Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Cedra_Lesena_Masa

Daj svojo hčer mojemu sinu za ženo!‹ Pa je privihrala mimo libanonska divjad in pomendrala osat. Ezk 31,3 Asiriji? – Cedri na Libanonu z lepim vejevjem, v senčnatem gozdu, visoke rasti. Njen vrh sega v oblake. Zakaj je cedra morala pasti? Na nebu se mi izrisuje dopleteno gnezdo krošnje iz resic zelenih. Vonjam duh, ki raste iz nasilne smrti, iz kamna človeške dlesni. Na tisoče litrov pretočene lesne mase iz istrske zemlje se je kot potok solza zlilo po Čevljarski ulici navzdol. Smole, ki se plazi v ušesa, smole ki lepi ljudem oči. Cedrove veje s prsti vrtajo po lobanjah gostoljubnih črvov, ki nihajo med mejami možnega, človeškega. Zloženega počez. Iščejo izmuzljivo stanje zavesti, gnitjoče za zasip duše v prst. Čutim ohladitve tal, ki jih vlaga razkraja med stebri svetlobe, ko molk in pena švigata proti zamrzlemu nebu v zeleno konturo brezimnega. Ne jeziku se oglasi petelin. Na veke naj bo zapečaten vaš spomin. Pojdite na kitajski zid in se vrnite domov z rumenimi obrazi tujcev! Nedonošeni verzi vas bodo kljuvali, brez kljuna, pa ne z vnemo ognjev strasti, ki vladajo vašim hrapavim in brezčutnim lopatastim rokam. Razseljeni so brsti starožitnih semen. Rokopis zelenja bo dobival ude. Ključ je vstopil v moje stanovanje. Razpira se mu zaklopka srca. Vetrič odpiha list iz zvezka, po listu se pocedi gost pljunek. Sežganih kril stopam po vrtovih in sejem besede kot žito. Ne lažem, spekla bom hlebec za vse in ga blagoslovila z vejico cedre, ki je po nečloveško morala umreti. Drevo, ki je padlo v mestnem jedru pod sekirami in žagami vašega napuha, bo še poganjalo veje, ko vas več ne bo. www.tatjana-malec.si Komentarji (1) www.pozitivke.net