Sem vretenčarka iz usedlin kambrija.
s polnim trebuhom alg iz paleozoika.
Štiridimenzionalna. Retrospektivna zavest.
Potujem s hitrostjo polža po hiši univerzuma.
Butam z glavo začetka v sedanji čas
in opletam z repom po pramorju prihodnosti.
Sem sestavni del monumentalnega kozmosa.
Presegam realnost v telesnosti.
Vse kar v meni živi, ni nikoli umrlo.
Vse kar je umrlo, je shranjeno živo.
Spomin živi na drugi koordinati.
Travniki so pripluli iz metafizične zavesti
v moje oči. Rože so vesoljske oči divje zveri,
totem zemlje v dlačicah čmrla.
Breztelesno lebdenje utemeljuje misel,
ki se kotali med prekambrijskim skalovjem.
Noč, ki sem jo prespala z enookim moškim
je ostala na zadnjih vratih na obzidju zavesti,
kjer rastejo planeti osončja in vzhajajo meglice.
Izstopim iz Plutona v svet domišljije.
Plavam med zvezdami, sledim kozmični
energiji svojega nastanka. Napišem pismo
judovskemu priseljencu v vesolju
Albertu Einsteinu. Pogovarjava se
o preteklih sedanjostih, odpirava horizont
luči v temi. Obdana sem z neskončno
relativnostjo, vsa sem poraščena s kozmičnostjo,
z bobnenjem energij, naletavanjem kometov,
zavesami kronologij, nevihtami peska,
metaformozami bitij, ki se znotraj črnih lukenj
hranijo s svetovi. Sprehajam se v kebasti obleki.
Izselila sem se iz časovnoprostorskega razmerja.
Ptica ujeda se je naselila v satovju tkiva.
Preučujem nedoločljivsoti, iščem ime stvarem,
ki jih je vesolje s srdom odvrglo na zemljo.
Sem naslada na svoji koži, nosim na svojih
prsih zlatega pava in pisanim perjem besed.
Ko bom obvisela na berglah, se bom spomnila
svoje paleozojskega deda, ki mi je kupil
domišljijo na boljšem sejmu in podaril
za rojstni dan uporabniško ime za internet.
Sem vretenčarka iz usedlin kambrija.
