Piše: Aurigo

»O, Ti, ki si resničnega pogleda, čistega pogleda,
Pogleda obširne in velike modrosti,
Sočutnega in dobrohotnega pogleda!«
(Lotus sutra – Kannon, odlomek iz Avalokitešvare Bodisattve)

Sobota. Drugič se odpravljam po poti žerjavice. Ali tudi osebnega očiščevanja. Tokrat k začetniku slovenskega preganjanja ljudi čez ogenj, Jimmyju. Zbudim se ob norih sanjah, ob pol sedmih zjutraj.
»V sanjah se odpravljam na meditacijo v večjem mestu. Osebno sem prvič pri tej osebi. Soba za meditacijo je v šoli. Po gradnji in kamnih, lahko sklepam, kot da leži v kakšnemu obmorskemu ali primorskemu mestu. V sobi si moramo izbrati svojo podlago za sedenje. Te podloge so iz blaga, različnih barv in oblik in na njih so narisani posamezni prizori. Nekateri ljudje v sobi so že izbrali svojo podlogo. Pridem do kupa podlog za sedenje in izberem podlogo vijolične barve. Nekaj je še narisano na njej, bolj podobno Disneyevim junakom. Izrezano pa je v takšni obliki, ki je podobna školjki pokrovači ali Jakobovi školjki. Potem se usedem in se seznanim z rjavolasko, ki sedi poleg mene. Ženska je podobna eni od mojih sestričen. A točno ne vem, katera bi to bila. Po sanjah se sprašujem, kdaj naj bi se sestrična začela ukvarjati z duhovnostjo?

V prostor pride mojster za meditacijo. Mojster se usede na začelje in premika roke. Jih vije. Ker sem kar blizu njega, oddaljen kakšnih 2 metra, zagledam, da mu iz prsi začno rasti drugi par rok. Prsti in nohti na roki so podobni prašičkastim krempeljcem. Prizor, ki sem ga ugledal, te kar prestraši. Zatem se mu začne spreminjati njegova človeška glava v drugo obliko. Najbližji lik bi bila podoba prašičje. A v bistvu gre bolj za prikaz neke transformacije, preoblikovanja, spreminjanja. Pokliče prvega, ki sedi pred njim, da naj se ga dotakne. Zatem pokliče mene, da se ga dotaknem s prstom na prsih ali prstu. Da se z dotikom prepričam o resničnosti transformacije. Po tem dogodku se stvar zaključi in lahko odidemo iz prostora. Iz sobe odhaja povsem zvit kakor iz dveh, treh delov. Obraz ima ponovno normalen. Njegova lik je podoben človeku iz Bosne.«


Celotne sanje so delovale malce strašljivo. Pomenskost sanj velikokrat ne moremo praviloma takoj izluščiti. Pomen in namen. Ko se zbudim, odidem takoj meditirati. Med meditacijo, ko plavajo in se pojavljajo misli, mi tudi sine, kaj bom žrtvoval ognju. Še do danes zjutraj nisem vedel, kaj naj bi bilo to, četudi sem o tem včeraj popoldne intenzivno razmišljal. Kaj je moj največji problem v tem času? V hoji po žerjavici je običaj, da človek žrtvuje neko slabo navado, da se očisti. Potem pride, kaj naj bi žrtvoval. Slabe misli!!! Ognju bom žrtvoval slabe misli v katere se zapletem, jih potem produciram in navijam. Z nasmehom pomislim, ko bomo odpravili slabe misli, pa bomo na naslednji hoji žrtvovali dobre misli. Tako, da bomo imeli v svoji glavi praznino. Ob teh svojih željah in v premislek, lahko prepišem misli Dudjom Rinpočeja iz poglavja Dejanje (Notranje bistvo) iz knjige Tibetanske knjige življenja in umiranja (Sogyal Rinpoche):
» To udejaniš tako, da si zares pozoren do svojih misli, dobrih ali slabih, in se zaziraš v resnično naravo sleherne misli, ki se porodi, pri tem pa ne slediš preteklosti ali vabiš prihodnosti in si ne dovoliš, da bi se navezoval na izkustva radosti ali se pustil premagati žalosti. Tako skušaš doseči in ohraniti stanje velikega ravnovesja, kjer vse dobro ali slabo, mir ali nemir, zgublja svojo istovetnost.«

Po meditaciji pomislim, da bi lahko mojster ognja zjutraj meditiral in pripravljal teren za vse udeležence. Lahko, da sem ujel njegove misli v svojem sanjskem astralu. Njegov odgovor zvečer, da zelo zgodaj zjutraj meditira, mi prej podpre mojo hipotezo, kakor podere. Dopoldne oddam za Pozitivke še tretji del članka Gremo na Štajersko. Na tržnici srečam berača, za katerega sem včeraj, ko je jedel sendvič na železniški postaji, domneval, da je berač in da ni iz slovenskih krajev. Da prihaja zelo od daleč.

