Tri se pogovarjamo v vrsti pred stojnico na ekološki tržnici. Ena prodajalki ekološko pridelane zelenjave omeni, da je najbolje nabirati zelišča, pobirati pridelke, obirati sadje in žeti žito predvsem zjutraj in zgodaj dopoldne. Sončni vzhod in še čas do 11. ure imata na vsakogar in na vse pridelke blagodejne zdravilne učinke.

Pridelovalka zelenjave nas vse malce osupne z besedami: "Da, vem za to; saj za domačo rabo nabiram le zjutraj ali zgodaj dopoldne, za prodajo pa res ne morem." Vse smo tiho, a vemo, da je vse nabrano ali pobrano v opoldanskem času preveč nasičeno z neskladnimi močmi, ki škodijo pridelkom in našemu zdravju.

Vsi so ga pričakovali s strahom. Od zemlje je bil odaljen le še nekaj trenutkov. Drvel je z neznansko hitrostjo, videli so ga pri dnevni svetlobi, še bolj pošasten pa je bil v krajih, kjer je kraljevala noč. Celo morilci in tatovi, izrojena človečka rasa je obmirovala, ko si je našla zatočišče v skalnatih območjih, nosila s seboj naropano, nakradeno. Ostali so se zgrinjali okoli cerkva, svetih hramov upnja, spet drugi so le opazovali s strahom.

Nenadoma se je zgodilo. Neznani del nebesnega sistema, del planeta je trčil v visoko gorovje. Zemlja je zaječala, se stresla, začela pokati po vseh šivih. Oživeli so vulkani, apokalipsa se je začela. Morje je udarilo po kopnem, strahotni valovi so v sebe posrkali cela mesta, poplaknili so jih, potresi ki so sledili so bili strahotni. Vse se je podiralo, rušilo zginjalo v nič.

Tisto poletje se je že pogumno nagibalo v drugo polovico in pošteno dolgčas mi je bilo, saj pravzaprav nisem vedel, kam bi se dal. Z bratom Tonetom sva namreč šolske poletne počitnice pri stari mami večkrat preživljala ločeno, enkrat eden, drugič drugi, saj naju stara mama obeh, kadar sva bila skupaj pri njej, ni mogla krotiti.

Povem vam, da so se dnevi vlekli kot jara kača, nikjer nisem našel tistega pravega notranjega miru. Tudi v potoku in ob njem in to v tistem potoku, v katerem se je vedno kaj našlo, ni bilo kot takrat, ko sva bila z bratom skupaj. Pa tudi zaradi moje varnosti, kot je vedno rekla stara mama, sem se manj zadrževal v bližini njega.

Med pogovorom je bil je takšen kot vsi drugi..Mirno se je pogovarjal, povsem preprostega videza, morda celo preveč skromnega . Pravzaprav je bil še vedno pod vtisom dogodka izpred par dni.

Okoli desete dopoldan pred dvema dnevoma je klical prijatelja.. Ker živi sam, mu je to oblika razbijanja monotonosti dneva, občutek in potreba....Ker se le ta ni oglasil ne na mobilno, ne na stacionarno številko, telefon, je ponovil klicčez dve uri.Tudi takrat je na drugi strani telefon zvonil v prazno.Nekakšna sila mu ni dala miru, vsedel se je v avto, pot do tja je bila okoli 25 km, ter šel najpraj do njegove matere, sosednja hiša, ki mu je rekla, da je videla sina okoli desetih, ko je bil pri njej na dnevnem sprehodu, nato ga več ni videla.

Jesen je nezadržno prihajala in z njo tudi prvi šolski dan. Verjemite, nič kaj lepo mi ni bilo ob misli, da ne bo več poletja in z njim vseh radosti, ki sem jih užil v času šolskih počitnic, ko sva z bratom Tončem bila pri stari mami, pri maminih starših, v Rančah pri Framu. Omiljeni poligon za igro nama je bil potok Fram; bil je prava oaza miru.

Mirne vesti bi ga lahko primerjal z Gardalandom, vsaj za naju z bratom, kar pa ni veljalo za otročaje bližnjih kmetij. Mislim, da pašnik okoli potoka in sam potok, njim ni bil prostor samo za igro kot nama z bratom, in ne grešim, če trdim, da je bil za njih vse prej kot zabavišče. Njim je bil kraj, kjer jih je že navsezgodaj čakala jutranja…vsakodnevna obveza, paša krav in drobnice; to takrat, ko sva z bratom še globoko spala.

