Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080918210523365

Fojnica - varno zavetje frančiškanov petek, 19. september 2008 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Fojnica je majhen kraj, od bosanske prestolnice oddaljen dobro uro in pol vožnje v smeri naselja Kiseljak; sicer pa je tudi od drugih urbanih središč kot sta Zenica in Travnik oddaljen le dobrih šestdeset kilometrov. Leži v planinskem prstanu Vranice, Ščita, Zahorja in Bitovnje v dolini reke Dragače, ki je tod oblikovala tri kilometre dolgo in kilometer široko ravnino.Hribovja njene okolice, porasla z gostimi gozdovi, oblikujejo tako imenovano 'bosansko rudogorje'. Dolina Fojnice se s planotami obrača proti jugovzhodu, zaradi njene divje in romantične narave pa jo nekateri imenujejo tudi bosanska Švica. Kraj odlikujejo reke in jezera, posebej pa privlačijo bistri in mineralni izviri vode. Glavna in največja je reka Bosna, ki v svoja krila zajame vse vode tega območja. Njen najpomembnejši pritok je reka Lepenica, ki izvira v gorskih predelih planin Ivan, Lopate in Inča, ter se pri naselju Kiseljak izliva v reko Dragačo, ki se od tod pa do izliva v Bosno, imenuje reka Fojnica. Preteklost fojniškega kraja Znano je, da je preko Fojnice peljala ena najpomembnejših neolitskih komunikacij v tem predelu Bosne. Predstavljala je vez v kulturnih odnosih med neolitskimi prebivalci Panonije in tistih na jadranski obali. Kraj je pripadel rimski oblasti najverjetneje v času Oktavijanovih osvajanj, saj so na tem območju našli veliko antičnega denarja. Med najstarejše primerke spadajo novci grških mest in kolonij. Samostanski muzej hrani tudi denar Filipa in Aleksandra Makedonskega. O rimskem življenju kraja pričajo še kultni spomeniki, kot so kip egipčanske boginje Izide, kip boga Atosa, statua boga Libera ter nakit v obliki medaljona, na katerem sta prikazana boginja lova Diana in zaščitnik trgovine Hermes. Rimljani so se poleg rudnih izkopanin posluževali še drugih naravnih bogastev. Izkoriščali so termalne izvire vode na območju Banja. Napredek kraja je zagotovilo srednjeveško obdobje. Temeljil je na razvoju rudarstva, posebej na proizvodnji srebra. Začetki rudarske proizvodnje so zaznamovani z obdobjem Stjepana II. Kotromanića in prihodom nemških rudarjev. Kot najstarejši rudnik srebra v osrednji Bosni slovi Ostružnica v neposredni bližini Fojnice, kjer se že leta 1349 omenjajo tudi dubrovniški trgovci. Dubrovčani so se tod začeli množično naseljevati. Na tem mestu je bila njihova naselbina najmočnejša na bosanskem prostoru. Nekateri so Bosno poimenovali kar rudnik zlata in srebra. V Fojnici je delovala tudi kovačnica novcev bosanskih vladarjev. Vzporedno z rudarstvom in trgovino se je razvijala obrtniška dejavnost, ki pa je bila zlatarjem zaradi rudnika srebra še posebej privlačna. V urbanističnem pogledu je bila Fojnica trg in je spadala v tip odprtih naselij. Njen vzpon je trajal vse do petdesetih let 15. stoletja, ko so Turki tod začeli uveljavljati svojo oblast. V času turškega vladanja je število prebivalcev začelo naglo upadati, klasično rudarstvo pa zamirati. Nekoliko kasneje se v dokumentih beleži proizvodnja orožja. V 19. stoletju je fojniški kraj pripadal sarajevskemu okrožju, znova pa je vzpostavil trgovinsko in obrtniško dejavnost. Z razvojem muslimanskega in katoliškega šolstva so se