Senca

ponedeljek, 8. december 2008 @ 09:58 CET

Ugasnil je dež.
Skozi veje svetlikajo žarki.
Medla senca je legla na gredico.
Slišim jo: Potrpi!
Nebo se bo zjasnilo.
Pridem ti delati družbo.
Prinesem ti citre za igranje.

Prihajam, oglašam se ti.
Med vresjem bom hodila ob tebi.
Nimam jezika.
Gibam se skozi sončni čas.
Brez besed.
Upehana se rada spočijem.
Zvečer prežgana izginem.
Zdrobim se v prah.

Veje dreves mi zjutraj spuščajo
lase na tvoja ramena.
Ko tebe od vbodov trnov boli,
sta meni bolečina
in drhtenje neznana.
Pijana od luči se skrijem.

Bog mi je priča,
samo ob tebi lahko živim.
Ko boš v ognju gorela,
jaz že ne bom ob tebi hodila
in s tabo trpela.
Brezčasna sem ljubica nezvesta.

Kar je včeraj dremalo v tebi,
se ne bo nikoli več zbudilo.
Kar je pelo, bo onemelo.
kar je bilo med resjem izgubljeno,
ne bo nikoli več sanjalo pomladi
o lotosu s tisočerimi listi.
Jaz senca se bom obrnila stran,
ko luč razgradi tvoje telo.

www.tatjana-malec.si

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Senca_Dez_Igranje_Citre