Vsakokratni prihod v prostor med temne košate smreke, kjer je bil »skriti« Pohorski dvor na Slivniškem Pohorju (oddelek za pljučne bolezni Mariborske bolnice), je bil zame nekaj, kar sem vedno doživljal kot osebno zmago, kot prebujanje iz sanj oziroma nočne more. Bil je kraj mojih travm; bil je mesto, na katerem sem vedno našel očeta takrat, ko sem ga želel, takrat, ko sem ga potreboval.

Velikokrat se je namreč zgodilo, da, ko so mama in še nekateri šla k očetu na obisk, nisem smel zraven. V »delegaciji« mama z bratom Tončem, pa polno nekih tet in stricev, samo mene ni bilo; za umret, vam rečem. S sabo me niso vzeli, ker naj bi bil premajhen in so me, tebi nič, meni nič, kar pustili pri stari mami, mamini mami. Vedno mi je bilo zelo hudo in mislim, da sem takrat večkrat razmišljal, da se mi godi strašanska krivica.

Dovolj mi je bilo pohajkovanja po mestu, ki pa je bilo še za nameček prazno, skoraj žive duše nikjer, razen ene, ki se je primajala kot stari mornar po dolgi plovbi po morjih iz smeri bifeja Slavica ter se mučila z refrenom neke pesmice: »Tula tula, uvjek sam, uvjek sam, hik!« Ulice so bile prazne kot v filmu Hirošima (tako pač je že od nekdaj v Slovenski Bistrici v soboto in nedeljo).

Vsega sem imel že preko glave, tudi kegljišča zadaj za hotelom. Bilo je prazno razen možiclja, ki je stal pred sliko TITA in deklamiral, »saj granata ni copata«, zato sem se odločil, da še pogledam v Kulturni dom (Slomškov dom). Plakati na stenah hiš in ograjah vrtov so vabili na ples. Kjer se pa igra in pleše, tam so sigurno dekleta, saj bi bil ples brez njih v nasprotnem podoben plesu, v katerem v usnje oblečeni fantje, visokih glasov in finih gibov, v polmraku polnem dima in nežne glasbe, plešejo igro »kdo bo koga in kdaj?« (v tistih časih bi bila prava sramota, danes pa je to že povsem normalno, saj je dekadenca naredila svoje).

Po hodniku je odmevalo kot v katakombah; razlegal se je ukazovalni glas in povelje: »Mirno! Kaj vi tam, kaj ne razumete? Kaj ne veste, kdo sem jaz?« Potem tišina in vonj po znoju, po jeklu, olju in po tesnobi. Tesnoba je bila v dušah tistih, ki so bili v situaciji, da sprejemajo ukaze in tistih, ki so ukazovali, saj so se zavedali, da nimajo prave moči in da jim stvari polzijo iz rok, da so ostali »sami« z vojaki.

Država (takratna Ropova vlada) je dvignila roke nad njimi in jih prepustila same sebi in njihovim problemom. Posledice so bile, milo rečeno, katastrofalne. Vojakom ni mogel tako rekoč nihče več ukazovati, saj so njihove matere (feminizem, ki je bil že kar nekaj časa prisoten v Evropi, je prišel tudi k nam) od doma preko telefonov od višjih poveljstev zahtevale, da se njihovega »sinčka« pusti na t. i. vikend izhod, in sicer v primeru, da mu je bila ta pravica kazensko odvzeta.

Zame, kot majhnega nebogljenega dečka, je bil eden izmed najbolj otožnih dnevov, ko mi je bilo, da bi kar umrl…se pogreznil v zemljo, da bi se kar nekam izgubil tja v en dan; to je bil dan, ko je moj oče moral, kot že tolikokrat prej, v bolnico za pljučne bolezni (zdravilišče za pljučne bolezni, ki je bilo na Slivniškem Pohorju).

Če me spomin ne vara in mislim, da me ne, je pogosto bilo tako, da, ko sem si očeta v tistih zgodnjih letih najbolj želel, takrat njega ni bilo. Vedno pa me je navdajal neki dvom…strah in vedno sem si takrat, ko je oče odhajal na zdravljenje, mislil, da odhaja zaradi mene, brata, sestre ali celo zaradi mame, tudi to mi je rojilo po glavi. Imel sem občutek neke nerazjasnjene krivice, ki me je še dolgo zatem spremljala, pa čeprav sem na celotno zadevo takrat že gledal z druge plati.

Galebi so tiste jesenske noči še spali spanec »pravičnega«, ko je iz koprske luke kot bel labod počasi odplula ladja s tovorom, ki je bil za vse, skoraj vse Slovence; tovor, ki nosi v sebi zlo, zlo, ki je povzročilo kasneje toliko gorja po celotni naši skupni domovini Jugoslaviji.

