NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 17-jul
  • Grafika na žlico

  • nedelja 19-jul
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • torek 21-jul
  • Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano

  • četrtek 23-jul
  • Sončna delavnica

  • petek 24-jul
  • Poletje v Radol'c

  • sobota 25-jul
  • Poletni oddih: Ostani v srcu

  • nedelja 26-jul
  • Javno vodstvo po razstavi Videnje 20/20: Skupnost

  • torek 28-jul
  • Torkove igrarije z Lutkovnim gledališčem Velenje

  • sreda 29-jul
  • Milonga MCC

  • petek 31-jul
  • Poletno počitniško varstvo: Od paža do viteza

  • nedelja 02-avg
  • Svetovna serija v odbojki na mivki

  • torek 04-avg
  • Torkove igrarije z Muzejem Velenje

  • četrtek 06-avg
  • Morske pošasti

  • sobota 08-avg
  • Rudarski tek 2020

  • ponedeljek 10-avg
  • Poletni HITRI ZMENKI (30-45, 40-55 in 50-65 let)

  • sreda 12-avg
  • POLETNI MATCH - iščemo ujemanja - Dogodki za Samske

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Ded je stregel cesarju Francu Jožefu I.   
    sreda, 3. september 2008 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: Tatjana Malec

    DED JE STREGEL CESARJU FRANCU JOŽEFU I., AVSTRIJSKEMU IN OGRSKEMU KRALJU (18.8.1830 - 21.11.1916)

    Ded Anton Breščak (5.4.1864 – 20.2.1941) iz majhnega zaselka Kozja Para v Dobravljah se je po opravljeni vojaški službi vezista v avstro-ogrski vojski na Reki kmalu poročil s Francko Rešeta s Planine pri Ajdovščini in se je kot 25-letni mladenič okrog leta 1889 odpravil v svet s trebuhom za kruhom. Pot ga je nanesla v očarljivo mesto srednje Evrope, v sosednji Trst, v antiki rimska kolonija Tergeste, ki se je izoblikovalo ter gospodarsko in kulturno razvilo v obdobju Avstro-ogrske monarhije.

    Že leta 1719 je cesar Karel VI. Trst proglasil za Prosto luko, s čimer je v mesto privabil ljudi različnega porekla zaradi gospodarskih interesov. Ponterosso v Trstu je bil v 18. stoletju mestno pristanišče, ki je nastalo na solinah. S Habsburškim gradbenim načrtovanjem je Terezijanska četrt pridobila svojo simetričnost in tu so nastale mogočne palače.

    Vzdolž nabrežja se razteza Jožefinska četrt, poimenovana po cesarju Franzu Jožefu II., ki je poskrbel za urbanizacijo območja. Iz čudovitega Trga Zedinjenja Italije (Piazza dell’Unita d’Italia), ki se odpira neposredno na morje, pogled sega do Pomola Audace, starega pristana za potniške ladje; če nadaljujemo vzdolž nabrežja, se znajdemo pred mogočno Pomorsko postajo in bivšo Mestno ribarnico; obnovljeno poslopje danes nosi ime Dvorana čudes, ki je sedež razstav moderne umetnosti. Monarhijo sta zaznamovala ugled in moč, gospodarstvo in kultura sta bila v razcvetu.

    Ded se je ustavil na Opčinah, iz katerih sta znana openski tramvaj na konjsko vprego (1876) in električni tramvaj (1900) ter očarljiv pogled na Trst, njegovo luko in zaliv. Ded Tone je bil romantična duša, pesnik, ki je ob odhodu v vojsko imel že svojo zbirko poezije, žal je zgorela v hiši v Dobravljah, ki so jo Nemci požgali 23.9.1943. Zato je deda privabila atmosfera avstro-ogrskega cesarstva, ki je bila s stoletno tradicijo živa in kjer je navdihoval duh cesarja Franca Jožefa I. številne bohemske duše.

    Moj ded je bil tudi prijatelj in sosed od starega pisatelja Kravosa iz Kozje Pare, ki omenja naprednega in narodno zavednega Breščaka v svojih knjigah.

    Ded je s strani občudoval očarljive stare kavarne in vzdušje, ki so ga doživljali šarmantni gospodje, elegantne dame in nadebudni umetniki v osrčju kavinega imperija. V bifejih največjega avstrijskega pristanišča so se zadrževali tudi mornarji, ki so pripovedovali lepim tržaškim damam zgodbe o daljnih deželah in jim dvorili. Dedu se je zdelo vse to nadvse očarljivo in je sklenil, da bo s svojo ljubljeno Francko poiskal delo v Trstu.

    Deda je očaral Miramarski grad Maksimiljana Ferdinanda Habsburškega (1832 -1968), o katerem je slišal govoriti pri vojakih na Reki. Nadvojvoda Maksimiljan z ljubljeno ženo Charlotte v njem ni nikoli prespal, ker je bil v Mehiki ubit, ko je tam hotel zrušiti mlado republiko Benita Juareza in ponovno oživiti monarhijo. Franc

    Jožef I. je pogosto prihajal v Trst, zlasti na Miramarski grad Devin, kjer so ga očarale grajske sobane in ga spominjale na romantične in otožne Maksimiljanove zgodbe. Obiskoval je tudi lep in mogočen park, ki meri 22 hektarov in ga je zasnoval sam Maksimilijan, ki je v njem zbral drevesa in rastline iz celega sveta. Tu je cesar Franc Jožef I. preživel veliko srečnih ur s svojo ljubljeno cesarico Elizabeto, poznano Sisi (na sliki).

