Z veslom v roki

sreda, 6. avgust 2008 @ 12:57 CEST

Kakor bi brizgnil iz klarineta glas
v izviru Soče razpne se velika roža,
ki me skoz divje valove na listih boža
in nosi skoz nemirne globeli in tolmune,
ko gorskih trav dišave ob strugi trosi.

Žari v iščočem kamnu oko,
hladi ga vodna duša rože,
v skalah sneg topi,
v cinober zlati postrv.
Gorski svet po žilah ji šumi,
v zastrti roži tok deročih vod.
Še malo pa bom tam,
kjer star kolovrat prede in dviga pene
nad bregove, čez mahovje in trstičje
s pljuskanjem spominov.

Vreme je lepo. Odpravljam se na pot,
dokler mi dež obraza ne namoči,
Saj kmalu pljuskalo bo vse glasneje.
Trgam se iz sebe, da neko noč bi
v kajaku zaspala z veslom v roki.

Nekaj malega veselja bi še rada užila,
požirek Soče ob izviru spila.
Sedela in čakala bi. Naposled našla sebe,
pogum za pot v talečem snegu reke.
Kakor beli konj zdrvel bo čoln
po brzicah reke in se dotikal ostrih skal,
jih gladil, mehčal in krotil bo zmaja.

Oh, saj ne morem umiti lista roži,
ki v belem siju plava kakor luna
in v svojem plodu raste iz mene.
Postala sem njen speči list,
ki mu kri noči umiva bolečino z obraza.

www.tatjana-malec.si

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Veslo_Soca_Divji_Valovi