ŽITARICE IN IZDELKI IZ NJIH SO NEPRIMERNI ZA
PREHRANO ČLOVEKA V NORMALNIH OKOLIŠČINAH


Alois Kolar, Praktik & Svetovalec Naravnega Zdravja, Nutricionist


Žita in produkti iz žit predstavljajo temo, ki je vredna pozornosti in ukrepanja, kajti žitarice in razne vrste kruhov so »normalni« - točneje običajni prehrani predstavljeni kot temeljna živila in so tudi osnovna hrana vegetarijancev. Predstavljajo eno izmed štirih skupin hrane (ogljikovi hidrati), katero močno promovira ortodoksna medicinska znanost, ne zavedajoč se njene neustreznosti v človeški prehrani.

Živi organizmi, ki se že milijone let prehranjujejo z žiti predstavljajo skupino gramnivorov, to so: miši, podgane in razne druge vrste glodalcev, ptiči, divje kokoši – tudi udomačene (te imajo mlinček za pred prebavo in čisto drugačno kombinacijo prebavnih encimov kot ljudje). V starodavnem Egiptu v času faraonov so žita uporabljali predvsem za lomljenje skal (dinamita še niso poznali), ki so jih potrebovali za izgradnjo piramid, ne toliko za prehrano.

Sestavine

2 in četrt skodelici moke
2 žlički naribanega svežega ingverja
1 žlička pecilnega praška
tričetrt žličke cimeta
pol žličke klinčka
četrtino žličke soli
tričetrt skodelice zmehčane margarine
1 skodelica sladkorja
1 jajce
1 žlica vode
četrtina skodelice sladkornega sirupa
2 žlici sladkorja

Pečico segrejemo na 175 C.
Skupaj zmešamo moko, ingver, pecilni prašek, klinček, cimet in sol. V večji skledi kremasto zmešamo margarino in sladkor, dodamo jajce, na koncu še sladkorni sirup in vodo. Kremo vmešamo v mešanico moke in začimb. Testo oblikujemo v kroglice velikosti oreha in jih povaljamo v preostalem sladkorju. Kroglice položimo na papir za peko dovolj narazen, ter jih nekoliko sploščimo.
Piškoti se pečejo 8-10 minut v prej ogreti pečici, po peki jih še nekaj časa pustimo na pekaču. Shranimo jih v tesno zaprti posodi. Spečemo 24 piškotov.

Pšenično meso, nekrvavo meso, seitan, ki so ga poznali menda Indijanci in budistični menihi, se lahko pripravi na več načinov:

1 ) V dovolj veliko posodo vsuj 2 kg pšenične moke in dolij 1 l vode. Bolj belo moko uporabiš, bolj bel bo seitan. Zmešaj s kuhalnico, da dobiš lepo kepo testa. Previdno jo zalij s hladno vodo, tako da bo vsa kepa testa prekrita z vodo. Počiva naj v vodi 15 minut do osem ur, nato se začne izpiranje. Kepo testa previdno mečkaš med rokami, da voda postaja bela. Odlivaš vodo in dolivaš svežo vodo. Postopek ponavljaj, dokler ne dobiš čvrste kepe, približno tretjine prvotne, in voda ne postaja več bela.

Alois Kolar,
Praktik & Svetovalec Naravnega Zdravja, Nutricionist

Tako kot za mleko, nam tudi za med vcepljajo v podzavest (gre tudi za najstarejšo in najbolj razširjeno knjigo na svetu), da skupaj predstavljata pravo blagostanje za ljudi, saj poznate tisto: "...in končno prišli so v deželo, kjer sta se cedila med in mleko..."

Med nekako velja kot celostna, popolna hrana samo zato, ker je (bil) uporabljan že precej dolgo časa, tako kot mleko in mlečni proizvodi, vendar je tudi med, tako kot mleko hrana, ki jo proizvajajo živali zato, da hranijo svojo lastno vrsto, mladiče; med seveda ni naravna hrana za ljudi, je naravna hrana mlade čebelice in seveda čebele v času mrzlih obdobij, zim.

