Po celotni Sloveniji odpirajo domači in tuji trgovci velikanske veleblagovnice, v katerih dobiš vse, od žeblja do avtomobila, skratka kar si tvoj razum lahko zamisli. Ponudba glede na kupno moč slovenskega potrošnika je gotovo predimenzionirana. Z vsemi mogočimi reklamami, ki jih dobivamo v nabiralnike, spodbujajo nakup in porabo ter obljubljajo srečo v raju novih porabniških dobrin. Odveč je govoriti, da je veleblagovnic v Sloveniji preveč in da druga napram drugi tekmujejo katera bo pridobila več potrošnikov. Za konkurenčnost in nižanje cen je to dobro, vendar resnične pasti so drugje.

V ozadju tega mogočnega vzvoda napredka, ki je le podaljšek znanosti in tehnike, se grozeče izkazuje antiinteligenca ali protipamet človeškega duha. Ne samo zato, ker se s proizvodnjo škoduje ekologiji, da se z izpušnimi plini, dimom, umetnimi gnojili, z raznimi herbicidi zastruplja ozračje, vodo in hrano, temveč tudi zato, ker je ta napredek zapeljiv, varljiv in zato, ker smo šli predaleč v zanemarjanju kvalitete življenja. Zanemarjamo njegove bitne plati z golim količinskim stopnjevanjem porabništva, ki ga ne moremo v nedogled stopnjevati. Ta skrajnost je človeku odvzela sposobnosti za kvalitativnost mišljenja, vzela mu je smisel za vrednostno lestvico, ker mu je odvzela etični čut. Znašli smo se pred skrajno obliko neetičnega mišljenja, ki jo žene porabniška miselnost v suženjstvo porabniških razvad.


Biološke potrebe človeštva in dejstva očitno nasprotujejo temu trendu. Danes vodijo življenje podjetnost, tekmovalnost, liberalnost, konkurenčnost, količinskost, bogatenje, živčnost in apetit. Porabništvo ni nič drugega kot dionizični ideal moči in sile. Ta ideal prodira z nezadržno silo v ljudi in jih osvaja ter odrinja v tlačanstvo porabniške miselnosti. Ljudje se ubijajo v delu za neke vzvišene cilje porabništva, ki je goli videz in nadomestek. Tak surogat, ki ga uživamo zgolj kot konsum, v porabniški družbi postaja vrednota. Vrednota postajajo znamke oblačil in obutve, vrednota postaja način nezdravega prehranjevanja, vrednota postaja dopust, ki je vse prej kot to. Ljudje iščemo užitke v nakupovanju po načelu dražljaja in uživanja. Tako smo se znašli odtujeni od vrednot, saj ne znamo več živeti brez hipermarketov, celo nedeljska družabna srečanja se odvijajo v njih. Ne znamo več iti na nedeljski izlet v naravo, vzpostaviti v domačem okolju prijetnega družinskega vzdušja in družinskih tradicionalnih srečanj, se ukvarjati s svojimi otroci, brati dobo knjigo, poslušati glasbo ali početi kar koli kar nas bi moglo požlahtniti in osrečevati. Zmotno iščemo srečo na črti golega stopnjevanja užitkov v nakupovanju stvari, ki jih niti ne potrebujemo. Samo, da kupujemo. Najhuje je človeka udarila količinska usmerjenost prav tam, kar naj bi bilo cilj življenjskega prizadevanja: postati srečen znotraj sebe! Če prvi nakup ne zadošča, ker je samo eden, tudi drugi in zvrhano napolnjen voziček potrošniških dobrin ne more zadoščati iz istega razloga, ker iščemo zadovoljstvo na črti golih količin.

Čista kakovost sreče ni odvisna od količine dobrin, ki jih pridobivamo in uživamo. Prava sreča je v notranjosti in intimnosti srca, doživljamo jo v sebi in jo zaman uvažamo. Tako, kot si predstavljamo stroje in avtomobil sestavljene iz delov in se hranimo s surogati, ki jih telo ne potrebuje ter si pri tem dopoveduje, da ne pogreša njihove pristnosti, tako si zamišljamo srečo. Vse je usmerjeno v plastiko, sintetične snovi in surogate z nezdravo predelano prehrano, tako je usmerjena tudi težnja po človekovi sreči.

Nadomestila za srečo ni. Tudi nadomestila za enkratno in edinstveno dobrino ljubezni do lastnega otroka, očeta in mater, žene in moža, če sta zares ljubeča in ljubljena, ni. Sreča je čista kvaliteta, je nenadomestljiva in enkratna. Je nenadomestljiv izvirnik, je najintimnejša, neprimerljiva in nekoličinska kakovost življenja, ki je nobena količina sveta ne more niti dati, niti odvzeti. Gre za izkustvo človeka, ki je sredi porabniške »mrzlice« v pratežnji po sreči, postal bolestno nemiren, živčen in hlasta ter sprevrača sebe v količinsko bitje, ki mu hipermarketi v težnji za dobičkom odpirajo vrata in ga vabijo v novo zasvojenost. Kvaliteta inteligence je torej, da znamo uravnavati naše nakupovalne navade in jih usklajevati z resničnimi potrebami in da se znamo tudi umakniti iz trušča količinsko nabreklega sveta potrošniških dobrin, ki niso za naše življenje nujne.