vzpostavile mnoge urbane institucije. Kot zanimivost velja omeniti, da se je v tem času v okviru katoliške šole v Fojnici osnovalo tudi šolsko gledališče, ki je svojo prvo predstavo uprizorilo leta 1874; zanj pa hkrati velja, da je prvo stalno gledališče v Bosni. Avstro-ogrska vladavina sicer ni zaznamovala ugoden razvoj kraja. Kmetijske možnosti in prometne povezave so bile zelo slabe, stara železarska proizvodnja in kovačnice pa so začele propadati. V začetku 20. stoletja so se oblikovale organizacije, v katerih so ženski svet zaposlili v tekstilni industriji, da bi izboljšali materialni položaj družin. Do prve svetovne vojne so politični odnosi v Fojnici temeljili na medsebojnem spoštovanju katoliških in muslimanskih prebivalcev, kar pa so uspešno prenesli tudi v prihodnost. Ko so se leta 1929 ustanavljale banovine, je Fojnica pripadla Drinski banovini, beležila pa je 5323 prebivalcev. Kasnejšo administrativno spremembo je doživela z osnovanjem Hrvaške banovine. Socialna slika prebivalcev je temeljila predvsem na kmetijski proizvodnji, ki je znašala kar 98 %. Državni gozdovi so omogočali razvoj lesne industrije. Ljudje so se ukvarjali še s tekstilno, z izdelovanjem preprog in narodne noše, nekaj pa je ostalo tudi kovaške dejavnosti. Neugoden geografski položaj, po vojni slabe prometne povezave in upad trgovine so v Fojnici odražale vse bolj sivo sliko. Po drugi svetovni vojni je kraj zahvaljujoč svojim naravnim danostim in lepotam znova oživel. Lesno-predelovalna, tekstilna in grafična industrija so bile temelj njegovega razvoja. Fojnica je bila pred zadnjo vojno srednje razvita občina z jasno opredeljeno strateško smerjo napredka, temelječega na izkoriščanju voda, gozdov in rudnega bogastva. V osemdesetih letih 20. stoletja sta se močno razmaknila zdravstveni in rekreativni turizem. Kontinentalni in verski turizem Fojnica je danes prepoznavna turistična destinacija. Zanimivi in raznovrstni naravni tereni in vodna bogastva omogočajo lov in ribolov. V okoliških planinah je mogoče srečati medveda, srno in divjo svinjo, reke Fojnica, Gvožđanka in Jezernica pa so zavetišče različnih ribjih vrst. Posebej znano je Prokoško jezero, dom kalifornijske postrvi, ki se razlega na planini Vranica na 1636 metrih nadmorske višine in je od središča Fojnice oddaljeno dvaindvajset kilometrov ali dobre štiri ure hoda. Za utrujene popotnike so posebej dobrodošle kolibe ob jezeru, kjer se je možno okrepčati s pokušanjem pravih domačih specialitet, ovčjega sira, kajmaka in raznih pit. Privlačna turistična ponudba je izpiranje zlata tukajšnjih zlatonosnih rek. Turistična agencija zainteresiranim obiskovalcem ponuja tudi vso potrebno opremo za tovrstno dejavnost. V bližini atraktivnih slapov Kozice se nahajajo ostanki zgradbe imenovane Kašteli, kjer so nekoč živeli frančiškani. Legenda pravi, da je tod bival tudi pater Anđeo Zvjezdović, ki je tod 28. maja 1463 dočakal turškega osvajalca sultana Mehmeda el-Fatiha II. V te kraje je prihajal po zasedbi Jajca, po osvajalskem pohodu po Bosni pa se je vračal v Istanbul. Ustavil se je v okolici Fojnice, kjer je prenočil. Tod je pater pristopil k sultanu ter mu obrazložil, da je po njegovem osvajanju dežela ostala prazna, saj so ljudje v strahu pred tujo oblastjo zbežali. Sultanu je predlagal, naj ljudem zagotovi svobodo in varnost za brezskrbno