Številni pisci knjig in člankov o »zdravi prehrani« verjamejo, da je med naravna hrana in kakšna hrana naj bi bila po njihovem mnenju bolj naravna od medu? Poudarjajo, da je med lahko prebavljiv, da je tako rekoč brez strupov.

Stanje pa je seveda precej drugačno: med je v resnici le za spoznanje "boljši" od drugih rafiniranih sladkorjev in slaščic, čeprav resnično potrebuje le malo procesiranja, ni ga potrebno segrevati. "Med veliko prispeva k zobni gnilobi, debelosti, sladkorni bolezni kot tudi drugim boleznim, s katerimi je povezan tudi beli, rafinirani sladkor", ugotavlja Dr. Medicine Mike Benton.

60 dag šampinjonov očistimo, jih tanko nalistamo in grobo sesekljamo, 5 klobukov prihranimo.

Narezane šampinjone zmešamo s 15 dag ovsenih kosmičev, žlico moke, 3 drobnimi jajci, soljo in poprom. Preostale šampinjone narežemo na liste.

Maslo segrejemo v ponvi in nanj z žlico naložimo šampinjonovo zmes, ki jo poploščimo v hlebček, pečemo 5 minut, potem pa na vsak hlebček položimo nekaj rezin šampinjonov, obrnemo in pečemo še 5 minut, potem jih še enkrat obrnemo in pečemo še približno 3 minute.

Pečene hlebčke poberemo na pogret krožnik in jih hranimo na toplem, dokler ne spečemo še drugih. Šampinjonove hlebčke ponudimo z zeliščno smetano.

10 dag kisle smetane zmešamo s šopkom narezanega drobnjaka in šopkom sesekljanega peteršilja, med stalnim mešanjem dodamo še kozarček jogurta. Zeliščno smetano postavimo v hladilnik.

Gomasio je mešanica sezamovih semen ter soli, ki jo precej uporabljajo na Japonskem. Je dober način, kako zmanjšati uporabo soli, hkrati pa doprinese k okusu. Gomasio je tudi ena od osnovnih sestavin makrobiotičnega jedilnika.

- 3 žlice sezamovih semen
- čajna žlička morske soli

V razmerju 10 proti 1 (po nekaterih receptih celo do 20 proti 1) dajte semena in sol v majhno, težko, suho ponev na srednji ogenj. Pražite ob stalnem mešanju 3 minute ali dokler mešanica rahlo potemni ter semena pričnejo pokati. Odstranite z ognja in zmeljite v dokaj fin prah (lahko npr. v kavnem mlinčku, vendar je seveda dosti boljše, če to naredite v terilnici).

Poznamo več vrst aromatične rastline z imenom meta: najbolj znana je črna ali poprova meta, ki diši po menti in popru. Znana je vrtna meta in njen osvežilen okus spominja na kumino. Kodrasta meta ima kodraste liste, sicer pa enak okus kot vrtna meta. Divja meta raste v vlažni zemlji in je manj aromatična.

Poprova meta raste v nasadih. Nabiramo liste, v juliju in avgustu. Pomaga pri želodčnih in črevesnih težavah s slabostjo in bruhanjem, napenjanju in krčih, pospešuje izločanje in nastajanje žolča v jetrih.

Poprova meta dviga samozavest, krepi voljo in zvišuje koncentracijo, ostri percepcijo ter sposobnost jasnega razmišljanja. Učinkovito pomaga pri glavobolu in migreni in tudi pri zobobolu in slabem zadahu. Pomaga pri pikih insektov in pri srbenju kože. Primerna je za savne. Učinkovita je pri močnem prehladu, uravnava potenje in izločanje sluzi, deluje antiseptično, spodbuja menstruacijo in blaži bolečine. Pomaga pri utrujenosti, vremenski občutljivosti, astmi, bronhitisu, revmi, bolečinah v mišicah in sklepih.

