Žgoči led oči
ti Labrador,
moj črni vrag
zasajaš v rane.


Trpki hlad dlani
ti krut čuvar,
neznani brat
polagaš name.


Milosti nikar!
Naj vse zgori ...
In naj vzkali,
če kaj ostane.

Dovolj mi je, da glas slišim,
ne z neba, tvoj nežni, vabeči glas, po njem vem, da si tam,
da živiš svoje življenje
skoraj zase,
živiš za njih, za naju, samo da si tam;
v svojem svetu
temnega gozda, šumenju
potoka, gora se upiraš,
s teboj sem takrat, ko rabiš,
takrat, ko kljubuješ samoti in se boriš
za življenje kot obsojenec po bičanju;
vem, da sem sebičen,
da sem egoist, ker te zase želim,
ker te iščem,
takrat sem
morda preveč posesiven;
dovolj, čisto dovolj mi je
takrat, ko z nočjo pridejo sanje
in si v njih, del njih si,
in zjutraj, ko me glas, tvoj SMS prebudi,
vem, da tam nekje srce bogato tudi zame živi.

Marjetic ti dam za dober dan, za lahko noč,
sem jih v breznih svoje duše
nabral, mimogrede, tako gredoč,
v naročje tvoje jih prinesem,
tjakaj jih stresem…položim.

S solzami samote sem jih zalival,
jih hranil sem s srčno krvjo
iz svojih žil,
jih pojil,
jim dajal zrak sem iz ust,
iz pljuč svojih, srca, jim dajal sem življenja takt.

nebo joka za nazaj,
joka v tisti prazen kraj,
kjer sva nekoč se objela,
joka, za tisto kar sva si želela,
upa da bom prebolela.

Sanja pravljico dveh svetov,
ki je nisva izživela,
vsak po svoje pesmi sva si pela,
vsak po svoje krila sva razpela,
in odletela, odplesala ples na pol.

Jata galebov se je razpršila
nad vodno gladino.
Nekaj se je zgodilo
med nebom in zemljo,
kakor bi kdo položil krono
belih pernatih biserov
na modro ruto.

Tako premišljeno lep
je bil let, kot urez kazalca
v zlato rumeno sončno uro.
V ognjenih razdaljah
se je lesketal in pod njim
je razpirala knjiga bele liste.

Kje si princesa iz mojih sanj?
Vidim tvoje solze, ki padajo na dlan,
Čutim v srcu, da ti se bojiš,
Strah je za šibke! Vem, ti več si želiš.

Kam se skrila usoda je ta?
Morda za druge je pravljica ta,
Le Vila bo našla najin košček sveta,
Tam srečna bila sva midva.

Kakor bi brizgnil iz klarineta glas
v izviru Soče razpne se velika roža,
ki me skoz divje valove na listih boža
in nosi skoz nemirne globeli in tolmune,
ko gorskih trav dišave ob strugi trosi.

Žari v iščočem kamnu oko,
hladi ga vodna duša rože,
v skalah sneg topi,
v cinober zlati postrv.
Gorski svet po žilah ji šumi,
v zastrti roži tok deročih vod.
Še malo pa bom tam,
kjer star kolovrat prede in dviga pene
nad bregove, čez mahovje in trstičje
s pljuskanjem spominov.

Iz tega duhovnega razpoloženja
se lahko rodi le hudič,
ki se vrašča v živo telo.
Čredna žival, demonski duh,
ugnezden v sladkosti mesa.

Opotekamo se z njim v telesu.
Vsi smo naravnani na njegovo
razdaljo, na edino znamenje,
ki ima opravka s krvjo.
Izparevanje vode v razgreti
tekočini krvi rine z glavo naprej.
Fatalizem zasidran v zobeh,
ki hočejo gristi glagolski čas.
Mimoidoči ožuljeni um.

Seješ me kot žito.
Zorim za gmote strasti,
za mak v kozmični njivi.
V obrisih sem onstran in tu.
Sem oblika proti breztelesnosti.
Pojav vode in luči.
Zavzemam se za navzočnost stvari.
Ti se boriš, da mi položiš
noge v prostor, da te diham.
V meni je resnica,
ki se nikoli ne postara.
Nadomestek za obljube tvoje modrosti.
Celo glavo imam, da me napolniš
z domišljijo in s sanjami.
Ko me boš z lučjo vso pozlatila,
te poplačam z razpršitvijo semen.
Presegaš me s svojo zapletenostjo
ljubljenja. Pratemelj ostaja moj
in tvoj duhovni princip.

www.tatjana-malec.si

V praznih samotah živijo urejeni,
genialno zlepljeni na kosti.
Prešerno organizirani.
Zadušljivo in dolgočasno letargični.
Balast in trpkost odvečnega
medenega, slastnega mencanja.
Zoologija, ki spodjeda življenju dušo.

Strah in hrepenenje v čeljustih primeža.
Vest, ki v dvožlebnem škripcu zatiska dih.
Tu smo na robu vesti, da prenesemo sebe,
ki nas hočejo kot pomožno sredstvo stvarem
Živimo človeškost kot zaprašeni pojem
opešane vitalnosti, fiziognomijo telesa brez duše,
čepeči v jarku lastne zgazene brozge.

Spet ves sem v solzah,
spomini se bude,
Rane v srcu boleče,
v meni globoko tli,
Kje zdaj si moj dom, kje moja bol,
Daleč so štorklje najlepše,
predaleč prekmurska polja...

Ne bom ti oprostil, pozabil,
vseh sladkih besed, vseh laži,
ko ranjen v ljubezni odhajam,
miru si srce le želi.

Noči so bile res presladke,
A v tebi le kup bil prevar,
Omamljen verjel sem ti slepo,
Za vse mi kaj malo b(i)lo mar...

