Zgodaj zjutraj v megli meseca maja
sem na tržnici sredi mojega mesta
prodajal svoje
notranje organe,
pretiranega zanimanja ni bilo zanje,
so ja, gledali so jih tako od daleč,
jih opazovali, vihali nosove,
se spogledovali, z glavami pomenljivo odkimavali,
se muzali, ko nanj so kazali,
ne da bi kaj kupili, da nimajo 'soldov', so govorili,
da je cena visoka in to, kar preveč.
Bil sem prestrašen, kaj pa če ne bom uspel
prodati niti enega kosa, 'organa', kaj bom pa jedel,
saj nimam denarja,
da živel bi z njimi, z mojimi organi, notranjimi,
vem, kje je napaka,
krvi nimam naprodaj, njo bi kupili,
vedno jo iščejo..vzamejo,
da jo je premalo,
za transfuzije pravijo,
mislim, da njo so iskali;
še njo, kri žilno…srčno, sem na stojnico postavil,
ves bled v obraz sem bil,
modrih ustnic, ko sem vpil:
»Kri, svežo kri, poceni prodam,
dam jo vam,
za male denarje, za skorjico kruha vam jo prodam!«
Vsi so onemeli, po bradah par kapljic krvi,
sami so mi jo vzeli, ne kupili,
po mojem srcu so se ozirali, tudi njega zastonj so hoteli. |