Recept
HALVA




Čez noč namočimo mandlje, lešnike, suhe marelice, fige, rozine.
Skuhamo pšenični zdrob, ki naj bo malce gostejši, kot navadno. Dodamo med. Po želji malce masla. Suho sadje in oreške primešamo zdrobu. Dobljeno maso vlijemo v pekač, vendar ne spečemo. Pustimo, da se ohladi in razrežemo na kocke.
Mmmm.
HALVA (TURŠKI RECEPT)

Alois Kolar,
Praktik & Svetovalec Naravnega Zdravja, Nutricionist

Rad bi vam pojasnil, kaj pravzaprav predstavlja hranjenje. Hranjenje ali prehranjevanje je seštevek vseh telesnih procesov, ki povezujejo in omogočajo razvoj telesa, njegove substance torej, njegove sposobnosti in vse telesne funkcije. Hrano sestavljajo surovi, presni materiali, torej sveže surovo, zrelo sadje, nekaj zelenjave, prgišče orehov, lešnikov, oreškov, semen dnevno; vendar je koristna uporaba teh snovi tudi od drugih življenjskih faktorjev, če so v življenje posameznice/posameznika vključeni v harmoniji (dosledno izvajanje celotnega sloga Naravnega Zdravja – Naravne Higiene).

Nesporno dejstvo je, da je čisto vsaka vrsta živih bitij na tem planetu prilagojena na specifično vrsto hrane, več o tem si lahko preberete v zadnji izdaji klubskega glasila: Znanost Življenja, ki je pravkar izšlo.

SPLOŠNA FORMULA ZA PRIPRAVO ZDRAVE HRANE

Vsak obrok mora biti pripravljen tako, da je v njem na 100kcal energije tudi 100gr vode, 10mg C-vitamina in 1gr zdrave soli.
V termično obdelano hrano se C-vitamin in zdrava sol dodajata vedno pod 65°C!

Splošna formula velja za popolnoma presen obrok, kot tudi za popolnoma termično obdelanega.
Pri popolnoma presnem obroku, ki bi bil sestavljen tako, da vsebuje vse elemente že v živilih, ni potrebno dodajati soli in C- vitamina, pri termično obdelani pa proporcionalno vse do maksimuma.
Za C- vitamin kot dodatek se uporabljajo začimbe.
Pri intenzivnem nadomeščanju iztrošenih elektrolitov pri bolezenskih stanjih se kot dodatek uporablja zdrava sol, za normalno prehrano pa dobra naravna sol, tudi nad 65°C, če v obroku ni več kot polovica termično obdelanih živil.

NAKALJEVANJE SEMEN
tudi pozimi

predavanje: Mateja Reš

NAJ SE PREDSTAVIM

Lep pozdrav vsem, ki vas zanima nekaj novega, drugačnega. Vsem, ki vam je nakaljevanje semen oziroma gojenje kalčkov že domače in vsem, ki se s tem še spogledujete.

Sama sem se s kalčki srečala pred dobrimi desetimi leti, ko je Ruth, ki so jo od nekdaj privlačile nenavadne, nove reči, kupila knjigo o vzgoji kalčkov in kalilnik. Sprva je bila zelo zagreta, začetna vnema pa je kmalu popustila in kalilnik je ostajal prazen. Enkrat sem si vse skupaj sposodila in kalilnik je postal moj. Ruth pa si je, kot vidim, omislila novega. Ker je naša prehrana v zadnjih letih nekam hitra in si mnogi ne vzamemo dovolj časa za pripravo hranilno polnovrednih obrokov, se kalčki, ki so privlačni na pogled in zrastejo kar na domačem pultu, priročno dopolnilo prehrani.

Alois Kolar, Praktik in Svetovalec Naravnega Zdravja - Nutricionist

Dieta pomeni: umetnost hranjenja, prihaja pa iz grške besede »diaita«. Za vas je zelo pomembno, da uravnotežite vaše zapleteno poslovno življenje in mu dodate nove, zdrave strategije: zdravo dieto – prehrano, biti več na svežem zraku, več sonca, dodajte telesne vaje, več počitka, spanja, meditacije; vse to lahko sproži pravi izziv, zato je tako zelo pomembno, da takrat, kadar se odločate za obroke hrane, postane vaš dom vaše svetišče, vaše zatočišče.