Vsi, ki so bili tisti čas prisotni ob slovesu zadnjega vojaka JA (Jugoslovanska Armija, v nadaljevanju JA), posebna enota TO, (teritorialna obramba, v nadaljevanju TO) pripadniki posebne enote takratne milice, so si pošteno oddahnili, ko se je pošastni tovor odmaknil od obale in se je iz krova zaslišala pesem: »Trese se, trese šubara na glavi!« in »druže TITO, mi ti se kunemo!«. Verjamem, da so na krovu odhajajoče ladje vojaki začeli s petjem spontano in da refrena pesmi nista v povezavi ena z drugo.

Velikokrat se spomnim Frama, leta 1955, in vsega, kar se je takrat dogajalo meni in vsem, ki so živeli v tistem času z menoj in jaz z njimi. Dobro se spomnim moje mame, ko mi je rekla: »Ne hodi iz dvorišča, ker te bojo cigani odnesli!« Kar nekako s strahom sem se oziral po cesti, gor in dol, če že morda prihajajo.

Ne, ni jih bilo in kar nekoliko razočaran sem bil, ker se ni zgodilo nič kaj posebnega; enostavno ni jih bilo, ciganov namreč, in odločil sem se, da povabim sosedo, ki je bila mojih let (se pravi 5 let), da greva na obisk k moji teti Frančki v Radizel. Rečeno, storjeno. Krenila sva na pot, čeprav je soseda Olga, tako ji je bilo ime, zatrjevala, da bo njena mama huda in da se ne sme potepati v okolici trga, kaj šele, da bi šla kam »daleč«. Vendar sem bil dovolj prepričljiv, da je popustila mojim pritiskom in odšla sva neznanim dogodivščinam naproti; na obisk k moji teti.

Vi, ki ostajate, vam ne zamerim, nimam za kaj, saj niste za nič krivi; vi, ki ostajate, zase poskrbite. Za vse sem sam, vse je moje, »sam« sem se rodil, izbral sem pot, takšno kot sem, bila je moja in še od koga. Na njej sem bil več ali manj uspešen, vendar sem bil jaz…moja karma in z nikomer je ne bi menjal, pa čeprav bi mi ponovno vsemogočni namenil, kar mi je v življenju že enkrat. Tudi njemu nimam kaj očitati, naredil me je in to z vsemi slabimi..dobrimi lastnostmi, tudi na srečo ni pozabil, nekaj mi jo je namenil, ja no, bolj malo. Dal pa mi je vedenje, da ni nikogar, ki bi ne bil zamenljiv, in da je agonija tisto, kar bi si v življenju nazadnje zaželel, če sploh bi si jo kdaj.

Pa še nekaj v življenju nikoli ne bi naredil, nikoli niti pomislil nisem: da ne bi dovolil soncu, da sije tudi drugim.

Dan pred Božičem sem hitela v blagovnico, da bi nakupila še zadnja darila. Ko sem zagledala množico ljudi, sem se sama pri sebi začela pritoževati:
»To bo trajalo celo večnost, pa toliko drugih opravkov še imam… Božični prazniki so vsako leto bolj neznosni. Ko bi se le lahko spravila v posteljo, zaspala in se zbudila, ko bo že vsega konec…«

Navkljub slabi volji sem se odpravila na oddelek z igračami, kjer so me ponovno vznemirile visoke cene igrač. Pa se po praznikih otroci sploh še pritaknejo teh precenjenih igrač?

Med policami sem opazila petletnega fantička, ki je k sebi stiskal punčko. Žalostno je božal punčkine laske. Zanimalo me je, za koga je ta punčka.
Fantiček se je takrat obrnil k starejši gospe, ki je stala poleg njega:
»Babi, si prepričana, da nimam dovolj denarja?«

Moje letošnje počitnice so bile delovne, da se je kar iskrilo. Iskrilo se je v mojem srcu in v duši, saj mi je življenje prineslo priložnost za soočanje s čustvenimi in miselnimi vzorci, kot že dolgo ne. Na plan je privrela bolečina zaradi izgube ljubljene osebe in nesprejetosti v otroštvu, potlačena jeza, občutki krivde, igranje žrtve, strahovi, kot posledica pomanjkanja starševske pozornosti.

Spoznala sem, kako vse to vpliva na moje današnje odzivanje, vendar je bil to pot stik s podzavestjo močnejši, transformacija obsežnejša. V veliko podporo so mi bili zdravilni zvoki ansambla Vedun, ki so me popeljali v svet višjih frekvenc, kjer se bolečina razblini mnogo hitreje in temeljiteje kot takrat, ko nismo tako neposredno v stiku z izvorno življenjsko energijo.

