Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Stra-Mama-Sranganje-Obicaj-Brat-Harmonik

Šranganje sobota, 28. februar 2009 @ 05:02 CET Uporabnik: kanika59 Tisto poletje se je že pogumno nagibalo v drugo polovico in pošteno dolgčas mi je bilo, saj pravzaprav nisem vedel, kam bi se dal. Z bratom Tonetom sva namreč šolske poletne počitnice pri stari mami večkrat preživljala ločeno, enkrat eden, drugič drugi, saj naju stara mama obeh, kadar sva bila skupaj pri njej, ni mogla krotiti. Povem vam, da so se dnevi vlekli kot jara kača, nikjer nisem našel tistega pravega notranjega miru. Tudi v potoku in ob njem in to v tistem potoku, v katerem se je vedno kaj našlo, ni bilo kot takrat, ko sva bila z bratom skupaj. Pa tudi zaradi moje varnosti, kot je vedno rekla stara mama, sem se manj zadrževal v bližini njega. Čeprav je šumel in se penil, kot da bi me vabil k sebi in kot da bi mi govoril, da ima formulo za preganjanje dolgčasa. Njegovi globoki zeleni tolmuni in brzice so se kar naravnost ponujali, da v njih poiščem, kar potrebujem; da v njih najdem družbo za igro in utopim osamljenost. Potok, ta stari »Pohorc«, je v svoji več tisočletni zgodovini videl in doživel marsikaj, bil je pravi tekoči leksikon. S svojimi mlini in žagami ob njem je bil prava zgodovinska zakladnica. Bil je neprecenljivo etnološko bogastvo. Res da teh v zadnjih desetletjih ni več in da so ostale samo ruševine in še komaj vidni sledovi, ki nemo pričajo o časih, ko je bil potok Fram še živ; ko so se je slišala pesem cepinov, delavcev na žagah…mlinih, pesem mlinskih koles, pohorskih deklet, ki so prihajala, prala na potoku, uživala ljubezen. Stari ata me je večkrat tako izpod oči na skrivoma pogledoval in me nič kolikokrat hudomušno spraševal, če sem kaj izgubil, da tako tavam sem in tja, tako brez cilja, kot je pravil. Da sem videti kot muha brez glave, je dejal in se zraven smejal, da je bilo videti, da je bolj zadovoljen, če se držim v njegovi bližini in da ne plazim po grabnu. Stara mama pa je vedela, kot vedo vse dobre stare mame, kako in kaj je z menoj, in me je vzela s seboj, kadar je le mogla. Večkrat sva šla k Hameršmidovim, h kmetu, ki je svoj čas izdeloval razna ročna orodja: lopate, krampe, vile, kose, zato tudi takšno hišno ime. Pisal se je Razboršek. Tistega dne sva šla v Šajzdobe (kraj pred Rančami) nabirat jagode in gobe. Tako se imenuje kraj, ki se razprostira vse od vzhodnega dela Frama pa do vasice Ranče na severu. Stara mama je imela v žepu bonbone kot velikokrat in dala mi jih je, kadar je opazila, da izgubljam voljo na dolgi in zame povsem nezanimivi poti. Tako sem vzdržal, čeprav sem malo godrnjal, to pot, ki si je nisem več kmalu znova zaželel, pa čeprav bi mi kdo ponujal sladoled in torto. Vendar mi je ostala v spominu. Spomnim se stare mame, kako se je, ko sva prišla v gozd nad njeno hišo, usedla na štor in v očeh je imela solze. Mislil sem, da sem ji jaz povzročil bolečino in sem ji pri priči obljubil, da ne bom več nergal, da bom hodil skozi trnovje in grmovje, samo naj neha jokati. Nasmehnila se je in materinsko rekla: »Nisi ti kriv Franci. Ko boš zrasel, če bom še živa, morda ti takrat povem.« Povem vam, da mi je odleglo in počutil sem se kar bolj pomembnega. Ko bom velik, bom nekaj izvedel. Čeprav nisem nikoli dočakal tistega. Še preden smo se tistega večera po dobri večerji spravili spat, smo še malo posedeli pri mizi: dedi, stara mama, teta Anka in seveda moja malenkost. Miza in seveda del kuhinje je bila osvetljena samo s karbidno svetilko, da so bile naše sence na zidu videti kot podobe velikanov. Prav veličastno in hkrati grozljivo jih je bilo opazovati in še duh po karbidu je delal celotno sceno na zidu bolj strašno. Seveda pa sem bil tudi že zaspan, saj sem imel tisti dan za sabo zelo dolgo in naporno pot. Deda in stara mama sta se polglasno pogovarjala o dogodkih dneva. Teta Anka, ki pa je sedela v moji bližini, se je ne malo zabavala s tem, da je s prsti pred svetilko povzročala, da je senca na zidu kazala osla, za katerega je trdila, da sem jaz. Teta je bila komaj nekaj let starejša od mene. Stara mama je omenila, da se ženi Bregarjeva Micka, dedek pa je dodal, da je že skrajni čas za to. Zakaj je to rekel, tedaj še nisem vedel. Stara mama, ki je bila bolj vesele narave in ji življenje v tem »frdamanem grabnu«, kot je večkrat rekla, ni nilo nič kaj povšeči, je