Med pogovorom je bil je takšen kot vsi drugi..Mirno se je pogovarjal, povsem preprostega videza, morda celo preveč skromnega . Pravzaprav je bil še vedno pod vtisom dogodka izpred par dni.

Okoli desete dopoldan pred dvema dnevoma je klical prijatelja.. Ker živi sam, mu je to oblika razbijanja monotonosti dneva, občutek in potreba....Ker se le ta ni oglasil ne na mobilno, ne na stacionarno številko, telefon, je ponovil klicčez dve uri.Tudi takrat je na drugi strani telefon zvonil v prazno.Nekakšna sila mu ni dala miru, vsedel se je v avto, pot do tja je bila okoli 25 km, ter šel najpraj do njegove matere, sosednja hiša, ki mu je rekla, da je videla sina okoli desetih, ko je bil pri njej na dnevnem sprehodu, nato ga več ni videla.

Čeprav je običajno zaklenjen, sta se skupaj z materjo napotila na dom prijatelja...Ko sta odprla sicer nezaklenjena vrata, sta v šoku ugotovila da leži na vznožju stopnic, negiben...Le klic 112 ter takojšnja intervencija, vozilo in kompletni reanimacijski ekipi, ki je je prispela že po cca 15 minutah gre zasluga, da je bila pomoč pravočasna.Nadalje je pripovedoval, da je ponesrečenec ležal okoli 3 ure na betonskih tle, saj mu je postalo slabo zaradi pomanjkanja sladkorja, se mu zvrtelo ter je nesrečno padel..Reševalna ekipa je ugotavila le utrip srca...

No sedaj je že doma , v šali pa pravi, da bi ga po dveh dneh tudi obiskal, vendar s svečo...
Le srečno naklučje in tisto, kar je nerazložljivo je rešilo zagotov odhod iz tega sveta obolelega sladkornega bolnika.K sreči ob padcu razen lažjega udarca v glavo ni bilo drugih resnih posledic.

Sicer pa pravi, da ima že neko izkušnjo o nečem sličnem od prej, še ko mu je sin hodil v osmi razred.Za zadnji izlet zaključni v osmem razredu, je sin z veseljem naznanil, da grejo v takratno Bosno in Hercegovino...Le par dni pred izletom, mu je kot oče izrekel, ukazal naslednje:ne boš šel na izlet.Kljub hudi krvi v družini, obsojanju itd je vstrajal.Sin je bil prvi dan ko so njegovi sošolci in sošolke bili na poti proti Bosni dežurni v šoli..Nato se je zgodilo; avtobus je imel nesrečo, karambol v Bosni.Posledice le tega so bile poškodbe njegovih sošolcev, panika, šok, želja, da takšnega izleta ne bi smelo biti.Ko so se sošolci vrnil, so mu rekli, da je lahko najbolj srečen človek, da se ni podal z njimi na pot.

Včasih se sprašuje, ali gre za naklučje ali kaj več, ta izkušnja, ko je prijatel še doživel pravočasno pomoč, pa morda pomeni kaj več...Sprašuje se, če bo tudi njemu, ki živi sam ob usodnem trenutku kdo pomagal....Življenje je prijetno, vse kar pa se in se bo zgodilo, pa ni moč predvidevati...Nekdo v odrešilnem trenutku posreduje...moč, ki žene ljudi v ta dejanja je včasih nerazložljiva...