Vrni se spokojnost mladih dni,
brezskrbna in lahkotna
s trenutki, ki počivajo v nikoli
zbledelem naloženem spominu,
pomirjenje v neskončno mladi
nasladi popkovine, ki dovaja kri.

Nekaj praznine je bilo med tem vmes,
nekaj klicev obupanega obžalovanja.
Nekaj je izhajalo iz blagega šepeta
ob hoji po belih plažah k sončnemu
zahodu med zaporedji ozvezdji.
Zrno nespesnjenega žitja,
zamolčanih glasov in klicev
k svetlobi, ki je slepila oči.

Razlomljeni kot kruh iščemo roko,
orodje v rokavu duše, ki v polsnu
doživlja lastno prebujenje,
srečanje na vozliščih, ki se dotikajo
mene in tebe, ko vstopava skozi vrata
v hišo in zreva v razsvetljeni strop.

Vse se je moralo zgoditi
skozi spuste, padce, plezanje, vstajanje,
prehode skozi vhode in izhode
s plašnicami ob vretenčastem vratu,
vriskanjem v neznanem jeziku magme,
penjenjem iz brozge občutkov,
strmenje v razpenjeno morje,
ki je požiralo lepoto zvezd,
nasprotje večnosti in časa.

Vsi smo nekakšni berači
udobno čepeči kot tihobitje v jarku,
ki se sprijazni z ljubezensko bolečino,
medtem ko mu nemoč divja po žilah
in drhti hrepeneče po vrbovemu šibju
s spiralasto zloženimi listi ob reki krvi.

www.tatjana-malec.si