Na mojih podplatih
so zalepljene rožice.
Za nohtom je pšenično zrno.
Kmalu bo vse zeleno.
Vrata mi loputajo v srcu.

Sem velika sončnica,
povezana z obračanjem
zemeljske oble k soncu.
Ko odprem vrata,
vstopijo žarki,
razširijo prostor
in pozlatijo liste.
Nikoli ne ugasnem svojih luči.

Celo nebo nalepite s plakati,
zapišite z velikimi črkami,
da revežem primanjkuje denarja,
da bi plačali položnice in preživeli.
Da bo Bog videl krivice.
Ljudje so šibki.
Ne morejo več delati.
Hodijo poševno,
kot da imajo hrbtenico
iz krhkega mavca,
obraz iz sadre.

Ne morejo več potrošiti
in pustiti v tovarni več energije,
kot dobijo plačila.
Ležijo na hrbtu, drgetajo
in telo imajo trdo kot oklep.
Prezebli. Nimajo za kurjavo.
Številne otroške nožice,
nebogljeno suhe so in tanke,
kot repki štrlijo iz teles.

V sebi..svoji notranjosti
bijem boj z neba orkani,
z zlemi silami…demoni,
v nočeh z moro..sanjami;

preganjajo me v dnevih
turobnih……..jesenskih,
vlačijo v lij..vrtinec teme,
ne odidejo, ko posije sonce;

iz mene delajo telo….dušo,
ki bdi..tava po neskončnih
prostranstvih..temnih nočeh,
išče sorodno dušo, njo..oporo;

Gledam skozi okno in vidim luč...
svetlobo, ki me navdaja z upanjem,
svetlobo, ki me prebuja iz sanj...
svetlobo luči življenja.
Trepeta, pa spet zasije,
močno s polnim sijajem,
kot bi mi hotela nekaj povedati.
Čutim, nisem več sam,
z menoj je svetloba,
sanje jutrišnjega dne.
sanje, ki morda oživijo,
postanejo resnične.

kako turoben dan,
megla in dež in mrak,
a iznenada upanje spet tli,
da jutri bo že lepše,
da jutri vse se spremeni.

Večer skrivnosten,
ob polni luni se obeta,
ko s Sončnih pozitvk
tam srečamo se iz spleta,
Piramida nas v goste je dobila,
prisrčno snidenje, ob koncu leta,
internetnih znancev je gostila.

Besed sproščenih, rokovanja,
v želji, sprostiti vsem duha,
da nas meditacija sprosti, poveže,
z roko v roki čuteče vsem postreže...

Kot da stopil se sredi zime led,
zaživela je beseda, oživel je smeh,
če bili drugemu neznanci, kot tujci še,
dovolj bila beseda topla, premenila vse...

Kriviš me za nekaj,

kar ni povsem moje,

od tebe je, od mene,

oba sva kriva zanj;


govoriš…….trdiš si,

da me je 'prpa'..strah,

da ne upam nekaj si,

da se name nabira prah;

Že dolgo več nisi moja

čista dišeča reka kot bila

si, polna rib…….življenja

pravega….praproti vonja;


kolo mlina………..žage

trohni…umira, razvaline

zakrite s tišino…ostrogo,

steze..poti ozke se skrivajo;

2 Kr 14,9
Izraelov kralj Joáš pa je Judovemu kralju Amacjáju poslal sporočilo in rekel: »Libanonski osat je cedri libanonski sporočil: ›Daj svojo hčer mojemu sinu za ženo!‹ Pa je privihrala mimo libanonska divjad in pomendrala osat.

2 Krn 25,18

Izraelov kralj Joáš pa je Judovemu kralju Amacjáju poslal sporočilo in rekel: »Libanonski osat je cedri libanonski sporočil: ›Daj svojo hčer mojemu sinu za ženo!‹ Pa je privihrala mimo libanonska divjad in pomendrala osat.

Ezk 31,3

Asiriji? – Cedri na Libanonu z lepim vejevjem, v senčnatem gozdu, visoke rasti. Njen vrh sega v oblake.

Sem vretenčarka iz usedlin kambrija.
s polnim trebuhom alg iz paleozoika.
Štiridimenzionalna. Retrospektivna zavest.
Potujem s hitrostjo polža po hiši univerzuma.
Butam z glavo začetka v sedanji čas
in opletam z repom po pramorju prihodnosti.
Sem sestavni del monumentalnega kozmosa.
Presegam realnost v telesnosti.
Vse kar v meni živi, ni nikoli umrlo.
Vse kar je umrlo, je shranjeno živo.
Spomin živi na drugi koordinati.

Dežne kaplje vztrajno padajo,
izpirajo nečistočo z oken…
- zdravijo bolečine moje duše.
Hladen piš vetra v gozdičku pred hišo
upogiba drevje in odnaša samotne snežinke,
noseč s seboj zastarele občutke in rane…

Dovolim ti veter - odpihni vse,
kar nisem jaz!
- vse kar so mi prilepili,
kar mi omejuje širino duha!!!
Stara čustva, neizpolnjene želje,
zavrnitve in neštetokrat razbito srce…
Kar daj, dovoljujem ti,
celo me osvobodi!!!

...le takrat,
takrat naj se zgodi,
ko rdeče sonce,
skozi mehke kapljice beži.
Takrat, naj vidim ta tvoj grenki svet,
takrat naj ližem s tvoje rane med.
Ti solze naj teptam,
spet in spet.