Fojnica je majhen kraj, od bosanske prestolnice oddaljen dobro uro in pol vožnje v smeri naselja Kiseljak; sicer pa je tudi od drugih urbanih središč kot sta Zenica in Travnik oddaljen le dobrih šestdeset kilometrov. Leži v planinskem prstanu Vranice, Ščita, Zahorja in Bitovnje v dolini reke Dragače, ki je tod oblikovala tri kilometre dolgo in kilometer široko ravnino.Hribovja njene okolice, porasla z gostimi gozdovi, oblikujejo tako imenovano 'bosansko rudogorje'. Dolina Fojnice se s planotami obrača proti jugovzhodu, zaradi njene divje in romantične narave pa jo nekateri imenujejo tudi bosanska Švica.

Kraj odlikujejo reke in jezera, posebej pa privlačijo bistri in mineralni izviri vode. Glavna in največja je reka Bosna, ki v svoja krila zajame vse vode tega območja. Njen najpomembnejši pritok je reka Lepenica, ki izvira v gorskih predelih planin Ivan, Lopate in Inča, ter se pri naselju Kiseljak izliva v reko Dragačo, ki se od tod pa do izliva v Bosno, imenuje reka Fojnica.

V veliki športni dvorani mesta Perth na jugozahodu Australije se ljudje nameščajo na blazinah ter si urejajo enostavna ležišča; kot sončni žarki so razporejeni okrog osrednjega prostora, kjer v krogu na stojalih visijo številni veliki bronasti diski, ob njih pa so razporejene sklede najrazličnejših velikosti, nekatere bronaste, druge se zdijo steklene, le da sijejo v različnih barvah.

Tu so tudi velike školjke, bobni in flavte, piščali, celo violina.... Nekaj sto ljudi je prišlo na dogodek velikega koncerta zdravilne glasbe pod vodstvom Dona Conreauxa, "očeta gongov", kot ga imenujejo, ter zasedbe štirih mednarodnih gong mojstrov: Shaile in Aidana iz Anglije, Tomeka iz Poljske ter mene iz Slovenije. Z nami so gostitelji, avstralski gong mojstri, poseben nocojšnji gost pa je aboriginski virtuoz glasbe velikih lesenih trobil - didgeridoo-jev.

Odpira se mi vprašanje, kaj pomeni narcizem v politiki. Rada bi pritrdila nekaterim mnenjem, da je to karizma nastopajočih, pa žal tega ne morem pritrditi.

Ko gledam predvolilna soočenja politikov, se vprašam koliko jih volivci silimo v narcistično držo vsevedih, vase zaverovanih bogov, ki se potijo v modrih in sivih oblekah, okrašenih z raznobarvnimi kravatami, od katerih novinarji z vprašanji dobesedno izsiljujejo sprenevedanje in neverodostojne odgovore, za katere že vnaprej vemo, da so leporečje z namenom, da bodo nastopajoči s svojo dopadljivostjo in obljubami prepričali volivce, medtem ko se bodo med sabo do onemoglosti potolkli in izničili v svojem človeškem dostojanstvu in nekateri izšli bolj zmagovalci od drugih. Soočenja so volilni spektakel, bolj podoben igri klovnov kot pa resnim in prepričljivim odgovorom.

DED JE STREGEL CESARJU FRANCU JOŽEFU I., AVSTRIJSKEMU IN OGRSKEMU KRALJU (18.8.1830 - 21.11.1916)

Ded Anton Breščak (5.4.1864 – 20.2.1941) iz majhnega zaselka Kozja Para v Dobravljah se je po opravljeni vojaški službi vezista v avstro-ogrski vojski na Reki kmalu poročil s Francko Rešeta s Planine pri Ajdovščini in se je kot 25-letni mladenič okrog leta 1889 odpravil v svet s trebuhom za kruhom. Pot ga je nanesla v očarljivo mesto srednje Evrope, v sosednji Trst, v antiki rimska kolonija Tergeste, ki se je izoblikovalo ter gospodarsko in kulturno razvilo v obdobju Avstro-ogrske monarhije.

Že leta 1719 je cesar Karel VI. Trst proglasil za Prosto luko, s čimer je v mesto privabil ljudi različnega porekla zaradi gospodarskih interesov. Ponterosso v Trstu je bil v 18. stoletju mestno pristanišče, ki je nastalo na solinah. S Habsburškim gradbenim načrtovanjem je Terezijanska četrt pridobila svojo simetričnost in tu so nastale mogočne palače.

