Draga Upa,
zelo dobro si nam predstavila tvoje večno hrepenenje po svobodi.

Že v drugi polovici 20. stoletja je bilo že jasno, da se kolektivna svoboda ni uresničila. Iz tega temeljnega razloga je takratni del mladine začel zanikati družbene norme. Zato so tudi zavrgli moralne predstave. "Make love, not war", so vpili takratni otroci cvetja, ki so pripadali hipijem. Je bila to res obljubljena svoboda za človeštvo? Spomnimo, da je leto 1968 predstavljalo vrh protestnih gibanj na evropskih visokih šolah. Takratni študentje so zahtevali ukinitev tisočletne zatohlosti in avtoritarnih struktur. In ponovno se vprašajmo: Kaj je bilo iz tega?

V nekaterih zahodnih deželah so se levi, desni in skupine v sredini začeli zavzemati za državo blaginje, toda s žal negativnimi posledicami: Pri posameznikih je mogoče opaziti vrhunec egoizma. Kariera je postala pomembnejša kot pa sreča življenjskega partnerja ali družine. Res da država blagostanja nudi nam ljudem dovolj možnosti, da izživimo svoje užitke. Vendar pa je posledica tu: Vedno manj ljudi sklepa globlje duševne zveze, vedno več ne pozna vesti in morale in se ženejo. Kam?

Je človek svoboden v svojem delovanju?
Vsako dejanje, vsaka misel, vsak občutek izzove odgovor in je tako že sam odgovor na prejšnje dejanje, misel ali izražen občutek. Nekatera odzivanja neposredno sledijo akciji in se jih da jasno zaznati, druga pa trajajo mnogo let, stoletja ali dob. Pogosto zelo težko najdemo vzrok zanje. Vendar pa je človek zaradi vseh teh dejanj člen verige dogodkov. Potegnjen je v vrtinec dejanj in odzivov, ki jih povzroča sam, a nanje ne more več vplivati. Pogosto ga potegnejo za seboj.

Vzrok vsega tega je lahko v omejeni zavesti. Večina ljudi se ne zaveda učinkov svojih dejanj in ravnanj, moči, ki jih te dejavnosti sproščajo! Vsak je prepričan, da se na spontana dejanja odziva spontano. Če je npr. nekdo vprašan ali nevprašan naj razloži svoje mnenje, včasih nekdo drug odgovori u "Da", to znaš dobro razložiti, toda..." ali "To ne gre, ker..."? Pri šolskem pouku in v poslovnem svetu človeku vbijajo v glavo, naj misli analitično in naj ne skriva kritike. Težko je ravnati tako, da se drugemu ne bi bilo treba odzivati ali se zagovarjati. Predvsem tedaj, ko se naš ego ojača ali se dvigne moč skupinskega ega, stojijo na poti drugi, ki jih je treba z odzivanjem na njihova ravnanja premagati.

So odzivi sploh kdaj neodvisni od našega ega? Je človek svoboden v svojih dejanjih? Se ne vmeša vedno naš ego-jaz ima...? Po zakonu, da se vse obrne v svoje nasprotje, se bo tudi to, kar je začeto z najboljšim namenom, končno obrnilo v negativno. Politika in gospodarstvo nam to dokazujeta do najmanjše podrobnosti. Človek počne najboljše, kar zmore, da bi pomagal drugim, vendar postanejo običajno drugi tako odvisni od pomagačev, da ne morejo več pomagati sami sebi in se rešiti.

Pričakovano sodelovanje poteka pogosto čisto drugače, kot je bilo mišljeno. Za kar si prizadeva prvi, gre pogosto na škodo in stroške drugega. Kar pomeni enemu kruh, je za drugega smrt. Življenje prvega poteka na račun življenja in sreče drugega. Zavest prvega živi od zavesti drugega. Kar je začeto v zemeljski ljubezni, se še prelahko spremeni v sovraštvo.

Ves problem je v omejeni zavesti, ki je naša največja ovira. Omejitev prepričuje, da bi ljudje spoznali svoje pravo bistvo in se naučili spoznavati svoje pravo bistvo in se naučili uvidevati, da noben pojav na svetu ne traja večno in da na tem smrtnem svetu ni popolnosti. Omejitev skrbi torej za to, da vidi človek stvarjenje skozi omejena, večinoma rožnata očala, mora ga videti takega. Če bi ljudje videli drug drugega kot nezavedno orodje v božanskem človeku, brez vodstva, kot orodje, ki ravna brez uvida v vzroke in posledice, bi bolj pazili na svoje nasvete in sodbe.

Človekova zavest se je naučila, da je smrt konec življenja. Nato sledita "nebesa" ali " pekel" in s tem je za mnoge poskrbljeno. Vendar se je pojavila v svetu še ena predstava, ki je zaradi paranormalnih pojavov zabrisala mejo med življenjem in smrtjo. Zakonitosti zemeljske narave človeka držijo trdno v rokah in ovirajo izhod iz krožnega toka Imajo pa še drugo nalogo, namreč da zaradi omejitev vsak človek spozna, da je ujetnik časa in prostora, da je zaprt v ta krožni tok. Tako lahko vsakdo dobi toliko izkušenj in vpogleda, da nekega dne noče več sodelovati in začne iskati izhod.

