Dovolj mi je, da glas slišim,
ne z neba, tvoj nežni, vabeči glas, po njem vem, da si tam,
da živiš svoje življenje
skoraj zase,
živiš za njih, za naju, samo da si tam;
v svojem svetu
temnega gozda, šumenju
potoka, gora se upiraš,
s teboj sem takrat, ko rabiš,
takrat, ko kljubuješ samoti in se boriš
za življenje kot obsojenec po bičanju;
vem, da sem sebičen,
da sem egoist, ker te zase želim,
ker te iščem,
takrat sem
morda preveč posesiven;
dovolj, čisto dovolj mi je
takrat, ko z nočjo pridejo sanje
in si v njih, del njih si,
in zjutraj, ko me glas, tvoj SMS prebudi,
vem, da tam nekje srce bogato tudi zame živi.
Dovolj mi je, da glas slišim,