življenje na njegovem ozemlju. Ob tej priložnosti je pater prejel poznan in dragocen dokument Ahdnamo – dovoljenje bosanskim frančiškanom in celotnemu katoliškemu narodu o svobodi veroizpovedi, posedovanju imetja in svobodi gibanja v teh krajih. Sultan je ob tej svečanosti ogrnil patra s plavim, z zvezdami okrašenim, plaščem, ki še danes skupaj z Ahdnamo bogati samostansko muzejsko zbirko. Frančiškanski samostan Pisani viri samostan umeščajo v prvo polovico 14. stoletja. Kraj je slovel kot bogato nahajališče naravnih danosti. Muzejski vodja nas seznani s podatkom, da so na dnu rek v enem dnevu lahko izčrpali tudi do deset kilogramov čistega zlata. Dober glas je privabil mnoge rudarje iz Nemčije, Italije in Hrvaške, ki so se tod začeli množično naseljevati, z njimi pa so za blagor duš prihajali v te kraje tudi dušebrižniki. Dubrovniške naselbine se spominjajo že leta 1312 in 1313, posebej pa omenjajo hišo Pavla Nikola de Menia v Ostružnici leta 1349. Turški spisi navajajo, da sta cerkev in samostan v Fojnici obstajala že za časa bosanskih kraljev. Poleg Kraljeve Sutjeske in Kreševa je Fojnica vsekakor varno zavetje, zaslužno za življenje in obstanek frančiškanov na področju Bosne in Hercegovine. Samostan hrani bogato muzejsko zbirko, ki tematsko zajema štiri enote; cerkveno zbirko, knjižnico, muzej in arhiv. Za obiskovalce je zagotovo najbolj privlačna knjižnica, ki šteje okrog 50 000 naslovov. Posebej pomembne so inkunabule. Teh je trinajst. Najstarejša datira v leto 1481. Veliko knjig predstavljajo filozofsko-teološka dela, tiskana v obdobju od 16. do 19. stoletja, knjižno zbirko pa bogatijo še medicinska, zgodovinska, zemljepisna in dela naravoslovne znanosti. Muzejska zbirka hrani najstarejšo knjigo na področju celotne Bosne in Hercegovine; to je Grbovnik, ki predstavlja zbirko 139 grbov z jugoslovanskega prostora ter srbskih in bosanskih kraljev in plemičev. Na naslovnih straneh so predstavljeni grbi devetih balkanskih pokrajin, k temu pa dodano, da je leta 1340 v čast srbskega carja Stjepana Nemanje grbe narisal pravoslavni duhovnik Stanko Rubčić. V latinskem jeziku je spisan dokaz, da se ta Grbovnik že od nekdaj hrani v rokah fojniških frančiškanov. Sicer pa je bila knjiga tudi predmet številnih znanstvenih razprav. Dokazov o tem, ali je izvirnik iz leta 1340 ali le kopija izvirnika, niso našli. Strokovnjaki knjigo potrjujejo kot avtentično zbirko plemiških grbov, knjigi pa njena zunanjost pripiše vsekakor več stoletij življenja. Zbirka ohranja veliko starih dragocenih eksponatov; cerkvenih duhovniških oblačil, svečanih predmetov, Zvjezdovićev svečani plašč, Mohamedovo listino o svobodi frančiškanov, zbirko predmetov iz domačega zlata in srebra, zbirko orožja, narodne noše. Posebej zanimiva je numizmatična kolekcija s primerki rimskega in grškega denarja ter starih bosanskih in dubrovniških novcev. Bogata etnografska zbirka predstavlja predmete za vsakdanjo rabo. Med temi je zanimiva posoda za mleko, v kateri se to nikdar ne skisa, ampak se zgosti v kajmak. Razstavljeno je še orodje za moška in ženska opravila, stari predilni in šivalni stroji ter kuhinjska oprema. Danes samostan predstavlja zaščitni znak Fojnice, zagotovo pa hrani neprecenljiv zaklad njene zgodovine in služi kot temelj njene prihodnosti. Avtorica MANJA ŽUGMAN ŠIRNIK Komentarji (0) www.pozitivke.net