Kadar ste doma, lahko popolnoma nadzirate in kontrolirate, kaj in koliko boste jedli ali kar jeste, zato se naučite priprave preprostih, naravnih obrokov hrane, za katero smo ljudje biološko prilagojeni, obrokov hrane, ki ne povzroča bolezenskih stanj, hkrati pa omogoča telesu, da se pozdravi samo. To je hrana, ki vsebuje vse vrste naravnih, celostnih sadežev, nekaj zelenjave, oreščkov, lešnikov, orehov, vse v njihovi naravni, zreli, surovi – presni obliki.

Alois Kolar, Praktik & Svetovalec Naravnega Zdravja – Nutricionist

O mleku samem, kot hrani, ki ni kompatibilna s človeško biološko prilagojenostjo sem predaval in pisal že v Znanosti Življenja 2001 (klubsko glasilo), kot tudi v njeni izdaji 2002. Zadnji dogodki na slovenski mlečni sceni z dodajanjem zelo škodljivega in prepovedanega antibiotika Kloramfenikola, katerega prisotnost so odkrili nemški analitiki v mleku in mlečnih izdelkih iz Slovenije že v septembru, slovenski strokovnjaki in politika pa se je zganila šele v novembru in sicer tako, da so s prodajnih polic v lekarnah in samopostrežnih trgovinah začasno odstranili s polic nekaj mleka v prahu in ga po cca 14 dneh znova namestili nanje, da so »stočili« nekaj deset tisoč litrov mleka v kanalizacijo, krivcev pa po stari balkanski navadi (ki se je Slovenci tako zelo oklepamo, čeprav si želimo v družbo najboljših držav Evrope) »še niso odkrili«, me je stimuliralo (o mleku, kot »neobhodno potrebni hrani za razvoj otrok in mladostnikov«, kot to vztrajno priporoča »umetnost medicine«, farmacevtska industrija, proizvajalci, predelovalci, prodajalci in preprodajalci), da napišem, povem še nekatera pojasnila, nekatere vire raziskav, katerih rezultati so popolnoma drugačni od trditev »ortodoksne znanosti«. Od vas samih pa je odvisno, kako se boste prehranjevali v prihodnosti.

Izročila in kasneje dopisana literatura v najbolj razširjeni knjigi na svetu (Sveto pismo) nam ves čas vcepljata v glavo pravljico o »medu in mleku« in mleko naj bi bilo zlasti za otroke najbolj prijetna, naravna in prijazna hrana…vendar je resnica drugačna.

Alois Kolar, Praktik & Svetovalec Naravnega Zdravja

Najprej vam želim povedati, da so odkritja nekaterih antropologov povsem drugačna od stališča ortodoksne znanosti (naj navedem samo dva: Walker, Brynt) in v bližnji prihodnosti jih bo vedno več, toda za to bodo porabili še ogromno denarja davkoplačevalcev in samo to je njihov cilj, kateri omogoča profitabilnost, ki jo prinaša na osnovi denaturirane, devitalizirane, mrtve hrane hranjen človek, na osnovi napačnega življenjskega sloga živeči človek, torej bolan človek, ki ga lahko nato stroka navidezno zdravi in lepo živi od tega zdravljenja (delnice farmacevtske industrije na osnovi takšnega zdravljenja kotirajo najvišje na vseh svetovnih borzah, ne le slovenski).

Tako antropolog Dr. Alan Walker kot Dr. Vaughn Brynt sta ugotovila, da je človek, kot ga slika ortodoksna znanost, lovec in mesojedec (ki na ognju peče grobo razkosane dele živalskih trupel) samo MIT (šele pred cca 10.000 leti se je postopoma pojavljal ogenj, ki je omogočil pečenje, kuhanje, udomačenje živine in s tem povezanim pitjem mleka, vzgajanje in genetsko manipulacijo žit v današnji obliki, sodobna predelava hrane – kmetijsko predelovalna industrija), nič drugega kot mit!

