znajo biti neprijetne!«, jo je nagovorila soseda, kresnička Nada. Sanja jo je nasmejana pogledala. »Merlin pride pome, on bo poskrbel za to!« je zasanjano odgovorila. »Videla sem, da je bil sinoči s tabo,« je nadaljevala Nada. »Merlin je doma na mnogih travnikih. Bolje bo zate, če zase poskrbiš sama!« »Zopet pomisleki drugih,« je pomislila Sanja. »Ne, tokrat bom sledila kar svojim občutkom!« se je odločila in zapustila svoj trpotčev list. Pred šopom regratovih listov je uzrla nasmejanega samčka. »Zavetje pred dežjem pripravljam,« jo je nagovoril. »Ime mi je Beli!« »Jaz sem Sanja. Povej mi, ali kaj veš, kje je doma Merlin?« »Težko vprašanje, on je doma na mnogih travnikih. Pravzaprav vedno gostuje pri prijaznih kresničkah,« ji je pošteno odgovoril. Sanja ga je začudeno pogledala. Nehote se je spomnila Nadinih besed. V zadregi je zardela in na misel so ji prišle Merlinove obljube o zvestobi in pomoči. Povesila je glavo in težko nadaljevala pot. Ko je ocenila, da je Beli ne vidi več, se je sesedla in zajokala. Srčna bolečina jo je žgala in misel na bližajočo se nevihto se ji ni zdela pomembna. Želela si je, da bi zmogla leteti, kot Merlin. A kresničje samičke ne zmorejo leteti. Njihova krilca so zakrnela in so lep okras, nič več. »Ne morem leteti in sama sem!« je obupano razmišljala. »Podarila sem svoje srce nekomu, ki si je želel samo igre. Prepričana sem bila, da sem spoznala ljubezen. Ne, ne želim sprejeti take resnice! Pogrešam Merlina in njegovo prijaznost in tega ni konec!« si je ponavljala. Tavala je po travniku in debele dežne kaplje so jo pričele namakati. Njene tanka krilca so postajala vse težja in lepljivo blato se je oprijemalo nožic. »Merlin!« je klicala med solzami, »Merlin, pridi zdaj pome!« Travne bilke so se upogibale pod mokro težo, po tleh so nastajale velike luže. Sanja je opazovala, kako narava joče z njo. Njeno telo je bilo težko, pretežko. Sesedla se je in si z nožicami pokrila glavo. Ni čutila mokrega hladu, bolečina je trgala njeno drobovje in zvijala drobno telo. »Konec, je jokajoče prosila, naj bo to konec!«

Beli ji je prinesel drugo brisačo. Drgnila je premrle nožice in pokašljevala. Pila je lapuhov nektar in molčala. Mislila je na Merlina.
»Kako je lahko živo bitje tako brezčutno? Ali ne ve, kako je hudo tistim, ki jih prizadene? Kaj je vendar hotel doseči? Zakaj je postala njegova žrtev?« Beli je molčal. Kuhal je trpotčev sirup. »Ta ji bo vrnil moči!« je razmišljal. Pospravljal je kuhinjo in Sanja ga je pričela opazovati. Brez vsakega zanimanja. »Ko bi bil zdaj tukaj Merlin!« je še pomislila preden je zaspala.

Po treh dneh so se Sanji povrnile moči. Večkrat na dan je zapustila zavetje, kamor jo je v nevihti vso premrlo prinesel Beli. Posedala je na soncu in tuhtala. Še vedno je upajoče čakala, da se bo pred njo prikazal njen Merlin. Zaman, vse te dni je upala zaman. Po stezici se je nekdo bližal. Sanja se je zdrznila v pričakovanju in razočarano povesila pogled. Bila je Nada. »K tebi prihajam,« jo je pozdravila. »Vesela sem, da si ozdravela.« Sanja je molčala. V njej so se mešali različni občutki. Želela si je Merlina, ne Nade. Zavzdihnila je in spregovorila: »Ali je ljubezen vedno tako boleča?« »Ljubezen ne pozna nemira,« je odvrnila Nada. »Prinaša mir in zaupanje. Ne vzhičenja, niti bolečine. Samo mir in gotovost. Ne hrepenenja, niti ekstaze ob snidenju. Samo mir in gotovost,« je ponovila Nada. Sanja se je presenečena zdrznila. »Kaj mi vendar pripoveduje?!« je pomislila in čez čas nadaljevala: » O svojih občutkih do Merlina se ne motim. Ko sva bila skupaj, sem se počutila blaženo. Videla sem, da me lahko osreči. Ko sem spoznala resnico, me je bolečina strla. Če te prav razumem, to ni bila ljubezen. A moje telo se je nanj odzivalo. Svetila sem, sama od sebe! Kako mi lahko to razložiš?« »Pokazal ti je, kako se počutiš kot samička, kot ženska. A te tvoje občutke je izzvalo tvoje telo, ne on. Bila si deležna trenutne pozornosti, nanjo si se odzivala in dala si mu občutek, da te lahko osreči. To čarobnost sta doživela oba. Samička v tebi in samček v njem. To ti je pokazala svetloba v tvojem telesu. Privlačnost, nič drugega. Sanja, to ni bila ljubezen,« je odgovorila Nada. »Ko boš presojala naslednjič, si vzemi čas!« je nadaljevala. »Ne nasedaj besedam in lepim pogledom. Vselej bodi pozorna na dejanja in na njihovo skladnost z besedami. Predvsem pa se pazi tistih, ki te sprašujejo, kako bi lahko kaj storili zate. Taki večinoma ne znajo poskrbeti niti zase in iščejo zgolj lastne koristi. Prava ljubezen ponudi pomoč nevsiljivo, skoraj neopazno, z dejanji, ne z besedami. Zato jo v iskanju zlahka spregledamo. In predvsem, vedno poskrbi zase! Ne pričakuj, da bo to storil nekdo, ki te ima rad! Ta bo spoštoval tvojo ljubezen do sebe in tvojo skrb zase.« Sanja je molčala. Odkritje jo je presenetilo. »Torej trpim, ker pogrešam ta čudoviti občutek?« je vprašala še enkrat. Nada ji je prikimala. Sanja si je oddahnila. »Nisem nobena žrtev! Spoznala sem občutek vznesenosti ob svoji ženstvenosti in ga želela obdržati. Ker sem ga doživela z Merlinom, sem trpela, ko me je zapustil. A občutek je moj, lahko ga prikličem sama in lahko ga v meni vzbudi kdo drug. Za to ne bom več žalovala!« Nada jo je nasmejana objela. »Zelo bistra in pridna učenka si, Sanja. Vesela sem tvojih novih spoznanj!« Sanja je molče obsedela ob dragi prijateljici. Spet je lahko posvetila pozornost lepotam, ki jih je travnik darežljivo razgrinjal okoli nje. Bolečina je pričela popuščati in ko se je poslovila od Nade, se je počutila ozdravljeno.

