Marjetic ti dam za dober dan, za lahko noč,
sem jih v breznih svoje duše
nabral, mimogrede, tako gredoč,
v naročje tvoje jih prinesem,
tjakaj jih stresem…položim.

S solzami samote sem jih zalival,
jih hranil sem s srčno krvjo
iz svojih žil,
jih pojil,
jim dajal zrak sem iz ust,
iz pljuč svojih, srca, jim dajal sem življenja takt.

Moč sem jim vlival
in odpornost dajal,
da jih že nežen veter ne ukloni,
jim dajal vedenje, da v življenju ne bodo neumni…neuki.

Z lepoto jih ti obdari,
s svojo nežnostjo,
s strastjo
do življenja, s čustvi,
kot meni jih poklanjaš dan za dnem,
noč za nočjo,
čeprav nisi z mano,
in sanjam sam vse to, noč za nočjo o vsem tem.