Alois Kolar, Praktik & Svetovalec Naravnega Zdravja

Beljakovine, ki jih pridobimo na osnovi diete (dieta pomeni: umetnost hranjenja), priporočene s strani Naravne Higiene - Naravnega Zdravja, prav tako kot tudi mnogo drugih različnih sestavin izhajajo iz celostne hrane. Veliko tradicionalno visoko - beljakovinskih vrst hrane, kot npr. meso in mesni izdelki, jajca, ribe, mleko in mlečni izdelki, so običajno revne z drugimi vitalnimi hranljivimi sestavinami. Meso je zelo "revno" z minerali, vsebuje tako malo železa, da mora rastoči organizem otroka, uporabiti lastne zaloge železa, shranjenega v vranici za normalno rast. V žitaricah je koncentracija Na tako nizka, da jim ljudje dodajajo sol že zaradi okusa. Po drugi strani pa je sadje, z nekaj zelenjave, orehi, lešniki, semeni izredno bogat vir vseh mineralov, vitaminov in encimov, ki jih potrebujemo, poleg tega pa je tudi vir visoko - kvalitetnih beljakovin.

Uspešnost zelenega čaja v boju proti raku je veliko uspešnejša, kot so znanstveniki sprva predvidevali.

Strokovnjaki sicer že dalj časa vedo, da zeleni čaj vsebuje anti-oksidante, ki lahko imajo varovalen učinek pred rakastimi obolenji. Sedaj so ugotovili, da kemikalije, ki se nahajajo v zelenem čaju »izklopijo« ključno molekulo za razvoj raka. Molekula, znana kot aryl hydrocarbon (AH), ima sposobnost aktivirati gene, vendar žal ne vedno na pozitiven način.

ZGODOVINA PŠENIČNIH BELJAKOVIN

V kitajski enciklopediji o poljedeljstvu iz leta 535 je zapisan recept, kako delati izredno okusne zrezke, in sicer tako, da se iz pšenične moke izpere škrob, ostanejo pa beljakovine - gluten. Do leta 1800 je gluten v svetovni literaturi omenjen 26-krat, od tega 2-krat v kitajščini. Za časa Sungove dinastije (960 -1279) so pšenični gluten že poimenovali mien šin, izraz, ki se še danes uporablja. Do leta 1600 zasledimo pšenični gluten le v kitajskih virih. Kitajski budisti so ga zavestno uporabljali kot nadomestek za živalsko meso, saj je prva od petih zaobljub budističnega vernika, da ne bo ubijal ne ljudi ne živali.

V zahodnem svetu se pšenični gluten prvič omenja leta 1745 v latinskem traktatu o pšenici De frumento. Tam izvemo, da je Beccari (1682-1766), profesor medicine na bolonjskem inštitutu za anatomijo in kemijo, istega leta - 1745 iz pšeničnega testa z izmivanjem odtranil škrob in tako pridobil snov, ki jo je on poimenoval gluten, ker se sestoji iz istih aminokslin (glutenin in gliadin) kot živalske mišice, predvsem pa mišica nad stegnom gluteus maximus, torej nekako šunka. Takrat se je začela pojavljati literatura o glutenu in glutenskih beljakovinah.

Gluten je lepljiva beljakovina (ker se lepi med sabo, nikakor pa ne z našim črevesjem!) v žitnem zrnu. Vlečnost testa je odvisna od odstotka glutena v moki. Izraz gluten se pojavi že leta 1597 kot "beljakovinski element v živalskem tkivu", pogosto imenovan živalski gluten. Leta 1800 je William Henry v svoji knjigi An Epithome of Chemistry pisal: "Gluten tvori temelj mišičnih in mesnih delov živali." Številni zgodnji opazovalci so poudarjali, da ima pšenični gluten jasne in nedvoumne lastnosti živalskega mesa. Prva dva spisa v angleščini, ki omenjata pšenični gluten sta bila objavljena leta 1803 v Londonu. John Imison (+1788) je v svojih Elements of Science and Art podal odlično definicijo glutena: "Gluten je prožna substanca, zelo podobna živalski snovi, ki se nahaja v raznih rastlinah, zlasti pa v pšenični moki. V vodi je netopljiva, malo bolj v alkoholu. V vročini se strdi v rjavkasto prozorno roževinasto snov, ki je različna od vseh drugih rastlinskih substanc in vsebuje večjo količino dušika in nekaj amoniaka."

