Medeno, slastno mencanje

sreda, 6. avgust 2008 @ 08:20 CEST

V praznih samotah živijo urejeni,
genialno zlepljeni na kosti.
Prešerno organizirani.
Zadušljivo in dolgočasno letargični.
Balast in trpkost odvečnega
medenega, slastnega mencanja.
Zoologija, ki spodjeda življenju dušo.

Strah in hrepenenje v čeljustih primeža.
Vest, ki v dvožlebnem škripcu zatiska dih.
Tu smo na robu vesti, da prenesemo sebe,
ki nas hočejo kot pomožno sredstvo stvarem
Živimo človeškost kot zaprašeni pojem
opešane vitalnosti, fiziognomijo telesa brez duše,
čepeči v jarku lastne zgazene brozge.

Tu krilimo s svobodnimi gibi
in opletamo s suhim jezikom v studencu
s kričavim besednjakom banalne logike,
ki hoče obvladovati renesanso gore
in ji oslepiti vid v zelenih očeh.
Krasno spoznanje v tako zanikrni jami bivanja.

Razprtije med močjo in duhom me ostrijo.
Živim knjigo upanja s tehtanjem izgub,
kalom razuma. Dober razlog za zbliževanje,
a vi me grizete v moj jezik
in me destruktivno božate.
Skozi vas mi je uspelo spoznati sebe.

Moje usode se udeležujete na drugi način.
Obsesivno, z razdajanjem tuje bolečine svetu.
Voljno predajanju jeziku narave
prihaja iz sončnega obilja.
Takšni smo, kot da nismo iz iste snovi.

www.tatjana-malec.si

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Medeno_Slastno_Mencanje