Pred odhodom na žerjavico sem tudi začel preverjati, kako naj bi tekle zmajeve črte. Po obvestilu, ki sem ga dobil, se hoja izvaja na Kureščku pri vasici Zapotok. Ko sem zagledal mojstra pri delu, sem tudi videl, da je močno povezan z elementom ognja. Njegova podoba me je spomnil še na enega narodnega slovenskega junaka. Kresnika. O njemu je med širšim ljudstvom sedaj malo poznanega. Starejši ljudje pa še vedo kaj povedati o njemu. A vendar je o Kresniku že napisano diplomsko nalogo z naslovom Mitološka bitja v slovenski Istri. Avtorica je imela simbolično dogajanje okoli te naloge, ko še ni natančno vedela, katero temo naj izbere. Sredi Londona se ji nato prikaže na zidu napis oziroma grafit EAST RA, ki ga je prevedla v Istro. Opisala in zbrala je gradivo o ljudskem izročilu o Krstnika v slovenski Istri. Tako je, če le malce vidiš brati simbole, ki se ti kažejo v tvojem življenju.

Ta slovenski narodni junak, Kresnik, pa tudi Krstnik ali Kersnik, je sedaj dobro opisan v dveh slovenskih pokrajinah. Istri in Prekmurju. Slovenski ljudski šaman, bi mu lahko rekli. Po prekmurski verziji (Davorin Trstenjak) naj bi bil čarovnik ali tudi študent za babilonske črne bukve. Kresnik je v tem delu Slovenije povezan z gradom Vurberk pri Ptuju in zmajevimi črtami. Po drugi verziji, pa naj bi v Istri predstavljal naravnega zdravilca na podeželju, z nadnaravnimi sposobnostmi. Tudi bajaličar naj bi bil. So še druge zgodbe o Kresnikih. Ena izmed njih pravi, da ko se dva Kresnika bijeta za deželo, pada toča. (Kresnik je tudi tisti, ki ima moč, da uravnava vreme.) Druga zgodba pravi, da obstajata beli in črni Kresnik. In ti Kresniki naj bi se bojevali na križišču cest. Obstaja tudi verzija, da se na križišču cest pred vasjo zbirajo Kresniki. Velikokrat prav čez ta križišča cest potekajo zmajeve črte oziroma se tam sekajo.

Vrnimo se torej k našemu Kureščku in zmajevim črtam, kjer na vrhu stoji cerkev posvečena Mariji. Temu se reče napačno vlečenje črt po Atlasu Slovenije in zemljevidu. Pri atlasu Slovenije pa na različnih straneh prihaja do manjših zamikov. V tem času dobim še star zemljevid v merilu 1:50.000, iz 80 let, katerega je od nekod privlekel oče. Tukaj je spet malo drugače, izpred 20 let. Zemljevid Ljubljane z okolico Planinske zveze spet kaže malo drugače. Potreben bi bil nasveta kakšnega možakarja, ki riše zemljevide, zakaj imajo takšne zamike.) Točno čez vrh Kureščka ali čez cerkev poteka »pomožna« zmajeva črta. To ne pomeni, da je ta črta energetsko slabša od glavnih črt. V nekaterih primerih je lahko celo energetsko močnejša, kakor kakšna osnovna zmajeva črta. Sedim v cerkvi na Kureščku in se dogaja. Tudi razumljivo je zakaj je ljudem tako lepo posedati v odprtem delu cerkve na Kureščku, saj zmajeva črta seka cerkev počez, ali od desne strani od glavnega vhoda v cerkev pa naprej levo od oltarja. A osnovna zmajeva črta poteka pa nižje. Gre okoli 100 metrov nižje od Doma na Kureščku. Veličastna Marijina črta. Ta črta teče od križišča ceste za Kurešček, čez vikend naselje ob cesti Visoko. Po mojem prav čez tisti lepo okrancljan leseni »gorenjski« vikend, ki je videti iz ceste, ko zapelješ iz glavne ceste.