Glede na dejstvo, da sem sam eden redkih ljudi, ki je na lastni koži, oziroma skozi lasten želodec mnogo eksperrimentiral z vsemi mogočimi dietami in posti in proučeval lastna reagiranja telesa in razne vrste hrane na mojo zavest, so moja dolgoletna izkustva sledeča:

1. Vsak od nas je posameznik, ki je sam prišel na ta planet in bo sam s tega planeta tudi odšel.

2. Vsak mora sam zase ugotoviti, katere so tiste stvari, ki ga v njegovi zavesti tlačijo dol in katere so tiste stvari, ki ga v njegovi zavesti dvigujejo, glede prehrane in vsega ostalega.

3. Prehrana je mnogo manj važna v duhovnem razvoju, kot ji to pripisujejo mnogi ljudje.

Vegetarijanci se sicer odpovedujejo uživanju mesa, vendar s kuhanjem jedi uničijo encime, ki so zelo pomembni za razvoj celic.

Razlogi, ki govore v prid prehranjevanja z nekuhano hrano:

-živa hrana vsebuje vsa hranila, potrebna za ohranjanje zdravja, za rast, vzdrževanje in obnavljanje

- živa hrana ima najbolj uravnoteženo vsebnost vode, hranil in vlaknin glede na potrebe našega telesa

- živa hrana je lahko prebavljiva

- živa hrana zagotavlja več energije telesu, veliko manj energije je zapravljene za spoprijemanje s toksini, ki jih telo mora eliminirati npr. pri kuhani hrani

- živa hrana je cenejša, saj jemo bolj preprosto

Potrebujemo:

- 2 kg rabarbare
- 1,7 kg sladkorja
- 1 limona

Stebla rabarbare olupimo in narežemo na 1 cm dolge rezine, ki jih posušimo na krpi. V skledo dajemo po plasteh sladkor in rezine rabarbare tako, da je prva in zadnja plast sladkor. Pokrito skledo pustimo na hladnem dvanajst ur, da se rezine prepojijo s sladkorjem.

Potrebujemo:
• 3 bučke, narezane na večje kose
• 2 rdeči papriki, narezani na večje kose
• 1 koromač, na drobno narezan
• 2 žlici olivnega olja
• 4 paradižniki, narezani na 4 dele
• 25 g svežega ali zamrznjenega graha
• 175 g kozjega ali belega sira
• 5 žlic olivnega olja
• 1 žlica limoninega soka
• 2 žlici sojine omake
• 1 žlica sesekljane poprove mete
• sol in poper
(= za 4 osebe)

Je na prvi pogled podobna koprivi, vendar ima mehkejše, žametne liste, ki značilno dišijo po limoni. Okus je pikanten.

Gojimo jo na vrtovih, raste pa tudi v lončkih (semena ali sadike). Glede tal melisa ni zahtevna. Zemlja naj bo bogata, ne preveč suha, raste tudi v senci.

Melisa deluje blago pomirjevalno, uporabna je pri napenjanju in menstrualnih krčih, deluje tudi antibakterijsko. Pospešuje potenje, čisti kri, uravnava in spodbuja delovanje vranice, krepi in poživlja srce, preganja potrtost in depresijo ter pomaga pri preutrujenosti in živčni slabosti.

Ali veste, kaj jeste?

Naša prehrana je "obogatena" z aditivi, označenimi z E(število). Mnogi od njih so resda neškodljvi, nekateri celo koristni. Še zmeraj pa jih je precej, ki so zelo škodljivi, ali morda celo strupeni, vendar uradni viri o njih molčijo.

Oglejte si tabelo aditivov

Vir: www.geocities.com/bodite_informirani, users.volja.net/resnica