Stotero puščic Amor v me je usmeril,
da bi morda me prebudil iz sna,
ker hoče da pokaže moč še ima,
ali pa da sebi ne bi se zameril.

Puščice švigajo, le redke čutim,
morda mi je čut, želja preveč,
kot da prijateljstvo mi je odveč,
kot da srce ne bije, ne čutim več.

Bo že držalo, naivnost je minila,
besede so le tiste, jih poslušam,
v obraz, lepoti bolj malo še zaupam,
je čas bil tisti, so leta to storila.

Pa saj enako misliš se mi dozdeva,
to vidim ti iz oči, beseda vse pove,
to sem začutil,več srce mogoče ve,
čeprav že dolgo čaka, ti sameva....

A kaj če rože cvet je tisti, poln omame,
ko vonj njegov pritegne te vabljiv,
v maju, spomladi marjetke očarljiv,
v neskončni vsej lepoti edini še prevzame.