Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Slovenstvo_Zivljenje_Domov

Roke niso več povešene k tlom nedelja, 7. december 2008 @ 19:14 CET Uporabnik: Tatjana Malec Duh kremenitih očakov slovenstva bodi podporna palica tej deželi in njenemu ljudstvu! Palica ni samo za oporo, s palico lahko tudi zapretiš, zamahneš in daš vedeti, da jo boš spet poklical v življenje. Po nekakšni ozki, majhni stezici vodi pot do razsvetljene koče, kjer je zbrana volja in moč čutiti se Slovenec in dvigniti povešene in prekrižane roke, priklicati moč skozi žametne barve gozdov, prisluhniti zvokom ptičjega petja in začutiti veselje do življenja. O domovina, koliko surovega izkoriščanja se je nakopičilo med tvojimi delavnimi sivkami, ki ustvarjajo strd in sladko medico. Spoznali smo tvoja drevesa, užili tvoje sadeže in poznamo meje, kjer je rasla sveža krma, kjer se je pasla drobnica in ob studencih napajala čreda. Na bosih nogah je prilepljeno listje, na koži so ostali vonji domačih trav in dišečih cvetov iz domačih logov. Spletli smo košare in rogoznice iz ličkanja in smo prisotni za plamenometom zgoščenega žara, zatopljeni v premišljevanje: Kam gremo? Koliko fantastov in forumaštva se hrani z živim mesom! Kot lubenica se ti smejijo v obraz in se spogledujejo iz brloga s statisti, klovni in kreaturami, ki sodijo na smetišče zgodovine. Samo poglejte lubenične nasmehe in upognjence, ki podarjajo maslo dvorjanom in že tisoč let odkrivajo kdo jim je boljši gospodar. Le kaj bi jim lahko povrnilo dostojanstvo, čast in ponos? Na pozlačenih sedlih se vozijo z letalom v Bosno za devetdesettisoč eurov, za vam državljani in slovenski otroci, od ust odvzetih štruc kruha, za eno zadovoljitev napuha. Jeleni se rukajo v tej deželi tesnobni. Mi pa plešemo z rdečimi cvetnimi kobuli, tiho zbranimi okrog očakove mize in roke niso več povešene k tlom. www.tatjana-malec.si Komentarji (4) www.pozitivke.net