Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Trebuh_Matere_Osvobojen

Osvobojeni trebuh matere torek, 5. avgust 2008 @ 21:25 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Za vsakega človeka obstaja neka dežela in lepa je vse dotlej, dokler je ne okužijo z gnilimi usti in otipajo s kužnimi rokami. Ne pusti te oditi, privezan si na jekleni drog, na osvobojenem trebuhu matere, oslepele od katarate. Planeti nad tabo niso arhitektura, ki jo je mogoče izpiliti v oddaljenosti sanj. So le prgišče zavesti, ki meri kazalec v zenit in pušča telo v nepolnosti. Stiska v grlu, v najglobljem kotičku, kjer samotarsko izlizujem površine zvezd, na katerih se je nabralo toliko zemeljskega prahu. Zvezda je votla in je čisto človeška. Duša ni smrt, je prostor za snov. Je hermetično zaprta posoda. Roke si brišejo s trnjevo brisačo na prostranem notranjem dvorišču. Horde jim sledijo, škoda je njihovih čevljev. Vsak od njih ima svojo kletko. Na čelu veliko znamenje – znak norosti, ki ga razkazuje s prostaškim nasmehom. Pogled na to otožnost se meša z usmiljenjem in gnusom kot prostodušni krohot v bordelu. Le kako sem se morala sem vštuliti, tako nepovabljeno v to družino, kjer je toliko Jobove bolečine, toliko brezmejnega votlega prostora. Kazati čustva, da si brusijo zobe, spodbujati kičasto preobilje nasmehov v krhkem razmerju s človekom, se predajati nerazmišljujočim močem proč od tihožitja, ki te ne pusti oditi in te po polžje ohranja v osnutku volje. www.tatjana-malec.si Komentarji (0) www.pozitivke.net