Srp in kladivo na majicah

ponedeljek, 15. december 2008 @ 19:02 CET

Za rdečimi nagobčniki se skrivajo
beli nagrobniki.
Tik ob meni so.
Nočejo proč.

Nekam izmučeni so videti dedje.
Kot bi jih ranilo prekletstvo verig,
ki so jih nadevali drugim.
Tako samoumevno izgorevajo
kot drva v peči.

Vidni so vbodi oči na marmeladnih mestih.
Z uzdami racajo po krompiriščih.
Krompir pa že ne prinaša sreče.
Za krompir je treba orati in pleti.

V sneg so jim že legle ljubice
in zaspale v krznenih plaščih,
z bisernimi ogrlicami okoli vratu.
Ne morejo več piti šampanjca iz škornja.
Ročno jim je Bog izrul glasilke,
da ne morejo več kričati.
Kafka je molil, da bi se to zgodilo.
Krik je za nekatere končni smoter v življenju.
Ogromnost zastavljenega, malo doseženega.
Samo duška so si dajali in tekmovali
kdo bo bolj domiselno udejanil podedovane
bolezni, zaguzdane kot gnilo jabolko v genih.

Važno je, da ni več Dachaua, Mathausena,
Buchenwalda, Golega otoka, Guantanama,
da ne režejo več ljudem glav kot glave solate
in da ljudje ne umirajo več za krvavo grižo,
za tifus in pegavico, da veje prenašajo
le še sneg in ne več obešancev.

Ljudstvo si je zamislilo drugačne vrste bogastev.
Nekateri čakajo v varnem zavetju
novo revolucijo, da bodo drugi v grobovih
poležavali zanje na bajonetih.
Eni že nosijo na majicah srp in kladivo.
Ti nič ne vedo o iznemoglosti vojakov in ruskih
planjavah snega, o lakoti in porazih,
o sto milijonih grobov, razsejanih po svetu.

Gruča duhoborcev ob polnih mizah
z nekoliko zadržanim dihom izgovarja
ime Stalin in sanja rdeče kosme.
Izzivanje, ki ne bo pomagalo zoreti.
V osrčju kljuje temna slutnja, da so se
dedje iz svoje izkušnje še premalo naučili.
Mnogi so samo jedli in pili in se hvalili
o dobrohotnostih, ki so jim sami užili.

www.tatjana-malec.si

2 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20081215190208595