Iščem med kraškim skalovitim svetom
zgoščeni beli sij »žvepka«, kraškega šetraja.
V vzhajajočem jutru prisluhnem melodijam rosnih kapelj
in med očarljivo mehkobo stoletnih hrastov
se pogled sreča s plavajočimi krilatimi bitji,
ki so kakor uresničena popolnost kamnitega sveta.
Sledim nebeško oblečeni koži,
razpeti med zemljo in oblaki,
valovanju beline med zelenimi samotami
in zagledam napeta telesa, ki vihrajo z repi
kakor sen kometa s tanko svileno žimo.
Nahajam se med antično živimi
vihravimi bitji, kakor navdih svobode,
ki pesni antični spomin vzreje
in oplemenitenja andaluzijskih žrebcev.
Slišim glas nadvojvode Karla II.,
hasburškega vladarja, ki je pripeljal
iz Španije petero jahalnih žrebcev
plemenjakov. Ti so na krasu utrjevali
dobrodušnost, priučljivost, zanesljivost,
gracioznost, naravnost in značilnost pokrajine,
gene po svojih praočetih iz Kladrburške Češke
– Favory in Maestoso, neapeljski Conversano
in Napolitano, danski Pluto in arabski Siglavya
in po pramaterah kobilah iz Sardenie, Spadigliae,
Argentine, Afrike, Almerine, Presciane, Englanderie,
Stornelle, Famose, Deflorate, Gidrane, Djerbine,
Marcurie, Theodoraste in Rebecce.
Sprehajam se po travnikih scenografije mehkobe,
kjer med nemirnim migetanjem bilk
in ljubezensko vznesenostjo plesočih metuljev
domuje ogrlica sivih ovratnikov,
za katerimi dostojanstveno plešejo vranci
po očetu žrebičku Maestoso
po materi Bonadea XI.,ki je skotila Bonadeo XII.
Slišim jokajočo olupljeno deželo iz Benetk.
Če izgovorim besedo Benetke, slišim
odmev besede kras. Pred menoj se vije
kakor kača do morja dolga jamborska cesta.
Vse je ostalo brezglasno, zabrazgotinjeno
pred izrekanjem sunkov burje
in piskanjem mlade piščali med vonjem
nasmukanega brinja in čistino pašnikov.
Kraševci, minuto molka za lipicance!
Bili so cepljeni s telesu tujo snovjo,
ki jo njihov dolgi in mišičast vrat
in ustvarjena prsa za jahanje v vpregi
za impozantno capriolo, niso prenesla.
Nalet trepetajočih strun poje žalostinko boru
v nitkastih listih in v hrastovemu želodu
v jeziku krasa. Zaprem oči in prosim nebo,
da ohrani spomin v kamnitih hišah.
Ruj je zakrvavel in kri se je ob preskoku
pocedila po trdih in krepkih kopitih.
Pegaz kleše s kopiti kamen
in sprejema dušo krasa,
ko išče najsamotnejše poti
ob svoji uri slovesa.
Britanska kraljica Elizabeta II. se je zahvalila
za Favory Canissa XXII. in odšla.
www.tatjana-malec.si |
Lipicanci
Prispeval/a: kanika59 dne sobota, 6. december 2008 @ 13:57 CET
Tatjana čestitam Ti, pesmica je diamant-brušeni med dragimi kamni...pesmicami.
Lep december Ti želim
lp, fp
Lipicanci
Prispeval/a: Violeta dne sobota, 6. december 2008 @ 14:05 CET
vse najboljše
Lipicanci
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 6. december 2008 @ 17:02 CET
sem vesela, da vama je všeč napisano o Lipicancih. K pesmi me je spodbudila smrt lipicancev zaradi cepiva, kar me je po svoje pretreslo.
Slike so pa s slpeta. Sama imam album slik iz Lipice, ki sem jih posnela na neki predstavitvi umetnin, ki jih Lipicanci znajo, vendar so premalo izrazite. Zato sem se odločila, da umestim kar slike s spleta.
Ta bitja si res zaslužijo, da jih opevamo v poeziji. Kar hudo mi je bilo, ko so podarili konja kraljici Elizabeti II. Menim, da ljudje in plemeniti Lipicanci ne morejo biti predmet darovanja. Seveda težko primerjamo ene in druge, pa vendar ...
Lipicanci, ki so prišli na svet v Lipici naj ostanejo do konca svojega življenja v svojem avtohtonem okolju.
Lep pozdrav
Tatjana
Lipicanci
Prispeval/a: dahvor dne nedelja, 7. december 2008 @ 09:07 CET
slikanje...zato Gospo Tatjano tudi vedno preberem...zLipicanci me u film na
Thaisu po Lipiških travnikih galopirat dala...
Meni vsakič solze v oči pridejo, ko o lipiških, mimo usekanih, prebiram ...
tukaj sem razumel, da je Kralica že vedela, da bolezen vse naokoli razsaja,
po posestvu Lipica-bolezen pohlepa, zato je Žrebca-darilo kar pustila...nisem
pa še zasledil, da je smrt zaradi zdravnika dokazana ... Gospa Tatja, Hvala,
ker se za Resnico Slovenije borite ... malo je takih ... ostali nardijo da vse
zgine in se pozabi...tako, da smo obveščeni tudi ti prizadeti, po Svetu
razstreseni.
Ob Smrti Žrebcev dveh, sem opazil Lipico v zelo bednem stanju, na slikah,
ko sem natančno pogledal in, če kako je pred 33 leti blo se spomnim, ni
zgledalo dosti drugače, še vedno blatno...po blatu so Konjiči dolg cajt
prodajali.
Lipicanci
Prispeval/a: ljudmil dne petek, 12. december 2008 @ 11:44 CET
Generacije su uložile trud i znanje da bi stvorile jedinstven dragulj. Da li ste jahali lipicanera ? Niste! Šteta. To je predivna životinja.Tek kada ga uzjašete osjetite da se nalazite na pravom živom vulkanu, osjetite nevjerovatnu snagu koja izbija iz tog lijepog tela kraljevskog držanja, snaga koja samo što ne eksplodira, uz istovremeno tako mehak korak, da i najmanje dijete može sa laloćom da se održava na njegovim širokim plećima. Pogledajte njegove ognjevite a istovremeno pitome i blage oči. Svu tu ljepotu teško je opisati. I kada se prvi put sretnete sa lipicanerom odmah se zaljubite u tu prekrasnu životinju.
Ne ulazikm ko je kriv za smrt lipicanera, ali znam da USA direktno vodi brigu o svojim mustanzima. Poljska vlada ulaže ogromna srestva za očuvanje Pševalskog konja, a tek Arapski Emirati. Arapski Emirati imaju skoro neograničena srestva za očuvanje izvornog arapskog konja. Ali oni i zaradjuju mnogo. Cijene arapskih konja presežu cijene najskupljih automobila.
Uz sve to jahanje služi za liječenje mnogih bolesti. Lipicaner bi mogao pomoći mnogoj djeci.
Mislim da bi Slovenska vlada morala dobro posegnuti za očuvanje jednog od svojih najvećih i najljepših dragulja.
Na žalos ni mi u Bosni nismo mnogo učinili za očuvanje malog bosanskog konjića, koji je u teškim vremenima bio najdragocijenija životinja i glavni oslonac. Konj je u Bosni na svojim plećima iznio sve ratove i bune, ali isto tako u mirnom vrijeme bio glavni oslonac ekonomije.
Siguran sam da konji zaslužuju bolju budućnost. Ali da ne zaboravim Ivo Brnčič je napisao prelepu pripovjetku Moji konji.
Lep pozdrav.
Ljudmil