Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20090119175354662

Kam odšli so vsi cigani? nedelja, 25. januar 2009 @ 05:01 CET Uporabnik: kanika59 Velikokrat se spomnim Frama, leta 1955, in vsega, kar se je takrat dogajalo meni in vsem, ki so živeli v tistem času z menoj in jaz z njimi. Dobro se spomnim moje mame, ko mi je rekla: »Ne hodi iz dvorišča, ker te bojo cigani odnesli!« Kar nekako s strahom sem se oziral po cesti, gor in dol, če že morda prihajajo. Ne, ni jih bilo in kar nekoliko razočaran sem bil, ker se ni zgodilo nič kaj posebnega; enostavno ni jih bilo, ciganov namreč, in odločil sem se, da povabim sosedo, ki je bila mojih let (se pravi 5 let), da greva na obisk k moji teti Frančki v Radizel. Rečeno, storjeno. Krenila sva na pot, čeprav je soseda Olga, tako ji je bilo ime, zatrjevala, da bo njena mama huda in da se ne sme potepati v okolici trga, kaj šele, da bi šla kam »daleč«. Vendar sem bil dovolj prepričljiv, da je popustila mojim pritiskom in odšla sva neznanim dogodivščinam naproti; na obisk k moji teti. Prva večja težava je nastopila, ko sva prispela do križišča magistralne ceste MB-LJ in nisem vedel, ali levo ali desno (seveda je bilo pravilno na levo). Po krajšem premisleku in posvetu z Olgo sva krenila levo proti Radizelu in prav sva se odločila. Vendar, kot se za nežnejši spol spodobi, je prijateljica že kmalu začela tožiti, da jo bolijo noge in da je žejna; kot da jaz nisem bil, kaj. Pa ne samo, da sem imel enake težave kot ona, ampak v meni se je že začel porajati dvom, ali bom teto sploh našel, in kar je bilo še hujše, v meni se je začel prebujati strah, »kaj, če se pojavijo cigani?« V sebi še nisem naredil načrta, kako bi se v tem primeru obnašal, pa tudi prijateljici si nisem upal zaupati, kaj me mori. Olga je postajala vse bolj glasna in kar zahtevala je že, da se vrneva domov in končava z izletom, vendar sem jo zopet »obvladal«, ko sem ji govoril, da bova pri teti dobila malinovec in kekse, kar pa jo je seveda pomirilo. Kmetje, ki so delali na poljih, so naju z zanimanjem gledali, kako se drživa za roke in se premikava po cesti. Čeprav takrat ni bilo toliko avtomobilov kot jih je danes, brez nevarnosti ni bilo in verjetno jih je zanimalo, kam greva in čigava sva, čeprav naju nihče ni nič vprašal. Bil sem že na tem, da vse skupaj pozabim in da Olgi povem, da sem zamočil in da pravzaprav ne vem, kje je teta doma, saj sva z mamo bila pri njej, ko mi je bilo tri leta, ko se je nenadoma za nama ustavil voz s konjsko vprego. Možakar z velikimi brki in klobukom na glavi naju je z Olgo potegnil na voz in odpeljal naprej po cesti. Nekaj sem še hotel ugovarjati, kot se za moškega spodobi, vendar mi beseda kar ni hotela iz jezika. Čudni mož z bičem v eni roki in z vajeti v drugi naju je čez čas vprašal, kam sva namenjena. Olga ni odgovorila, jaz pa sem iztisnil iz sebe, čeprav z muko, da greva k teti Frančki na obisk. Verjetno je bil moj glas podoben mlademu petelinu, ko prvič poskuša, da bi zakikirikal, ker se je možakar začel smejati na ves glas. Meni, še manj pa moji spremljevalki, pa ni bilo do smeha, saj je začela kričati, naj naju pusti, da zapustiva voz. V tistem trenutku sem se spomnil vseh besed svoje mame in še nekaterih, kaj vse so govorili, kaj ti naredijo cigani, če te dobijo, kar je po mojem globokem prepričanju ta, ki naju je vozil, tudi bil. Govorili so, vaščani in moja mama, da cigani otroke »pohabijo«, jim odsekajo roke in jih potem prodajo naprej. Pa kaj bi zdaj misli na to, kar so govorili: jaz in moja prijateljica se voziva na vozu, katerega voznik pa je tisti, ki ga omenjajo zgodbe. Kaj narediti v taki situaciji? Voz je drvel z veliko hitrostjo, za tiste čase in za moje razumevanje kar hitro. Olga je