Dežne kaplje vztrajno padajo,
izpirajo nečistočo z oken…
- zdravijo bolečine moje duše.
Hladen piš vetra v gozdičku pred hišo
upogiba drevje in odnaša samotne snežinke,
noseč s seboj zastarele občutke in rane…

Dovolim ti veter - odpihni vse,
kar nisem jaz!
- vse kar so mi prilepili,
kar mi omejuje širino duha!!!
Stara čustva, neizpolnjene želje,
zavrnitve in neštetokrat razbito srce…
Kar daj, dovoljujem ti,
celo me osvobodi!!!

V kaminu lesketajoči plamen ognja,
- zažgi vse, kar me omejuje!
Naj zgori vse, kar ni moje!
Naj zaživi spet moj jaz!!!
Končno Jaz!, čista stvaritev Boga,
- Ljubezen sama!

Ogenj ugaša… Dež počasi pojenjuje…
Kakšno olajšanje!
Čutim lahkotnost svoje duše.
Snežinke lesketajo,
plešejo svoj božanski ples,
- so kot angeli, ki s plesom blagoslavljajo
rojstvo mene, ki spet živim,
ki sem spet zaljubljena
- v ŽIVLJENJE.