Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_NadrealnoSoncne_Valove

Nadrealno torek, 5. avgust 2008 @ 21:12 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Nič čudnega ni, da je razbijal besede kot orehe, jih luščil in ločeval jedrca iz njih. V delček trenutka je vložil svoje najpopolnejše stanje. V eruptivnem izobilju truda je hrepeneče hlastal sončne valove. Ko je prišel do bistvenega, je razgradil svojo občutljivost na osnovne delce in odkril nakopičeno virje v sebi. Postal je in iz negibnega stanja stopil čez rob in zastrmel vzvratno v svoje oči in z dvomi zapolnil votli luknji v lobanji. Dihal je v presledkih. Iskal je teze, antiteze in sinteze, slikovite in pestre zaznave. Pretirano linearen zapik v točko je zadel misel enoceličarko. Bila je notranji prostor višje oblike. Med nezlikanim perilom se je sprehodil po stanovanju in obrnil hrbet mirnim stvarem. Zastrmel je in na oknu je zagledal omote rdeče svile, ki se valijo predenj in se zibljejo na glasilkah sonca. Neznani čas ga je nagovoril z glasbo, s kompozicijo sedmih tančic. V vzvratnem ogledalu so umirale želje. Zaplaval je v svojo dišečo delto, med cvetoče vrtove grandioznih azalej kozmične redkobesednosti izročanja in z veščino sprejel brezbrežje izrekanja večnosti z drugačne pozicije. Spremenil se je v metulja in odnesel na krilih cvetni prah na Mars. www.tatjana-malec.si Komentarji (0) www.pozitivke.net