kričala in možakar je pokal z bičem ter se smejal. Pomislil sem, da je konec moje in njene svobode, da se bom znašel tam, kot se je govorilo. V trenutku sem se odločil. Olgi sem rekel, naj skoči iz voza in da bom jaz skočil takoj za njo. Vendar ni šlo vse tako lahko, moral sem ji pomagati, da se je odločila in skočila v obcestni jarek, jaz pa za njo. Pristala sva v jarku, napol polnem vode in mulja. Gledal sem za odhajajočim vozom. Mislim, da ni vedel, da sva se »rešila«. Čeprav oba mokra, obtolčena po kolenih in vsa umazana od mulja, sva se smejala in mislim, da upravičeno. Pot sva nadaljevala kar v smeri voza, saj nisva vedela, kje se nahajava. Oba sva bila že pošteno lačna, izmučena in žejna, kar je pa še najhuje, brez mam; v tistem času je pa takšna izguba kar nekaj štela. V sebi pa sem bil zadovoljen, saj sem rešil prijateljico in sebe velike nevarnosti, kar se mi je pa zdelo nadvse imenitno. Naenkrat sva za seboj zaslišala zvonjenje zvonca na kolesu, ki sva ga oba poznala. Bil je zvonec Olginega očeta, ki je bil miličnik na OM (oddelek Milice) Rače. Posadil naju je na kolo in odpeljal domov v Fram. Še prej pa je iz oddelka po telefonu klical in vprašal obe mami, če vesta kje sva midva, »pridna otroka«. Odgovorili sta, da ne vesta in da naju iščeta povsod po Framu. V smehu jima je povedal, da so naju ukradli cigani in da se vračamo živi in zdravi. Slišal sem še, kako je Olgin oče govoril moji in Olgini mami, kako je na raško policijo prišel kmet in prijavil, da je na cesti Radizel - Rače pobral dva otroka in ju nameraval pripeljati njim, miličnikom. Povedal je še, da se je dekle drlo, kot bi jo dajali iz kože, smrkavec (to naj bi bil jaz) pa da se je drl nekaj o ciganih, in da sta mulca (to naj bi bila midva) skočila iz voza in jo ucvrla v grmovje. Čeprav sem jih dobil od mame in kasneje še od očeta, sem bil vesel, da sem rešil sebe in mojo prijateljico velike nevarnosti, »od ciganov«. Še dolgo za tem sem se spraševal, kje so vsi cigani in kam so odšli, saj nisem videl nikogar, ki bi jim bil podoben. Res pa je, da vidiš tisto, kar hočeš. Strah pred nekom, ki ti ni podoben in ki ga ne poznaš, ker ima drugačno kulturo, se ne imenuje strah, ampak ima drugo ime. OBČUTEK PRIPADNOSTI Lepo nedeljsko popoldne je bilo in z Olgo, mojo stalno spremljevalko, nisva vedela, kam bi se dala. Pohajala sva brez cilja. Hodila sva za ograjami vaških vrtov in lovila polže, ki nama seveda niso uspeli pobegniti. Koliko je ura in da naju kdo pogreša, nama še na pamet ni prišlo. Bila sva že blizu skakalnice, se pravi v bližini »sokolskega« doma (tako so mu pravili stari Framčani), ko se je nekje od daleč slišalo, kako naju najini materi kličeta. Kaj sedaj? Da bi se vrnila, nama še na misel ni prišlo, bila sva v gibanju proti dogodivščinam, ki pa so kar same klicale po težavah. Bila sva v območju tovarne olja Fram, ko sem opazil avto, pravi mercedes, ki je bil parkiran na drugi strani ceste blizu gostišča Turner. Avto je bil parkiran tako, da je kar sam »vabil«; imel je odprta okna in nikogar od odraslih ni bilo v bližini. Čeprav še takrat nisem imel vozniškega izpita, bilo mi je 4-5 let, sem Olgo, ki je bila enake starosti, povabil, da jo malo popeljem naokoli. Olga, ki je bila vzgojena v policijskem duhu, njen oče je bil miličnik, sprva ni hotela niti slišati za mojo genijalno zamisel. A se je kmalu vdala in že sva plezala v notranjost avta. Jaz, kot se je spodobilo, sem sedel za volan, moja prijateljica pa na sedež sovoznika, in sicer z desne strani. Vse je dišalo tako »nobel«, po usnju, mislim pa, da najbolj po bencinu in to je bilo nekaj, kar me je samo po sebi napeljevalo, da sem se počutil kot pravi »mačo«. Prvič: sedel sem v mercedesu. Kar pa je bilo najvažneje, je