Potem imamo še zaselek Golo. Pri Golem leži cerkev svete Marjete. Prvikrat je cerkev omenjena leta 1631. Leta 1821 pa je dobila takšno obliko, kot jo boste videli sedaj. V cerkvi na glavnem oltarju stoji kip svete Marjete, ki stoji na zmaju. Poleg so še zanimivi kipi svetnikov v naravni velikosti, a povsem bele barve. Postavil naj bi jih umetnik, ki je postavljal takšne kipe tudi v cistercijanskem samostanu Kostanjevica na Dolenjskem. O samostanu v Kostanjevici bomo v prihodnosti še spregovorili, saj gre čez njega ena glavnih zmajevih črt. V cerkvi je zanimiv tudi okoli 160 centimetrski kip, kip Atlanta, ki podpira prižnico. Pri mojem ogledovanju cerkva sem prvič zasledil takšno skulpturo v tej obliki. Čez cerkev sv. Marjete pri Golem teče Nikolajeva črta. Kakšnih 100 metrov severovzhodno od cerkve sv. Marjete pa se sekata Jurijeva in Nikolajeva črta. Tudi sveta Marjeta je kakor sveti Jurij, svetnica iz prednje Azije, ki goduje 20. julija. Običajno jo prikazujejo, kako drži ukročenega zmaja na povodcu ali verigi. V zapor so jo vrgli in jo tam mučili, ker naj bi bila krščanske vere in ker je zavrnila vse snubce. Na čudežni način pa so se ji zacelile rane v zaporu, kljub hudemu mučenju. V zaporu se ji je sprva prikazal zmaj in ga je zavrnila, potem se ji prikazal še v človeški podobi. Če bi jemali simboliko dobesedno, lahko povzamemo, da so bile običajno (grajske) ječe poleg gradov. Gradovi pa so običajno tudi bili postavljeni na zmajevih črtah. Prikazovanje zmaja je lahko simbolično ali metaforično. Gospa Marjetica je lahko na čudežni način ozdravela, ker je spala na zmajevi črti, ki so po svoji naravi zdravilna. Seveda si ji je lahko ob tolikšnemu trpljenju, ki ga je preživela in kakor navajajo viri, v blodnjah prikazal še kakšen zmaj.

Do sedaj sem poskusil ugotoviti, ali imajo določena poimenovanja cerkev po svetnikih in njihova simbolika, kaj veze z zmajevimi črtami, specifiko energij in na katerih mestih ležijo. Potrebno je priznati, da je to poimenovanje slovenskih cerkva po svetnikih bolj pokriž in počez. Nobene logike. Očitno kakor se je komu zdelo najbolj primerno v tistemu trenutku. Seveda pa brez pomena. In kaj je s toliko opevano cerkvijo v Želimljah. Ko potegnem črte preko zemljevida, pomožna zmajeva črta poteka ob cesti na desni strani cerkve, za kakšni 10 metrov desno. Potem imamo še Jurijevo zmajevo črto. Čez staro cerkev v Pijavi Gorici, kjer so zunaj na fasadi zanimive stare freske pa teče pomožna zmajeva črta. Nazaj k samemu prizorišču obreda ognja. Iz dosedanjih izkušenj in opazovanj sem dognal, da imajo duhovno razviti ljudje, ki čutijo energijo, kar nekakšno žilico, kje naj postavijo »svoja« obredna mesta. Ali jim kar zaprija prostor, ali pa morda res začutijo povečane vibracije na takšnem kraju, a včasih se zgodi, da jih na tisto mesto odpelje tok življenjskih naključij. Recimo ljubljanski harekrišnovci v Šiški so svoj »ašram« postavili na pomožno zmajevo črto. Zadnjič sem se peljal mimo Dravograda in opazil, da neka »binkoštna cerkev vstajenja« stoji par metrov od Marijine črte. Po besedah kurjača ognja je to okoli 800 metrov stran od križišča za Zapotok. Če bi naravnost potegnil črto od prizorišča, bi tekla dvojna črta, tako pa je prizorišče brez črt. Čeprav sem nekaj na trenutke začutil.

Ogenj. Priprave takšne kot se spodobijo. Sprva osebno odpiranje, ali slabe navade, ki jo bomo skurili. Pokliče me rjavolaska. Po tem dogodku bolj ko premlevam, bolj mi je jasno, da je to prva oseba, ki je sedela poleg mene v sanjah. Na drugi strani stoji moški, ki ima obesek z runo okoli vratu. Pomislim: še en Skandinavec iz prejšnjih življenj. Obred je posvečen ženski in njenemu zdravju. Zaradi raka je izgubila obe dojki, če sem pravilno razumel. Tudi to pove nekaj o sanjah in dodatnih rokah, ki rastejo iz prsi mojstra. Se je dotaknemo. Zaželim ji Sangje Menlo. Da se ji pripelje žarek. Mojster začne obred z novim nagovorom. Pravi, da je to novi nagovor, da se prepušča vsem spremembam, ki se bodo dogodile. Transformacija? Je to preobrazba iz sanj? Potem vrtenje. Nekaj podobnega kot pri derviših. Vidi se mu, da je bil nekoč derviš.

