Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050509222120210

Pot 5.del sreda, 8. junij 2005 @ 06:15 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Majda Ortan 7. Ni vedela, kako dolgo je tako mirovala. Spokojno prepuščanje je bilo vse, kar je zdaj zanjo obstajalo. To ji je popolnoma zadoščalo. Zgolj biti je sreča, zadostnost za mir. Leno je odprla svojo režo in se presenečeno zdrznila. Namesto znanega obliva prijaznega toka morske vode, je nenadoma začutila grob udarec vala in rezanje peska, ki ga je v njeno mišico zarivala razbesnela voda. V trenutku se je skušala zapreti, a peska je bilo preveč; voda je udarjala, bičala njeno telo in začutila je, da jo trga iz varnega zavetja… »Odnaša me!« je pomislila, » odnaša me in ne morem se zapreti!« Ena sama pulzirajoča misel je napolnila vsako vlakno njene biti: » Kako naj se rešim?« Zaznavala je oglušujoče bobnenje razpenjene vode, ostrino peska, ki je udarjal vanjo in ji prizadeval bolečine. Val jo je nosil, jo potiskal ob potopljene čeri, jo premetaval. Spomnila se je nauka, ki ga je sprejela hitro po rojstvu: »Veliko napora je treba, da lahko živiš. Bori se, ali pa boš umrla!« Zbrala je vso moč, da bi vendarle zaprla svojo režo in oster pesek se je še globlje zaril v nežno mišično tkivo. Bolečina je postala neznosna. V neurju razbesnelo morje je spremenilo njeno rojeniško sporočilo. »Če se bom borila naprej, bom umrla!« se je zavedla Sanja. Spomnila se je Mirninega sporočila: »Boj in upor sta tu odveč. Ničesar ni, kar bi lahko storila! Tod vlada veliki zakon in vse, kar se zgodi, je prav.« »Torej,« je pomislila Sanja, »ne morem storiti ničesar! Kar se bo zgodilo, bo prav!« V naslednjih trenutkih ni razmišljala, kako bi se zaprla. Mislila je na svojega starega, belega konja in na njegove besede: »Če ti bo sporočeno, da ne moreš storiti ničesar, obmiruj v vednosti, da se bo vse uredilo na način, ki ga ti pač ne zmoreš razumeti.« V tistem trenutku se je odločila. Prenehala se je boriti in upirati! Dovolila je razpenjeni vodi, da jo je nosila, premetavala, jo vzdigovala na površje in potapljala. Bila je del divjega morja, ki je plesalo v nevihti. Z vsakim vlaknom svoje razbolele mišice je občutila dviganje in padanje vodne gmote, prepuščala je valu, da je odločal namesto nje; posvojil jo je, z njim je bila del neskončnega, kipečega morja. Naenkrat je bilo vsega konec. Udarec vode jo je vrgel daleč in val se ni vrnil po njo. Obležala je na sipkem pesku. »Ne morem več,« je še pomislila, potlej je utonila v nič. Prebudila jo je ščemeča svetloba. Čutila jo je na razboleli, trepetajoči mišici in hvaležno sprejela topel obliv nizke, obrežne morske vode. »Živa sem!« je srečna pomislila. »Mirna je imela prav. Živim pač. Kje, tu ali tam, res ni pomembno.« Prevzel jo je jasen občutek, da ni več sama. Odprla je svojo školjčno režo in ob sebi spoznala svojega starega, belega konja. »Dobro opravljeno, Sanja moja!« jo je pohvalil pravljični konj. »Pa saj nisem naredila ničesar!« mu je sporočila školjka Sanja. »Točno tako,« je odgovoril konj. »Ni vse v delovanju!« »Tako je toliko lažje,« se je glasil Sanjin odgovor. Konj se je nasmehnil in jo ljubeče pobožal. »Pravico imaš, da včasih zgolj si,« je dejal in se usedel k njej. Molče sta doživljala lepoto mirne morske gladine, ki se je pred njima raztezala v neskončnost. Sanja je vedela, da ji ni treba reči ničesar, da njen stari bel konj ve vse, kar mu ima sporočiti o svojem darilu, ki ga je prinesla iz morskih globin. »Četudi malo sporočaš, mi veliko poveš,« jo je konj nagovoril čez čas. »Ljubezen do sebe zmoreš poiskati le v tišini in samoti. Šele ko se slišiš, veš, kdo si in takrat se lahko vzljubiš. Ko zmoreš ljubiti sebe, si lahko zaupaš. Potlej zmoreš zaupati drugim in življenju…,« je nadaljeval. Sanja je pomislila. »Zdaj vem,« je sporočila, »da samota ni osamljenost. Zdaj znam ljubiti sebe in življenje, zdaj zmorem zaupati in se prepustiti v zaupanju! Zdaj želim to deliti z drugimi. Ali sem pripravljena?«, je želela vedeti Sanja. Konj se je nasmehnil. »Dobro je!« je pomislil. »Moja Sanja je zdaj pripravljena na svoje naslednje izkustvo.« »Je kraj, kjer boš morebiti našla odgovor,« ji je odvrnil. Vstal je in pobral drobno, belo školjko. Stisnila se je k njemu in nadaljevala sta potovanje. Komentarji (0) www.pozitivke.net