bilo to, da je z mano bila še ona, pred katero sem se tisti trenutek počutil, kot da sem v nebesih. Dražala sva se kot imenitneža, ko sva se drla kot jesiharja, oponašala hrup motorja. Vsaj jaz sem se in zraven sem mislil, da me bo konec od sreče. Vsaka sreča je kratkega veka in tudi v tem primeru je bilo tako. V svojem »raziskovalnem« delu sem prestavil neko ročico, veliko kasneje sem izvedel, da se imenuje ročna zavora, in avto je krenil po cesti navzdol. Čeprav sem se trudil, da bi ga ustavil, nisem mogel. Hotel sem, da se vse skupaj konča, čeprav se je šele začelo. S hitrostjo formule ena, tako se je vsaj zdelo meni in najbrž tudi njej, se je avto z desno stranjo zaletel v zid hiše, ki je ravno v tistem trenutku zrasla na poti. Oba sva bila toliko zmedena, da nisva znala v tistem trenutku ven, stran od avta in ljudi, ki so se vzeli od ne vem kod, verjetno iz bližnje gostilne. Vsi povprek so nekaj vpili in kazali na razbito luč avta, slišati pa je tudi bilo: »Primite pubeca!« Vendar to je bilo bolj težko, saj sem se nekako spravil iz avta in jo hitro ucvrl domov pod posteljo. Olgo, ki pa ni imela te sreče (in zaradi nje je še mene enkrat zapustila sreča), so prijeli in povedala jim je, kako se piše. Kako se je končalo zame, skoraj raje ne bi povedal, pa vendar. Pošteno so me »prebunkali« in še hišni pripor sem si prislužil; o stroških, ki sta jih morala moja starša poravnati, pa res ne bi. Nekaj pa zagotovo drži. Že v tistih časih sem vedel, kaj je dober avto in vse je kazalo, da sem se zavedal, da je prihodnost v evropski zvezi, čeprav me nekateri takrat niso razumeli ali pa so bili prepričani, da s »švabi« ne bomo nikoli več skupaj. Kar pa je bilo tudi nekako razumljivo, saj je preteklo komaj 9 let, odkar so odšli. Prijateljica Olga mi je zaupala podatek, ki je bil, kot je rekla zelo »strogo zaupne narave«, in sicer, da je bil njen oče, ki je bil tiste čase velika »zverina«, pripadnik »narodne milice«, in je doma vsem objavil, da on pa se že ne bo vozil z avti, ki so nemške izdelave. Kot da jih je bilo toliko. Menim pa, da je še večji biser njegova druga izjava: »Saj ni čudno, da mulc (tu je mislil mene) počne take pi…, saj je bil njegov oče v nemški vojski!« Saj je mogoče imel takrat možakar prav, verjetno se mu še sanjalo ni, da pa bomo mi in »oni« (Nemci) še enkrat skupaj v misijah NATO. Prijateljico Olgo Nogeršek sem po dolgih letih srečal v Ljubljani in med pogovorom mi je rekla, da je oče v pokoju kot inšpektor milice. Želim mu mirni pokoj in dosti zdravja, čeprav je bil, kolikor mi je znano, do konca svojega službovanja velik pristaš vsega protievropskega, da ne rečem še kaj drugega. Pa pustimo to, saj tudi jaz takrat, ko sem prvič sedel v mercedesa, nisem vedel, da, čeprav je avto (mercedes) res »ta boljši«, ga ne bom nikoli imel. Pa ne zato, ker ga ne bi maral, razlog je v nečem drugem. Pomembno je, da se že v rani mladosti zaveš, v katerem tropu ti je mesto. KO SEM ZAČEL VERJETI Z bratom Tonetom sva bila svoj čas precej radovedna otročaja, še posebno jaz, in bila sva prisotna, če že ne organizatorja, skoraj pri vseh dogodkih in zadevah, ki so se odvijale v bližnji in daljnji okolici Frama. Pisalo se je leto 1955, bilo je poletje in kar nekako se mi ni dalo, da bi preiskoval teren dvorišča, kjer smo takrat stanovali: oče Anton Pulko, mama Jožefa (roj. Pinter), brat Tonč, star sedem let, dve leti stara sestrica Dora in seveda jaz, Franci, star »spoštljivih« pet let. Mislim, ne mislim, trdim, da so to bila najlepša leta, brezskrbnosti in radosti, ki se jih ne da vrniti nazaj, pa čeprav bi si jih želel, vsaj jaz, verjamem pa, da z menoj še drugi, seveda brez očeta in mame, ki pa sta žal pokojna že kar nekaj let. Zelo ju pogrešam in mislim, da vedno bolj, saj počasi prihajam v tista leta, ko začne človek razmišljati o duhovnosti in stvareh, o katerih v mladosti še pomisliš ne. Nekje za leseno lopo »hegenvart«, (tako se je predvojni lastnik imenoval, po vojni pa ga je menda »odnesla lisica v gozd«, tako so nekateri po tihem govorili, bolj smeli pa, da so ga »ta rdeči potolkli«), tam me je našel brat Tone in me povabil na predstavo, kot je sam rekel: »Nekaj, kar ti ostane v trajnem spominu.