V tem primeru omejitve zemeljskega življenja prepričujejo, da bi človek še dalje otrdeval in notranji nebeški človek tako ne bi mogel biti več odrešen. Če ne bi bilo uničenja, bi bil vsak človek znova vpet v energijsko telo in ne bi mogel več speljati klica Njega k odrešitvi in vrnitvi k Bogu. Zahvaljujoč omejitvam in zakonitostim umrljivega sveta pa je vse staro nekoč uničeno, da bi bile ponovno oživljene nove možnosti in spomin na prvotni božanski red ter bi služile kot nova zavestna podlaga. In kaj omejuje našo zavest? Določena neizkušenost, ki skrbi za to, da človek ne more videti skozi tančico.

Naš ego se hrani s tem, da popušča klicu narave. Tako nastanejo vzajemna učinkovanja. Ego prosi in sprejema, vendar je tudi naprošen in mora dajati.. Tako se naš ego in smrtna narava medsebojno ohranjata. Kako lahko človek ohrani omejitve zavesti? Kako se lahko reši prijema zemeljskih zakonov? Tako, da se zavestno prestavi pred in v drugega, ki ga imenujemo notranjega duhovnega nesmrtnega človek znotraj nas samih, nosilca nesmrtnega življenja.V istem trenutku se človekova življenjska pot obrne. Borba in uveljavljanje bojujočega se ega nista več potrebna. Igra akcije in reakcije postane razpoznavna in njeni vplivi so lahko nevtralizirani.

Ta nevtralizacija je možna z ne-dejavnostjo, to pomeni, da ne ravnamo več iz ega. Njegova delovanja opazujemo v lastnem življenju kot gledalci. To je ta premik življenjskega poudarka. Pozornost ni več usmerjena na naš smrtni ego, ampak na nesmrtnega, duhovnega človeka v nas samih, ki ravno tako prebiva v energijskem telesu. Želje in pritisk ega se manjšajo in tako se pojavi možnost prenove izrojenega v nas. kLJUČ TE SPREMEMBE leži v naši zavesti. Po izkušnjah mnogih življenj nastane v naši zavesti možnost ločevanja. To nam pomaga, da izbiramo. Kajti življenje ni mišljeno kot pot trpljenja, ampak kot proces inteligentnega ravnanja na poti notranje odrešitve. Naše življenje v tej naši smrtni materiji je v resnici sredstvo in namen, ki vodi k cilju v nesmrtno življenje.

Tako se izkaže, da mnoge izkušnje spreminjajo našo zavest, dokler nekoč ne razumemo sporočila o odrešitvi. Sprememeba zavesti pelje tako do njene popolne prenove("Gospod, napolni me s Teboj in me preoblikuj!"). Če pa naša zavest ne bi sprejela novega prenavljajočega duhovnega impulza, bi ostala znotraj lastnih omejitev in bi se še bolj osredotočila na smrtno življenje, da bi v njem končno preminila.

Duhovna prenova je torej pogoj za novo zavest. Človek živi po merah svoje zavesti. Njegovo stanje zavesti določa njegovo življenjsko stanje. Zavest smrtnika ustvarja smrtno bit, zavest večnega pa vodi v večno življenje. Lahko pogledamo teoretično znanje o novem, duhovnem življenju, vendar pa znanje še ni zavestna izkušnja, ni posedovanje nove zavesti. ZATO PA MORAMO DODATI VERO: vero, da novo duhovno življenje ni fantazijska tvorba, ampak edina prava resničnost. Tisti, ki ga ta vera ojača, bo spoznal, da samo znanje ne zadošča. Znanje, vedenje, je treba spremeniti v prenavljajoče dejanje.

Zavest vsakega človeka se spreminja. V primeru, da gre vse dobro, vsak dan. Spreminja se tudi naše življenje, vsak dan. To se kaže npr., če vplivajo na mišljenje, občutenje in ravnanje lepi ali žalostni dogodki in izkušnje. Vera pa, notranje, gotovo vedenje, da novo duhovno življenje obstaja, kot magnet privlači človeka na pot, ki vodi v božansko prvotno domovino. Začetek te poti leži v srcu, s matematični sredini našega energijskega telesa. Če se torek zunanji človek, umakne notranjemu človeku, se bo iz duhovnega semena razodelo novo življenje. Zato se mora stari človek žrtvovati, predati se mora novemu, ki nastaja v njemu.

Prava vera se usmerja na ponovno vzpostavitev božanskega človeka. Kot sad te vere nastane čista zavest. Spontano ustvari prostor za popolnoma novo, odrešujoče življenje, s čimer je odprta pot k Svobodi. To je duhovna revolucija, ki iz nas neradi "upornika z razlogom!"
lep pozdrav vsem Upi in vsem ostalim.
Miran

[ Odgovori na to | # ]