dodala: »Mauto' ji verjetno ne bo nihče postavil, saj od Bregarja do Frama ni mladih fantov«. To je bilo res, koliko sem stvari poznal, slišal sem pa marsikaj, tudi to, da jih je dosti padlo v vojni na eni in drugi strani, nekaj pa so jih po vojni pospravili "ta rdeči". Vsaj tako se je govorilo po vasi. Saj res, kdo bo pa šrangal, »postavljal mauto«, kot se pravi v tistih krajih. To bi se spodobilo, saj je bila Micka lepo dekle in še učiteljišče je končala v Mariboru, kar pa je tudi imelo svojo težo takrat v tistih časih. Zjutraj, ko sem zajtrkoval, sem staro mamo vprašal, kako bi bilo, če bi jaz Micki postavil mauto. Sprva stara mama ni prišla k sebi od začudenja, kaj sem si namislil, potem pa, ko je videla, da sem s predlogom uporen, mi je pojasnila. Rekla mi je, da je povsem preprosto in da si moram na cesti poiskati pravi prostor ter da moram imeti harmoniko in pa nekaj vrvice. Svatom pa, ko bodo prišli do mene, povem, koliko hočem za nevesto. Ko mi je stara mama razlagala, se je zraven nasmejala do solz, saj je verjetno mislila, da si tega ne bom upal in da ne bom šel na cesto postavljat šrango. Premišljeval sem in tuhtal, kako bi izvedel to s šranganjem. Kje in kako jo naj postavim in predvsem kdaj, kar je pa bilo še najbolj vprašljivo, saj nisem vedel, ob kateri uri bodo šli od doma, od domačije Bregar, kjer je bila Micka doma. Približno osemsto metrov od doma stare mame sem preko kolovozne ceste Ranče-Fram raztegnil vrvico in na njo navesil smrekove vejice tako, da je bila videti kot prava šranga. Manjkal mi je le sod z vinom, za kar pa se nisem preveč sekiral, saj otroci, mislil sem nase, ne pijejo. Na glavi sem imel star zelen dedijev klobuk, v roki pa orglice. Vsega je bilo, le korajže nisem imel več toliko kot prej in skoraj vse prej povedano in naučeno sem v trenutku pozabil. Najraje bi jo kar popihal navzgor po hribu, ko sem zaslišal harmoniko in veselo petje svatov. Naenkrat nisem vedel, kako naj stojim, noge sem imel naenkrat težke kot svinec, niti kaj naj jim rečem. Me bodo opazili? Se bodo sploh zmenili zame? Zgrabila me je panika, postalo me je strah. Toda za beg je bilo že prepozno. Vsa pisana svatovščina se je ustavila pred mojo šrango. Boječe, najprej potiho, sem začel igrati na orglice in pravim vam, še sreča, da sem imel dolge hlače, da niso opazili, kako se mi tresejo noge. Nevesta Micka je bila vsa v belem (mislim, da je dedi nekaj vedel, ko je rekel, da je že čas, da se omoži), v rokah pa je držala pisan šopek travniških rož. Veselo, malce nagajivo je pogledovala zdaj mene, zdaj svate. Strah v meni ni in ni popustil in "bazenčki" pod očmi so se mi že nabirali. Glas se mi je tresel, kot bi malega kozlička stiskal za vrat. V tistem me je eden, verjetno Mickina priča, vprašal: »Čuj pubec, ka bi ti rad? Ka ze tu tota špaga, ka je zaj tou?« Zbral sem zadnje moči in mu odgovoril, kot me je naučila stara mama: »Micike pa nena damo kuj tak, gnar morte dat!« Med svati, ki so me med tem že obstopili, je moja pogumna zahteva sprožila salve glasnega smeha. 'Flaškoni' so kar po zraku leteli, dol niso padli, vsaj jaz tega videl nisem. Posledično se je začelo že kar »urnebesno« igranje na harmoniko, saj je »muzkontar« vedel, kako se streže stvarem. »Klko gnarja pa ti čejš?« me je vprašal vedno bolj razpoloženi možakar-priča, drugi, ki so se že malo umirili, pa so vzklikali: »Rječi ži, da vidimo, klko je vrejdna za tjebe pubec!" Vprašali so me, čigav sem, in ko sem jim povedal, da sem od Pinterjeve Pepce, Pepike po domače, so rekli skoraj vsi v en glas, naj nastavim klobuk, pravzaprav so mi ga kar sami sneli z glave. Dobesedno so mi ga napolnili z denarjem in eden od svatov me je dvignil od tal ter zaplesal z menoj. Rampe, moje vrvice, mi ni bilo potrebno spuščati, kar pohodili so jo, ko je svatovski sprevod pojoč in vriskajoč krenil naprej proti vasi. Šranganje je bilo v tistih časih prisotno ob vseh porokah, danes ga ponovno obujajo, da se ne pozabi ta stari lepi običaj. Mislim, da sem jim jaz v tistem času z mojimi sedmimi leti vsaj malo polepšal čas, čeprav samo za trenutek. Oni so ga meni, saj sem si z denarjem, ki sem dobil, pa tudi deda in stara mama sta dobila nekaj malega od moje prve in zadnje maute, kupil, kar mi drugače v trgovini ni bilo dosegljivo, predvsem sladkarije, kupil pa sem si tudi nove gumijaste škornje. Komentarji (1) www.pozitivke.net