Po stezi ob kamnitem zidu,
obloženem s cvetovi oleandra, sem stopal bos, brez
spodnjega perila, brez sramu,
pomislekov, predsodkov moralnih, samo frotirko sem imel čez.
Pred mano je hodila ona,
v bokih se je pozibavala,
kot gusarska trabakula,
telo njeno je bilo napeto kot v vetru jadrnice jadra;
upiral sem se, da bi sledil njenemu vonju,
pojavi, njenim čarom, lepljivemu znoju,
brisačo sem obesil na njega, korenjaka,
da sem imel proste roke, ko sem si na potnem nosu popravljal rosna očala.
Soba njena je bila vrt Sredozemlja,
bila je tako polna rož, raznega južnega cvetja,
skratka, bila je raj za ljubezenska doživetja.
Vanj me je povabila, ona, piratska deklica,
branil sem se hrabro, odbijal napade,
jih sprejemal, dajal, napadal sem trdnjavo
njeno, napeto, na prvi pogled neosvojljivo
lepoto vlažno,
zadajal sem čustva udarce, jih dobival,
kot sredi morske nevihte sem vihtel
meč življenja,
vse do izliva valov obeh morij,
preliva v morje tiho, v mrtvo morje vseh norij.
Odšel sem po stezi spominov,
frotirka je vlažna visela na meni kot zastava padlim junakom.
Po stezi ob kamnitem zidu,