Zgodaj zjutraj v megli meseca maja
sem na tržnici sredi mojega mesta
prodajal svoje
notranje organe,
pretiranega zanimanja ni bilo zanje,
so ja, gledali so jih tako od daleč,
jih opazovali, vihali nosove,
se spogledovali, z glavami pomenljivo odkimavali,
se muzali, ko nanj so kazali,
ne da bi kaj kupili, da nimajo 'soldov', so govorili,
da je cena visoka in to, kar preveč.

Živim v linearnem času,
moje misli so večdimenzionalne..ciklične,
infiltrirane, enakomerno porazdeljene v prostoru,
kjer sprejemam vibracije..signale,
tvoje feromone..želje;
prihajajo od povsod,
kjer koli si, od tam, kjer si, od drugod,
čutim te,
injicirana si vame,
tako počasi,
na obroke si prihajala v moj sistem,
spočeta…rodila si zame,
da zapustila boš svet moj, čutim, toda kdaj ne vem;
kot robot sem,
ki sprejema..oddaja elektromagnetne valove
v temnih nočeh, v sončnih
dnevih,
željno čakam tvoja SMS
sporočila v turobnih..deževnih dneh;
ves sem v času, v njem živim, mi nosi
po zraku signale,
tvoje želje po meni
in ne bodo me pregnale
nobene sile, ne tehnične in ne naravne;
v tem prostoru bom ostal naprej
v njem eksistiral vse dotlej,
čeprav večkrat, prevečkrat porečeš: »Ni panike, nisi out, vse je okej!«

Za vsakega človeka
obstaja neka dežela
in lepa je vse dotlej,
dokler je ne okužijo
z gnilimi usti in otipajo
s kužnimi rokami.

Ne pusti te oditi,
privezan si na jekleni drog,
na osvobojenem trebuhu matere,
oslepele od katarate.

Bi šla domov, tja, kjer moj otroški smeh odmeva?
Ne vem od kod prihaja glas, ki o ljubezni mi pripeva.
Kdo zna ganiti me tako, da solze brišem - moja duša?
Kaj me drži v kraju tem, zakaj srce me ne posluša?
Mi trmasto in vztrajno pravi, da četudi grem, srce bo moje tu ostalo (njemu verjamem).
A dom je tam, kjer je srce in tu pravil več ne obstaja.
Vihar naj vztraja, sonce žge, nebo grmi in strele naj letijo (če želijo).
Ljubezen vzela mi srce...
Zdaj točno vem - ne smem, ne grem.
Ne grem nikamor, tu ostanem.

Nič čudnega ni, da je razbijal
besede kot orehe, jih luščil
in ločeval jedrca iz njih.
V delček trenutka je vložil
svoje najpopolnejše stanje.
V eruptivnem izobilju truda
je hrepeneče hlastal sončne valove.
Ko je prišel do bistvenega,
je razgradil svojo občutljivost
na osnovne delce in odkril
nakopičeno virje v sebi.

Po stezi ob kamnitem zidu,
obloženem s cvetovi oleandra, sem stopal bos, brez
spodnjega perila, brez sramu,
pomislekov, predsodkov moralnih, samo frotirko sem imel čez.
Pred mano je hodila ona,
v bokih se je pozibavala,
kot gusarska trabakula,
telo njeno je bilo napeto kot v vetru jadrnice jadra;
upiral sem se, da bi sledil njenemu vonju,
pojavi, njenim čarom, lepljivemu znoju,
brisačo sem obesil na njega, korenjaka,
da sem imel proste roke, ko sem si na potnem nosu popravljal rosna očala.

Prav pošastno mi je bilo
gledati njo, vrv za obešanje,
kako se v vetru ziblje,
niha, kot da vabi me, kliče, hoče moje dušo…telo;
po vsej svoji dolžini se je zvijala,
kot kača strahu..prekletstva,
na koncu odrešitve odpirala
je zanko, čeljust grozečo,
da mi zategne vrat, zamegli oči, za življenje proseče.

V obupu tam svojem kleči, prosjači,
a mi se ne zmenimo , ne ozremo.
Njen obraz, kot ogledalo ki poči,
gube trpljenja urezane kot slika,
pogled njen prazen, umirajoč.

Moli kvišku drobne zgarane roke,
barva obleke izgubljene v mavrici,
zgrbančeni čevlji ne merijo več.
Kleči na prgišču peska, prosi.
Razkuštrani lasje, razmršeni od vetra.

Iščem in blodim
po zemlji domači
korenje in pesa
bohoti se v travi.
Krompir mi kriči
poberi me v gajbe
gižol se bohoti
na prekli prekratki.
Pridte pomagat
jesenske pridelke
zmetat v klet,
da zima za miši
poslastica bo...:)

Ne vem kaj naj še rečem, z mladino je križ,
Bo včasih najboljše, če ostajam le tih,
Besed sem že sit, če ful, kul le poslušam,
Da sem fosilen, povsem sem obupan..

Cel dam tan v sobi spet glasba rohni,
Menda ful dobro, me glava boli.
Brnenje je glasno, ef ena, bo to,
Motorjev v igrah, na glas premočno...

Vidno prizadeta, malce zbegana,
s hlipajočim glasom me vpraša dekletce;
Striček, ali morate tudi vi spat brez večerje ?
Malce zbegan sem nekaj zamomljal...
Veste, če nočem atija pomagat spat dat...
Vsak dan popoldan, ga kdo pripelje domov...
potem se mamica joka, ker je spet pijan.
Jaz ga imam rada, vendar je težak,
komaj ga premikava z mami...
Včasih pobruha, čudno diši od njega.,
Pa tudi kriči nerazumljivo,
Mamica se ga boji...