Zaprta v lobanjo svoje pameti
sem ob telovadni uri svojega uma
padla z višine in se udarila s palico,
na katero sem se oprijemala
in jo zamenjala s plezalnim drogom.
Tedaj so se mi naježili lasje,
tudi tisti poganjajoči pod kožo
nad mojimi možgani.
Segla sem v notranjost žepa,
v muzejček konservatorskih strasti
in tam našla star obliž,
ki je še dovolj držal,
da sem si zalepila usta.
S stekleničko etra,
ki sem jo našla v žepu,
sem si pomagala,
da sem si anestetizirala rano
pod lobanjskim svodom,
kajti imela sem zares slab dan,
ki me je prešinil kakor mraz
sredi tropske vročine.
Zaprta v lobanjo svoje pameti