Pred hojo se prebije tudi sonce med oblaki. Med mojo prvo hojo, s kar nekaj strahu, bolje rečeno zaupanja vase ali zmoreš, se je ob dežju pojavila mavrica. (Zapišem vam eno igranje uma ob strahu in izgovoru, ob razmišljanju zakaj naj bi šel po ognju. »Imel bom opečene podplate, in v ponedeljek ne bom moral hoditi, zato ne bom mogel v službo. Dejansko je človek v ponedeljek nastopil dvotedenski dopust.«) Pred začetkom hoje, držanje za roko in tisti standardni (sedemkratni) OM. Vsi gredo preko žerjavice. Le ta mali, sveti kelih, se malce opeče. Na pripravah ni bil kaj dosti zbran. Letal je otroka do otroka. Je to kazen za neposlušnost? Zdi se, da so vsi ostali šli čez žerjavico brez večjih problemov, opeklin in kasnejših mehurjev. Hoja pri Jimmyju je trenutno najcenejša hoja po žerjavici. Obred pa je kar zaupanja vreden. Iz lastne izkušnje lahko potrdim, da te hoja po žerjavici očisti. Prvič sem se po hoji naslednje jutro počutil, kakor v termo peči. Hoja prečisti neke stare navade. Zmanjša jih vsaj za polovico. Po mojem tudi bolezni. Vendar je glede bolezni tako (in žrtvovanja bolezni ognju), da sama hoja po žerjavici ne deluje toliko na samo bolezen, ampak prej na neko slabo navado in ko se ji odrečeš, se potem začne čistiti tudi bolezen.
Za konec. Preden to zapišem, berem in si ogledujem slikico Mysterious Tremendum iz ovitka zgoščenke gong mojstra Don Conreuxa, The Sound of the Universe from the Eight Corners of Heaven, me prešine, da sem podobno sliko videl iz Cambellove knjige, ki so jo narisali Navajo Indijanci. Ko končujem ta tekst, najdem tudi, da si Navajo indijanci postavljajo hogane. Ali hogani - osemkotne hiše. Kdor išče, ta najde. Vse starodavne civilizacije so vedele o osmih vogalih nebes ali osmih smereh. Na njegovi zgoščenki je zapisano: »When the body becomes ear that drinks in the sound of the universe, the mind can hear the hidden choir and listen to the Vach of the World Soul. That which we all have in common as our own True-Self.« Ponovno me prešine misel, smo res, ljudje, človeštvo, padli angeli na tej Zemlji. V tej, tisti tisočinki posameznege človeškega življenja. Se bojujemo proti Naravi, s temi svojimi izumi. Proti Zemlji. Hočemo zgraditi varen, sterilen svet. In ne pustimo, da bi bila ptica ptica. Mravlja mravlja. Paradižnik paradižnik. In človek človek. Ne vidimo in ne želimo videti, da nas lahko odpihne ena majhna pikica v vesolju. Pri tem dejanjih smo lahko v sebi Satani - uničevalci ali Luciferji - nosilci luči po lastni izbiri. Luciferji v dobrem smislu, kot nosilci notranje luči. Luči, ki sega in je onkraj našega fizičnega ali astralnega telesa. A tudi v našem telesu. Po kateri priplujemo v ta naša fizična telesa. Na Zemlji.

Menil sem dati ljubljanski rog izobilja na stran, a imam občutek, da še ni prišel pravi čas. Kajti dokler se ne očistite (materialnosti), ne boste videli Luči. (Nad seboj in nad drugimi.) In kakor je Jezus govoril Nikodemu: »Sodba pa je v tem, da je prišla Luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor Luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela hudo, sovraži Luč in ne pride k Luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici pride k Luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.«
In kaj piše dejansko o Luči iz knjige Blagovesti: »Meseni ljudje namreč ne žele luči, ljubijo temo, in če luč posveti v temo, tega ne razumejo. Mi ta sinova imenujemo razodevalca luči. Toda luč morata imeti, da jo lahko razodevata (7,15-16)... In. Toda ljudje ne ljubijo luči, ker luč razkriva njihovo zlobnost. Človeku je všeč tema. Kdorkoli pa ljubi resnico, pride k luči. Njemu se ni bati, da se očitujejo njegova dela (75,25-26)«

Ali tudi: »Duh je osvobojen duha, kajti narava Duha je Jasna Luč.« (Sakjamuni Buda)

Naj bo toliko za ta tekst in naj zaključim z verzom iz Lotus sutre:
»Nenehno želimo in nenehno občudujemo
neomadežavano čist žarek Luči,
sonce modrosti, ki prežene vso temo,
ki lahko pokori vetrove in plamene nesreče
in povsod daje svetlo Luč svetu.«
Aurigo

Slika od Navajo indijancev, lahko dol vzameš z internetne strani:
http://www.canyonart.com/sandrugs.htm

Whirling Logs
Navajo Sandpainting Textile