I.

Združeni smo v skupnost evropskih narodov, vendar ali se kdaj vprašamo kaj Evropa sploh je.

Ali je to samo občutje, da smo Evropejci, ali je Evropa samo neka lebdeča ideja, neka nova ideološka shizma, ali je to morda bodoča skupnost nekih novoizvoljenih monarhov ali fürerjev, ki se bodo jutri borili na staro-nov način proti nižje razvitim in manj vrednim.

Ali smo morda postali samo en delček mehanizma nekega starega zvočnika preteklosti, preoblečena stara Evropa z vsemi njenimi hibami, Evropa brez giljotine, Evropa razsvetljenstva, Evropa padlih zidov, odstranjenih žic, ne pa tudi vzpona novega duha.

Večina ljudi je spremljala dogajanje na Kitajskem, ostali dogodki in življenske problematike pa so bili potisnjeni v ozadnje. Kruha in iger, ampak danes ne bom o tem.

Posvetili se bomo drugemu vidiku teh iger oz tekmovalnost in razdelitvi ljudi nasploh.
Zakaj deliti svet na vaše in naše? Zakaj ne moremo biti veseli, ko dobi medaljo Američan ali pa Kitajec?

Ali smo res tako omejeni in ne vidimo in občutimo medsebojne povezanosti z vsem človeštvom?
Kakšna je razlika, če zmaga Američan ali pa "naš" Slovenec? Ali je to samo zaradi tega, ker živi na istem geografskem območju kot mi? In mi ga imamo za svojega.

Izpod povrhnjice domače zemlje brbotajo vrelci, klijejo zelena polja in svetlobno odeta planjava poganja nova drevesa s skrivnostno dušo iz svojih korenin. Čutiti je, da prehajamo v neko novo bivanjsko stanje, da se približujemo nekemu doživetju, ki ima korenine v prvinskem občutenju slovenske duše.

Vse drhti v ljubezni, pred očmi nastaja neka kartografija kamnitega utripanja dežele v mesečini, nekaj pomembno novega klije znotraj rodovne skupnosti našega naroda. Dovolj je močno, ker se je ogrelo za zagon rasti, odvrglo masko in oklep.

Zjutraj nadaljujemo pot proti Božičkovi domačiji. Po nekaj urah vožnje tja tudi prispemo in polni pričakovanja parkiramo avtomobil. Ko se napotimo v vas, kmalu spoznamo, da to ni nobena pravljična dežela, ampak čisto skomercializiran kup, sicer lepih lesenih hiš, ampak v vseh samo nekaj prodajajo. Souvenir shopi na vsakem koraku. Kupimo nekaj spominkov in se kar kmalu odpravimo dalje proti Švedski. Vozimo se  mimo Kemija in popoldan prestopimo švedsko mejo. Nadaljujemo vožnjo skozi Luleo in nadaljujemo proti Umei.

Po Švedski se vozimo že nekaj ur, garmin nam neprestano kaže, da smo tik ob Baltiku, vendar ga ne vidimo. Ko na garminu povečujemo zemljevid in iščemo mesto ali naselje, ki leži tik ob Baltiku, ga ne najdemo. Pa tako si želimo videti vsaj kakšno vasico ob Baltiku. Zato na križišču na slepo zavijemo proti polotoku, kamor vodi cesta. Mogoče bi kje videli Baltik, vendar cesta vije po samih gozdovih in preko visokih dreves ne vidiš morja. Po kakšnih 20 prevoženih kilometrih končno prispemo do morja, vendar smo v nekem zalivu, kjer pogled na odprto morje ni mogoč.

Naslednja destinacija je skrajni sever Norveške in Evrope Nordkapp. Tako se odpravimo naprej na sever proti zadnjemu večjemu mestu Alta, ki pa je pusto mesto in ni kaj videti. Od Alte se odpravimo naprej in v načrtu je spanje nekje med Alto in Nordkappom. Vendar smo od Alte naprej prišli v deželo, ki je skrajno pusta, vseskozi nas je spremljala megla in oblačnost in pokrajina je bila kar malo morbidna.

Tukaj se začne dežela, kjer živijo Samiji v svojih šotorih. Samiji so narod nomadov, ki živijo na severu in pasejo svoje črede po prostranstvih tundre. Tukaj postaja svet čisto brez dreves, le še kakšen nizek grm. Ko se prebijemo preko tega masiva, pridemo do ceste, kjer je križišče in vodi ena cesta proti Nordkappu, na drugo stran pa se gre proti jugu do Finske in na vzhod proti Rusiji.