    Mojega deda je navduševala Terezjanska četrt sredi Trsta, ki jo je sredi 18. stoletja dala zgraditi cesarica Marija Terezija. S svojo politiko je pospešila vsestranski razcvet mesta in bistveno pripomogla k uveljavitvi Trsta kot enega izmed najpomembnejših evropskih luk. Tu stojijo mogočne palače bogatih ladjarjev in spretnih podjetnikov, zgrajene v začetku 19. stoletja v neoklasicističnem in secesijskem slogu.

    Ded je upal, da bo kot vezist našel službo v zgodovinski palači, kjer je v 19 stoletju bila preurejna v Poštni in telegrafski muzej Srednje Evrope, saj je že pri vojakih slišal o tržaški pošti in o poštni kulturi tržaške pokrajine in sosednjih dežel. Vedel je, da je med leti 1839 – 1857 habsburški dvorec dokončal južno železnico, ki je središče cesarstva Dunaj povezovala z Jadranskim morjem, Trstom in njegovo luko. Vendar njegova prizadevanja so bila zaman, saj ni imel kakšnih posebnih priporočil za zaposlitev v cesarskih uradih. Dobra karakteristika iz vojske na Reki pa ni zadostovala kot referenca za takšno službo.

    Ded je najprej dobil sezonsko delo v neki osmici, ki so nastale po cesarskem odloku, ki je dovoljeval kmetom, da osem dni na leto prodajajo obiskovalcem svoje vino in domače pridelke.

    Tako je ded pridobil nekaj prakse, naučil se je kako je treba goste postreči in imel je srečo, bil je iznajdljiv in inteligen, da je nato dobil delo v hotelu na Opčinah. Na Opčine je prišla za njim tudi njegova Francka z dvema majhnima hčerama Francko (*1882) in Terezijo - Teo (*1895). Dobila sta manjše bolj skromno bivališče in pridno delala ter vsaki privarčevani goldinar shranila, da ste pozneje postavila restavracijo v Dobravljah po vzoru, kot sta ga videla na Opčinah.

    Ded je tako nekega dne stregel tudi avstrijskemu cesarju Francu Jožefu I. In cesarici Elizabeti, ki si je zaželela kozjega mleka. Cesar si je rad privoščil cigaro viržinko. Moja mama mi je pogosto pripovedovala, da sta njena mati in oče pogosto omenjala lepoto cesarice Sisi in njene prekrasne obleke ter številno spremtvo, ki ju je spremljalo.

    Pri mizi sta se cesar Franc Jožef II in cesarica Elizabeta pogovarjala o žrebcih in kobilah in cesarica se je rada pohvalila kakšnega lepega, elegantnega in vzdržljivega konja je jahala po travnikih v Lipici. Še danes stojijo pašniki s tradicionalno belo pobarvanimi ograjami med stoletnimi hrasti, kjer se pasejo lipicanci. Omenjala sta tudi izlete s kočijo po Krasu.

    Moja mama se je spominjala, da je moj ded nekaj krat stregel Franca Jožefa I, ki se je rad ustavljal na Opčinah, da se je okrepil od naporne poti in se sprostil. Cesar Franc Jožef I. In cesarica Elizabeta sta se zelo rada vozila s kočijo, potem ko je prišel v mesto z vlakom, saj je znano, da je habsburški dvorec povezovala železnica s središčem cesarstva Dunaj, ki je bila dokončana že leta 1857.

    Najstarejšo hčerko Terezijo - Teo sta starša iz Trsta poslala na Koroško na šolanje v zavod Marija na Zilji, kjer se je učila slikarstva, oblikovanja, vezenja in gospodinjskih del. Ko sta si ded in babica na Opčinah prihranila nekaj denarja, sta postavila v Dobravljah hišo tik ob železniški postaji in odprla restavracijo. Ded je naročil za restavracijo, v katero je prihajala gospoda iz Gorice in Tsta, vsaki dan sveže žemeljce, ki so jih pripeljali z vlakom. Zelo je skrbel, da bi dvignil raven ponudbe, kakršno je videl v hotelu na Opčinah. Ker je bila mimo hiše speljana železniška proga, je v neki vetrovni noči vlak brez iskrolovnih naprav z iskrami povzročil požar in hiša je pogorela do tal.

    Ded je najel pri vaški posojilnici posojilo in spet postavil hišo. Vendar prva svetovna vojna je terjala svoj davek. Mamin brat 17-letni sin Tonček je padel v Krpaih, 23-letna hčerka Francka je umrla za špansko gripo v lazaretu v Trstu in zapustila 3-mesečnega otroka, njen mož Franc pa je padel v Krpatih, 6-letna Tilka je umrla za davico, mali Maks je tudi umrl najverjetneje za davico. Tako se je dedu Antonu in babici Francki zmanjšalo število od 14 otrok. Nato je zavlada fašizem in v hiši je bila na mesto restavracije, italijanska šola, kjer so potuječvali primorske otroke. Dne 23.9.1943 pa so hišo zažgali nacisti in je drugič pogorela do tal.

    www.tatjana-malec.si

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.tatjana-malec.si
  • Več od avtorja Tatjana Malec
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Ded je stregel cesarju Francu Jožefu I. | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,19 seconds