Beli je bil vesel, ko je opazil, da se je barva povrnila v njena lica in da njene oči postajajo sijoče. Vedel je, da je Sanja bogatejša za dragoceno izkustvo in močnejša. Pospravljal je posodo po večerji, ko je Sanja obsedela za mizo in čakala, da je končal. Sedel je k njej in jo opazoval z mirnim, prijaznim pogledom. » Rada bi te vprašala, zakaj se mojem življenju ponavljajo dogodki, ki me silijo v dokazovanje, da nisem nobena žrtev? Zakaj se mi blagostanje izmika med prsti? Beli, ti mi povej sporočilo, kot si ga začutil ob mojem vprašanju! Čutim, da tebi lahko vedno zaupam!« je spregovorila Sanja, presenečena, da so ji te besede šle tako težko iz ust. »Pravi prijatelji si povejo resnico,« ji je odvrnil. »Sanja, sebe nimaš dovolj rada!« je nadaljeval. Vstal je in prinesel majhno ogledalce. »Poglej se vanj in si na glas povej, da se imaš rada. Povej si, da se imaš raje, kot svoje otroke,« je rekel in ji dal ogledalo. Sanja ga je zgroženo pogledala! Izreče naj te besede?! Zazrla se je v ogledalo in si gledala v oči. Besede so se ji zatikale in zvenele so tuje, trdo in nerodno. Njene ustnice so bile povešene navzdol in ko je govorila, je videla svojo žalost. Pretreseno ga je pogledala. »Tega si o sebi nikdar ne bi mislila! Tega sama pri sebi nikdar ne bi našla! A si mi povedal resnico, ki sem jo zdaj v ogledalu videla sama!« Ponudila mu je ogledalo, on pa je odkimal. »Obdrži ga in ponavljaj si besede ljubezni do sebe. Glej se v oči in si jih govori. Pogosto, čim bolj pogosto. Ti boš vedela, kdaj bodo postale tvoja resnica. Takrat se ti bo prenehala dogajati tvoja Kalvarija!« Objel jo je, potlej je vstal in se mirno posvetil svojim opravilom, kot se ne bi nič zgodilo.


Sanja se je ozrla za prijaznim trpotcem, ki ji je dajal dom. Po povratku
Iz zatočišča Belega, je sama s sabo preživljala polne dneve. Njegovo ogledalce jo je spremljalo in besede o ljubezni do sebe, ki si jih je ponavljala, so opravile svoje poslanstvo. »Beli je vedel, kaj je pravo zdravilo zame!« je razmišljala, ko je stopala proti njegovemu domovanju. Odločila se je, da zapusti deželo kresničk. Sprejela in posvojila je nauke, ki so ji bili tu namenjeni. Želela se je posloviti od Belega, se mu zahvaliti in ga objeti. Vedela je, da jo je naučil skrivnosti ljubezni. Tiste, ki jo toliki iščejo zunaj, a jo nosijo v sebi. On ji je pokazal, kako jo lahko prebudi. Pokazal ji je, kaj je pomoč, z dejanji in ob pravem času. Pokazal ji je, kako povezuje zaupanje. In misel nanj jo je polnila z mirom. Vedno, tudi ko ga ni bilo ob njej.
Vstopila je v njegov dom in ga poklicala. Ni se odzval. Pogledala je v vsako sobo. Ni ga bilo. Obstala je, zaprla oči in se umirila. Nasmehnila se je odgovoru, ki ga je slišala v sebi. »Ne bo slovesa!« je ponovila. Zaprla je vratca in se radostna podala čez travnik, kjer jo je čakal njen beli konj.
»Vedel sem, da ti bo šlo dobro od rok, Sanja moja!« jo je veselo pozdravil. »Sedi čisto blizu k mojemu ušesu in mi spotoma pripoveduj, kako je v deželi kresničk! Čas je, da se vrneva med ljudi!«