« Postavil pa je pogoj: »Če hočeš z menoj,« je dejal, »moraš imeti 50 kovačev in še 50 zame!« Kaj bom videl in kaj se bo ter kje se bo dogajalo, se mi še sanjalo ni; pa saj tisti čas nisem dosti sanjal, če sploh sem, ne spomnim se. Rečeno, storjeno. Hitro sem odšel do »banke« -mame - in »nažical« zahtevano vsoto denarja. Na mamino vprašanje, zakaj rabim denar, nisem znal prav odgovoriti. Menda sem ji rekel, da grem nekaj gledat, kaj, pa še sam nisem vedel. Pred vrati skladišča je bilo zbranih kar nekaj najinih sovrstnikov, ki so nestrpno čakali, kaj bodo videli za toliko denarja. Na balkonu, ki se je raztezal nad skladiščem, se je pojavil bratov sošolec Franci Kegl in vprašal: »Imate denar?« Vsi smo prikimali. »Dobro,« je nadaljeval, »potem pa poslušajte. Ko bom odprl vrata skladišča in ko boste notri, hočem, da je tišina. Sprašujete lahko kasneje, se razumemo?« Dodal je še: »Kar boste videli, nikomur besedice, še najmanj pa mamam in očetom, ste razumeli?« »Veš da,« smo odgovorili vsi v en glas. Prostor je bil precej mračen in nisem vedel, kaj naj gledam, zato sem brata pocukal za rokav in ga vprašal: »Tonči, jaz nič ne vidim, kaj naj gledam?« Brat mi je pokazal v zrak, proti stropu in še dodal: »Pst, glej, zdaj bo prišla.« Zvesto sem gledal proti stropu, kjer se je med režami desk videla samo svetloba in premikanje neke sence. Verjetno je bila svoj čas v gornjem prostoru shramba za seno ali kaj, ker se je ves čas nekaj sipalo po naših glavah, ko je tista senca prestopila korak naprej. Takrat mi je postalo jasno, da moj brat nekaj ve in da mi ni vsega ali skoraj nič povedal, kaj bi naj bilo tisto gori. Tesno za menoj je stal »Bonhakel«, tako so ga klicali. Bil je za pastirja pri nekih kmetih v Kopivniku. On me je vprašal, če vidim, kar vidi on, saj je slišal, kako sem spraševal brata. »Ne,« sem že skoraj v joku odgovoril, »nič ne vidim, pa še polne oči prahu imam!« sem odgovoril. Ščemelo me je, kot da imam polne oči dima. Vsi okoli mene so se muzali in na tiho komentirali, zakaj, pa nisem vedel. Postajal sem vedno bolj nestrpen in že sem mislil, da ne bom ničesar videl, ko se mi naenkrat pogled zbistril. Mogoče zaradi tega, ker sem bil že kar nekaj časa v poltemi, ali pa so postale reže na stropu bolj široke. Takrat sem zagledal, saj ne vem, kako naj opišem. Videl sem mednožje dekleta, ki je hodilo, kot sem rekel, sem pa tja po deskah in zato se je tudi tako kadilo. Dekletu je bilo ime Cvetka in je bila Francijeva sestra, stara štirinajst let. »Konec predstave,« se je oglasil Franci, naš »gostitelj« in še dodal »pa tišina, kot smo rekli!« Usedel sem se na hlod, ki je bil na dvorišču, in se globoko zamislil. Denar so mi pobrali in kaj sem dobil zanj? Nič, kar bi bilo tako zanimivo. Vsaj takrat ni bilo. Še slabše je izpadlo vse skupaj, ko sem predstavo iz »šupe« (skladišča) zaupal mami. Nisem je razumel, kaj mi je hotela povedati, ko je govorila o dvojnih ljudeh in o nečem nemarnem, kar se ne sme početi. Pa saj nismo počeli nič takega, če vam pravim, samo gledali smo in dosti kasneje, ko sem že vedel, da res obstajajo dvojni ljudje, sem bil rahlo prepričan, da sem takrat videl dim. In to ta pravi, povem vam, videl sem p… dim, saj sem verjel, da obstaja. Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog