Dovolj mi je bilo pohajkovanja po mestu, ki pa je bilo še za nameček prazno, skoraj žive duše nikjer, razen ene, ki se je primajala kot stari mornar po dolgi plovbi po morjih iz smeri bifeja Slavica ter se mučila z refrenom neke pesmice: »Tula tula, uvjek sam, uvjek sam, hik!« Ulice so bile prazne kot v filmu Hirošima (tako pač je že od nekdaj v Slovenski Bistrici v soboto in nedeljo).

Vsega sem imel že preko glave, tudi kegljišča zadaj za hotelom. Bilo je prazno razen možiclja, ki je stal pred sliko TITA in deklamiral, »saj granata ni copata«, zato sem se odločil, da še pogledam v Kulturni dom (Slomškov dom). Plakati na stenah hiš in ograjah vrtov so vabili na ples. Kjer se pa igra in pleše, tam so sigurno dekleta, saj bi bil ples brez njih v nasprotnem podoben plesu, v katerem v usnje oblečeni fantje, visokih glasov in finih gibov, v polmraku polnem dima in nežne glasbe, plešejo igro »kdo bo koga in kdaj?« (v tistih časih bi bila prava sramota, danes pa je to že povsem normalno, saj je dekadenca naredila svoje).

Kar nisem se mogel privaditi na »civilno« življenje, na življenje, v katerem ni enako oblečenih (SMB-sivo, olivna barva), smradu po naftalinu, smradu po skupnih WC-jih, tako imenovanih »čučavcih«, vonja po olju in železju, vonja po poceni parfumih, muzike, ki ti sega v drobovje in glavo in ti načenja še tisto malo, kar je ostalo od pranja, brez požarnih, strogih pogledov in namenov, kjer ni dežurnega, ki bi ti težil in kar je najbolj pomembno, da lahko greš, kamor hočeš, ne da te sprašujejo kar vsi po vrsti (razen dobre mame seveda) kam, s kom in do kdaj; pravzaprav, to zadnje so oni določili. Čeprav sem se zavedal, da se doma ne »cedita med in mleko« in da se bo potrebno pošteno potruditi za življenje, ki je še pred mano, se je pravzaprav življenje šele komaj začelo. Bil sem tako rekoč brez strehe nad glavo, saj sta starša šele začela prav graditi hišo »na Kuglu«, kjer danes živim s svojo družino.

Rajanje v dvorani je bilo tako bučno, da se je slišalo vse do gostilne Pri Lafu, zato sem pospešil, da slučajno ne bi kaj zamudil. Na vhodu dvorane pri odru sem srečal sošolca in dobrega prijatelja Tončija, ki pa se je ravno odpravljal domov, vendar je še imel toliko časa, da me je povprašal, kako sem kaj s financami in pokazal mi je še, za katero mizo je sedel in s kom. Vzdušje je bilo na višku kljub pozni uri in zakajenem prostoru veselo; skoraj pri vsaki mizi, pa tudi več miz je bilo skupaj, so si peli in se veselili. Mislim, da se ne motim, če trdim, da so najbolj ubrano peli Flisovi, ki jih je pa bilo mimogrede največ, mislim da preko trideset. Tu pa tam je bilo slišati bolj »mučne« ali bolje rečeno izmučene glasove, ki pa niso bistveno vplivali na harmonijo plesa. Za glasbo so skrbeli fantje ansambla Veriga, kar je pa še samo dajalo žar, saj so bili že na pol Bistričani.

Uspel sem se prebiti do mize, ki mi jo je pokazal moj prijatelj; pravim prebiti, saj so ravno v tistem času zvoki ansambla ljudi dobesedno ponesli po dvorani, da je vsak vsakemu stopal na noge in so se stiskali drug ob drugega. Dobil si občutek, da se bojijo, da se ne bi porazgubili po dvorani, zraven pa so spuščali glasove, ki niso bili nič kaj podobni petju; bolj je bilo podobno bojnemu klicu »na juriš« in potem tisti »juriššššš in huraaaaaaaaa!«. Nekam nerodno, milo rečeno štorasto, sem pristopil k mizi, za katero jih je že kar nekaj sedelo, ki jih nisem poznal razen Culeta in Marijana, znanca iz ulice. Štorasto zato, ker je za mizo sedelo dekle, ki pa je nisem srečeval na cesti in je nisem poznal. Pa saj, kako neki bi jo le poznal, ko pa sem bil lep čas odsoten iz Bistrice.

Lepo se mi je nasmehnila, kar je že pomenilo »konec alarma« in takoj je bila vzpostavljena začetna faza, faza spoznavanja in vsa trema je bila takoj preteklost. Njeni bakreni lasje so narahlo valovali in se ji ovijali okoli njenih ramen, ko sva plesala in bilo mi je, kot da stopam v prostor, v katerem je vse tako čudovito in lepo. Vsak njen gib, njen korak je dajal vedeti, da je ženska, ki živi polno življenje in da ga je prav tako pripravljena v vsakem času deliti še s kom. Njene oči so bile kot dva zelena tolmuna, v katerih bi se izgubil, kot se izgubi metulj na cvetnih poljanah v času viharja. Ustnice je imela barve rdečega žameta, ki so kar same vabile kot češnje, da jih nežno poskusiš. V vsej svoji podobi je bila pravo utelešenje boginje Afrodite in naj mi bogovi ne zamerijo, če trdim, da jih je prekašala v nekaterih pogledih. Eden od njih je bil ta, da je bila stvarna in ne virtualna. Iz nje je vpila ženska, tista prvinska, tista, ki je nosila v sebi gene divje ženske, gene naših babic.

Plesala sva tako dolgo, da sploh nisva opazila, vsaj jaz nisem, da je bilo že pol dvorane prazne, da so že pospravljali iz miz in da je bilo kratko malo vsega konec, mislim na glasbo, in da so ljudje že odhajali domov, saj je bila ura že tri in nekaj. Med potjo smo se še ustavili v mestnem parku, bilo nas je kar nekaj, pa tudi na pol prazne steklenice smo imeli s seboj. Sedela sva na klopci, ja no, tudi drugi so sedeli z nama in pravim vam, bilo je pestro. Pestro v tem smislu, ker smo čakali, kdo bo prej predlagal, da se poberemo na počitek. V tistih časih mestni park ni bil tako lepo razsvetljen in idila je bila popolna. Tudi danes, ko grem ponoči mimo parka, vlada v njem večkrat tema, pa ne zaradi tega, ker je tako gosto drevje, temveč zato, ker vandali nekomu omogočajo redno delo.

Ni me povabila k sebi v svoje stanovanje zaradi težav tehnične narave. Imela je dve majhni deklici, kar sem, čeprav s težkim srcem, razumel, kot da ima svoj stil, kar pa je iz moralnega vidika popolnoma na mestu.

Moram pa tudi priznati, da nisem bil čisto prepričan, da vem, kako in kaj se dela, ko se dela. Nekje okoli enajste ure, ko sem se odpravljal od doma, da odidem k njej, me je mama, ki me je budno spremljala kot vse mame svoje sinove, vprašala, kam grem tako odišavljen. Odgovoril sem ji, da je na prostoru kinološkega društva Slov. Bistrica pasja razstava. Mama je pogledala mene, pogledala je ato in rekla: »Rada bi videla tisto »lisico«, ki je bila celo noč pokonci, zdaj še pa na pasjo razstavo.« Mami njeno komentiranje nisem štel v slabo, saj ni mogla vedeti, kako je, ko prideš na »sled«.

Sedel sem na fotelju v njeni sobi in bil sem čisto tiho, kot miška, še dihal sem bolj poredko in nisem si bil čisto na jasnem, kaj se dogaja z menoj. V meni je vrelo in bilo mi je, kot da se to dogaja nekomu drugemu ne meni, bil sem ves razdvojen; bil sem tako prikupno zmeden, da nisem takoj razumel njenega namiga, ko mi je dala znak z glavo, naj pridem k njej na kavč, da ležem k njej. Na trenutke se mi je zdelo, da so vse skupaj sanje in da se bom zdaj zdaj prebudil. Močno sem zagrizel spodnjo ustnico, da bi ugotovil, če res ne sanjam. V trenutku sem bil v položaju, da bi jo najraje kar popihal in da bi jaz neke stvari, ki pa sem si jih močno…srčno želel, počel kdaj drugič, takrat, ko bi jaz tako »odločil«. Kot mladi golob sem se podelal, dobesedno 'usral' sem se. Vendar v tej življenjski igri, kdo da, kdo dobi, ni nikoli, kot bi si želel, vedno se kaj 'sfiži' ali pa se stvari obrnejo tako, da spet niso po volji. Sprva sem imel občutek, da mi bo »spodnji del« - dragulje -, prestavilo nekam v zgornje nadstropje, v želodec mi jih je vleklo. Stopil mi je, da ga je skoraj razgnalo. Vse je bilo podobno »ringlšpilu«, vse se je vrtelo, v ušesih mi je šumelo in ustvarjal se je vrtinec, ki je pretil, da me bo vsrkal in kasneje izpljunil; izpljunil kot polža, ki je zašel v pralni stroj. V glavi mi je bobnelo, kot da sedim v neposredni bližini velikega slapa, pa tudi moker sem bil tako.

Takšni občutki in razmišljanja so me obhajala, preden sem je vzel; pošteno rečeno, ko si me je vzela, saj je bila prva ženska, no ja skoraj prva. V tistem trenutku, ko sem bil v njej, je po mojem krvnem sistemu dobesedno završalo, kri je zaplala po žilah kot potok hudourniški, kot reka. Po vsej dolžini hrbtenice, začelo se je od trtice do zadnjega vretenca v vratu, sem doživljal pohod majhnih mravljincev. Kot da padam v brezzračen prostor in samo njenim bedrom, ki so me nežno pridrževale, se imam zahvaliti, da nisem poletel. Da se nisem dvignil v vrtincu naslade, gre pripisati njenemu objemu, počasnem..taktnem kroženju medenice, in da nisem zbezljal, kar tako na hitro. Doživel sem nekaj, o čemer sem lahko samo sanjal, pa še takrat bolj počasi, saj bi v nasprotnem imel mokre sanje, kar je pa že predstavljalo problem večjega pomena.

Njo, rdečelasko, tako imenujem iz znanih razlogov, sem doživljal takrat in jo še danes kot nekaj, kar se zgodi samo enkrat v življenju in kar nikoli ne pozabiš. Vedno se spominjaš, celo sanjaš, kako je bilo takrat, ko se prvič pogrezaš v prostor nebeške tišine, v prostor…poti v življenje in umiranja na obroke…delček sladkega trenutka. Še danes, ko se srečava, je v meni tisti dan, ki ga ne gre pozabiti; dan, ki bo ostal in odšel z menoj v čas, ki je v prostoru, v katerem ne poznamo drug drugega, pa vendar smo si blizu in hkrati tako daleč.

Dvorana je bila polna glasbe,
dima cigaret, vonja cenene
kolonjske vode, znoja po še,
smeha, množičnega dretja, ljudskega petja.

Sedela je sama pri mizi v centru
rajanja, stopanja po nogah
damam, od napol kavalirjev,
napol kretenov, od želja omamljenih, pijanih.

Lasje ognjenega leska kot baker
vihrali so okoli naju, njenih
ramen, smeh oči njenih, modrih,
me je spodbujal, v meni je netil požar.

V sobici, brlogu njenem, me je vzela,