Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Cedra_Lesena_Masa




Cedra

četrtek, 11. december 2008 @ 18:34 CET

Uporabnik: Tatjana Malec

2 Kr 14,9
Izraelov kralj Joáš pa je Judovemu kralju Amacjáju poslal sporočilo in rekel: »Libanonski osat je cedri libanonski sporočil: ›Daj svojo hčer mojemu sinu za ženo!‹ Pa je privihrala mimo libanonska divjad in pomendrala osat.

2 Krn 25,18

Izraelov kralj Joáš pa je Judovemu kralju Amacjáju poslal sporočilo in rekel: »Libanonski osat je cedri libanonski sporočil: ›Daj svojo hčer mojemu sinu za ženo!‹ Pa je privihrala mimo libanonska divjad in pomendrala osat.

Ezk 31,3

Asiriji? – Cedri na Libanonu z lepim vejevjem, v senčnatem gozdu, visoke rasti. Njen vrh sega v oblake.

Zakaj je cedra morala pasti?
Na nebu se mi izrisuje dopleteno
gnezdo krošnje iz resic zelenih.
Vonjam duh, ki raste iz nasilne smrti,
iz kamna človeške dlesni.

Na tisoče litrov pretočene lesne mase
iz istrske zemlje se je kot potok solza
zlilo po Čevljarski ulici navzdol.
Smole, ki se plazi v ušesa,
smole ki lepi ljudem oči.

Cedrove veje s prsti vrtajo
po lobanjah gostoljubnih črvov,
ki nihajo med mejami možnega,
človeškega. Zloženega počez.
Iščejo izmuzljivo stanje zavesti,
gnitjoče za zasip duše v prst.

Čutim ohladitve tal, ki jih vlaga razkraja
med stebri svetlobe, ko molk in pena
švigata proti zamrzlemu nebu
v zeleno konturo brezimnega.

Ne jeziku se oglasi petelin.
Na veke naj bo zapečaten vaš spomin.
Pojdite na kitajski zid in se vrnite
domov z rumenimi obrazi tujcev!
Nedonošeni verzi vas bodo kljuvali,
brez kljuna, pa ne z vnemo ognjev strasti,
ki vladajo vašim hrapavim
in brezčutnim lopatastim rokam.

Razseljeni so brsti starožitnih semen.
Rokopis zelenja bo dobival ude.
Ključ je vstopil v moje stanovanje.
Razpira se mu zaklopka srca.
Vetrič odpiha list iz zvezka,
po listu se pocedi gost pljunek.
Sežganih kril stopam po vrtovih
in sejem besede kot žito.
Ne lažem, spekla bom hlebec za vse
in ga blagoslovila z vejico cedre,
ki je po nečloveško morala umreti.
Drevo, ki je padlo v mestnem jedru
pod sekirami in žagami vašega napuha,
bo še poganjalo veje, ko vas več ne bo.

www.tatjana-malec.si

1 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Cedra_Lesena_Masa







Domov
Powered By GeekLog