Iščem med kraškim skalovitim svetom
zgoščeni beli sij »žvepka«, kraškega šetraja.
V vzhajajočem jutru prisluhnem melodijam rosnih kapelj
in med očarljivo mehkobo stoletnih hrastov
se pogled sreča s plavajočimi krilatimi bitji,
ki so kakor uresničena popolnost kamnitega sveta.

Sledim nebeško oblečeni koži,
razpeti med zemljo in oblaki,
valovanju beline med zelenimi samotami
in zagledam napeta telesa, ki vihrajo z repi
kakor sen kometa s tanko svileno žimo.

Nahajam se med antično živimi
vihravimi bitji, kakor navdih svobode,
ki pesni antični spomin vzreje
in oplemenitenja andaluzijskih žrebcev.

Slišim glas nadvojvode Karla II.,
hasburškega vladarja, ki je pripeljal
iz Španije petero jahalnih žrebcev
plemenjakov. Ti so na krasu utrjevali
dobrodušnost, priučljivost, zanesljivost,
gracioznost, naravnost in značilnost pokrajine,
gene po svojih praočetih iz Kladrburške Češke
– Favory in Maestoso, neapeljski Conversano
in Napolitano, danski Pluto in arabski Siglavya
in po pramaterah kobilah iz Sardenie, Spadigliae,
Argentine, Afrike, Almerine, Presciane, Englanderie,
Stornelle, Famose, Deflorate, Gidrane, Djerbine,
Marcurie, Theodoraste in Rebecce.

Sprehajam se po travnikih scenografije mehkobe,
kjer med nemirnim migetanjem bilk
in ljubezensko vznesenostjo plesočih metuljev
domuje ogrlica sivih ovratnikov,
za katerimi dostojanstveno plešejo vranci
po očetu žrebičku Maestoso
po materi Bonadea XI.,ki je skotila Bonadeo XII.

Slišim jokajočo olupljeno deželo iz Benetk.
Če izgovorim besedo Benetke, slišim
odmev besede kras. Pred menoj se vije
kakor kača do morja dolga jamborska cesta.
Vse je ostalo brezglasno, zabrazgotinjeno
pred izrekanjem sunkov burje
in piskanjem mlade piščali med vonjem
nasmukanega brinja in čistino pašnikov.

Kraševci, minuto molka za lipicance!
Bili so cepljeni s telesu tujo snovjo,
ki jo njihov dolgi in mišičast vrat
in ustvarjena prsa za jahanje v vpregi
za impozantno capriolo, niso prenesla.

Nalet trepetajočih strun poje žalostinko boru
v nitkastih listih in v hrastovemu želodu
v jeziku krasa. Zaprem oči in prosim nebo,
da ohrani spomin v kamnitih hišah.

Ruj je zakrvavel in kri se je ob preskoku
pocedila po trdih in krepkih kopitih.
Pegaz kleše s kopiti kamen
in sprejema dušo krasa,
ko išče najsamotnejše poti
ob svoji uri slovesa.

Britanska kraljica Elizabeta II. se je zahvalila
za Favory Canissa XXII. in odšla.

www.tatjana-malec.si