Občudujem te, ko razbijaš staro
in gradiš novo …
Poln si življenjske energije.

Občudujem te, ko ustvarjaš
novo življenje …
Poln si ustvarjalne energije.

Občudujem te, ko me gledaš
in me tvoje ustnice ljubijo…
Poln si ljubezni do mene.

Vrni se spokojnost mladih dni,
brezskrbna in lahkotna
s trenutki, ki počivajo v nikoli
zbledelem naloženem spominu,
pomirjenje v neskončno mladi
nasladi popkovine, ki dovaja kri.

Nekaj praznine je bilo med tem vmes,
nekaj klicev obupanega obžalovanja.
Nekaj je izhajalo iz blagega šepeta
ob hoji po belih plažah k sončnemu
zahodu med zaporedji ozvezdji.
Zrno nespesnjenega žitja,
zamolčanih glasov in klicev
k svetlobi, ki je slepila oči.

Rad bi napisal pesem všečno,
ki bi ostala vsem v lep spomin,
ko bi igraje jo napisal v verzih,
če znal bi, sestavil jo za večno...

A to težko bo, čas se spreminja,
kot za toplim soncem pride zima,
ko v hladu si oblečemo iz volne,
kot zidanice, kašče spet so polne.

Ugasnil je dež.
Skozi veje svetlikajo žarki.
Medla senca je legla na gredico.
Slišim jo: Potrpi!
Nebo se bo zjasnilo.
Pridem ti delati družbo.
Prinesem ti citre za igranje.

Prihajam, oglašam se ti.
Med vresjem bom hodila ob tebi.
Nimam jezika.
Gibam se skozi sončni čas.
Brez besed.
Upehana se rada spočijem.
Zvečer prežgana izginem.
Zdrobim se v prah.

Duh kremenitih očakov slovenstva
bodi podporna palica tej deželi
in njenemu ljudstvu!
Palica ni samo za oporo,
s palico lahko tudi zapretiš,
zamahneš in daš vedeti,
da jo boš spet poklical v življenje.

Po nekakšni ozki, majhni stezici
vodi pot do razsvetljene koče,
kjer je zbrana volja in moč
čutiti se Slovenec
in dvigniti povešene in prekrižane roke,
priklicati moč skozi žametne barve gozdov,
prisluhniti zvokom ptičjega petja
in začutiti veselje do življenja.

Stotero puščic Amor v me je usmeril,
da bi morda me prebudil iz sna,
ker hoče da pokaže moč še ima,
ali pa da sebi ne bi se zameril.

Puščice švigajo, le redke čutim,
morda mi je čut, želja preveč,
kot da prijateljstvo mi je odveč,
kot da srce ne bije, ne čutim več.

V daljavi slišim vlak...
Morda bo ta tisti,
s katerim bom šel naproti k tebi..
Vem, tvoje drhteče dlani se bojijo...
Tri leta bo minilo od takrat,
od .takrat ko se je začelo ,
ko so najina pisma prerasla v nekaj več.
Ko so postali najini telefonski razgovori vsakodnevni.
Ko sva si zaupala v pogovorih, pričakovanjih....
Veš, ravno ta vlak me bo pripeljal k tebi.

Iščem med kraškim skalovitim svetom
zgoščeni beli sij »žvepka«, kraškega šetraja.
V vzhajajočem jutru prisluhnem melodijam rosnih kapelj
in med očarljivo mehkobo stoletnih hrastov
se pogled sreča s plavajočimi krilatimi bitji,
ki so kakor uresničena popolnost kamnitega sveta.

Sledim nebeško oblečeni koži,
razpeti med zemljo in oblaki,
valovanju beline med zelenimi samotami
in zagledam napeta telesa, ki vihrajo z repi
kakor sen kometa s tanko svileno žimo.

Vsa sem polna razsvetljenih ulic
in vrat, skozi katera lahko vstopiš
in izstopiš. Ne zadržujem te,
če nisi radosten od mojih darov.

Ljubezen se smehlja
skozi cvetove in sadeže.
Tako brezmejna je,
ko se pretvarja v obilje
tvojih sprejemanj.

Ali ni občudovanja vredna
stalna volja po izrekanju.
Edinstvena priložnost biti.
Vtisi zaživijo, zasijejo
in napolnijo pomen,
razkrijejo poti,
po katerih smo hodili
in nas razložijo v tistem delu,
ko nismo bili prisotni
in nas je ukinil čas.

V labirintih znakov iščemo
razlage, zakaj smo se izseljevali
iz sebe, izruvali kamne preizkušenj,
prestopili reko neločljivih bregov,
si lizali bledi obraz
in se izključevali od svojega bistva.

Sanje se nikoli
ne dotaknejo postelje.
Kot črede oblakov tavajo po nebu.
So izmuzljive jate rib, ki plujejo po morju
in s svojimi luskinami ranijo tvoje oči.
Zvečer se spremenijo v speče ptice,
ki posedajo pod napuščem
in tkejo mesečino iluzij.
Pijanost določa bistvo lastnega
oprijemanja postelje
le v snu današnjega izsanjanega dne
v dejanju, ki ga več ne more meriti čas.
Vsi predmeti se smejijo
omamljenim negibnostim.