Za vsakega človeka
obstaja neka dežela
in lepa je vse dotlej,
dokler je ne okužijo
z gnilimi usti in otipajo
s kužnimi rokami.

Ne pusti te oditi,
privezan si na jekleni drog,
na osvobojenem trebuhu matere,
oslepele od katarate.

Planeti nad tabo niso arhitektura,
ki jo je mogoče izpiliti
v oddaljenosti sanj.
So le prgišče zavesti,
ki meri kazalec v zenit
in pušča telo v nepolnosti.

Stiska v grlu,
v najglobljem kotičku,
kjer samotarsko izlizujem
površine zvezd, na katerih se je
nabralo toliko zemeljskega prahu.

Zvezda je votla in je čisto človeška.
Duša ni smrt, je prostor za snov.
Je hermetično zaprta posoda.
Roke si brišejo s trnjevo brisačo
na prostranem notranjem dvorišču.

Horde jim sledijo,
škoda je njihovih čevljev.
Vsak od njih ima svojo kletko.
Na čelu veliko znamenje –
znak norosti, ki ga razkazuje
s prostaškim nasmehom.

Pogled na to otožnost
se meša z usmiljenjem in gnusom
kot prostodušni krohot v bordelu.
Le kako sem se morala sem vštuliti,
tako nepovabljeno v to družino,
kjer je toliko Jobove bolečine,
toliko brezmejnega votlega prostora.

Kazati čustva, da si brusijo zobe,
spodbujati kičasto preobilje nasmehov
v krhkem razmerju s človekom,
se predajati nerazmišljujočim močem
proč od tihožitja, ki te ne pusti oditi
in te po polžje ohranja v osnutku volje.

www.tatjana-malec.si