V obupu tam svojem kleči, prosjači,
a mi se ne zmenimo , ne ozremo.
Njen obraz, kot ogledalo ki poči,
gube trpljenja urezane kot slika,
pogled njen prazen, umirajoč.
Moli kvišku drobne zgarane roke,
barva obleke izgubljene v mavrici,
zgrbančeni čevlji ne merijo več.
Kleči na prgišču peska, prosi.
Razkuštrani lasje, razmršeni od vetra.
Vredna ni pogleda, hitimo mimo,
starka, kot mnogo drugih.
Sramuje se svojih dejanj, prošenj.
Nekoč so te roke nam pekle kruh,
ga oblikovale v ljubezen.
Zgubana starka, izgubljena duša.
Korak mi zastane, pomislim
je starka morda mati, babica?
Hitimo mimo s tokom svojih misli
njeno trpljenje hiti mimo nas, umira.
V obupu tam svojem kleči, prosjači, 
