NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 17-jul
  • Grafika na žlico

  • nedelja 19-jul
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • torek 21-jul
  • Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano

  • četrtek 23-jul
  • Sončna delavnica

  • petek 24-jul
  • Poletje v Radol'c

  • sobota 25-jul
  • Poletni oddih: Ostani v srcu

  • nedelja 26-jul
  • Javno vodstvo po razstavi Videnje 20/20: Skupnost

  • torek 28-jul
  • Torkove igrarije z Lutkovnim gledališčem Velenje

  • sreda 29-jul
  • Milonga MCC

  • petek 31-jul
  • Poletno počitniško varstvo: Od paža do viteza

  • nedelja 02-avg
  • Svetovna serija v odbojki na mivki

  • torek 04-avg
  • Torkove igrarije z Muzejem Velenje

  • četrtek 06-avg
  • Morske pošasti

  • sobota 08-avg
  • Rudarski tek 2020

  • ponedeljek 10-avg
  • Poletni HITRI ZMENKI (30-45, 40-55 in 50-65 let)

  • sreda 12-avg
  • POLETNI MATCH - iščemo ujemanja - Dogodki za Samske

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Duh po očetu   
    nedelja, 1. februar 2009 @ 05:02 CET
    Uporabnik: kanika59

    Zame, kot majhnega nebogljenega dečka, je bil eden izmed najbolj otožnih dnevov, ko mi je bilo, da bi kar umrl…se pogreznil v zemljo, da bi se kar nekam izgubil tja v en dan; to je bil dan, ko je moj oče moral, kot že tolikokrat prej, v bolnico za pljučne bolezni (zdravilišče za pljučne bolezni, ki je bilo na Slivniškem Pohorju).

    Če me spomin ne vara in mislim, da me ne, je pogosto bilo tako, da, ko sem si očeta v tistih zgodnjih letih najbolj želel, takrat njega ni bilo. Vedno pa me je navdajal neki dvom…strah in vedno sem si takrat, ko je oče odhajal na zdravljenje, mislil, da odhaja zaradi mene, brata, sestre ali celo zaradi mame, tudi to mi je rojilo po glavi. Imel sem občutek neke nerazjasnjene krivice, ki me je še dolgo zatem spremljala, pa čeprav sem na celotno zadevo takrat že gledal z druge plati.

    Vedno, ko je oče moral od doma na večmesečno zdravljenje, sem jokal in sam nisem vedel, na koga naj se jezim, ker mi »jemlje« njega, ki sem ga takrat v najbolj kritičnem času potreboval. Izguba očeta, pa čeprav »samo« za nekaj mesecev, je bila zame prava katastrofa, polomija za mojo osebno rast, kar se je odražalo kasneje, pravzaprav v celotnem mojem dosedanjem življenju.

    Tuberkulozo povzroči Kochov bacil, ki ga je leta 1882 odkril Robert Koch; zaradi tega se po njem imenuje Kochov bacil. Ta bacil povzroči, da razpadajo celice ...

    Oče je za to boleznijo zbolel dokaj mlad, bolje rečeno, odkrili so mu jo, ko je bil je star 23 let. Najverjetneje se je s Kochovim bacilom okužil v nemški vojski, kjer je bil nasilno mobiliziran. Pa tudi kasneje v partizanih so bili pogoji za okužbo idealni. In nenazadnje tudi v Impolu, kjer je lep čas opravljal dela in naloge kot kovač (takrat so jim pravili pigarji. Izdelovali oziroma kovali so pokrove kotlov za lokomotive). Lahko si samo predstavljate, kakšno težaško delo je bilo to, saj je imelo kladivo (mutec) cca. 15 kg in tisti, ki ga je vihtel, je bil, milo rečeno, hrust. Moj oče ni bil takšne sorte in je s klešči nastavljal trn, po katerem je tisti z mutcem mlatil. Trn se je imenoval strojni element, ki ga je oče nastavljal, da se je material krivil, kot so si mojstri začrtali in da je pokrov dobil želeni potrebni rob, da se ga je spojilo s kotlom.

    Pa še hrane ni bilo primerne, kaj primerne, sploh je ni bilo. Ne samo v tovarni, nikjer ni bilo hrane v tistih časih, če pa je bila, jo je bilo zelo malo. Pomanjkanje hrane, težko delo in neustrezni bivalni pogoji doma in na delovnem mestu so naredili svoje: podprli so bolezen, jo vzredili in vzgajali.
    Stal sem na vogalu naše hiše in s solzami v očeh gledal za očetom, kako odhaja po poti med drevjem sosedovega sadovnjaka. Počasi se je njegova postava izgubljala v daljavi. Videl sem, da mu korak ni tako sproščen kot ponavadi. Vedel..čutil sem, da mu je hudo, kot je bilo meni, bratu in sestrici, tako kot je bilo mami, ki je stopala ob njem in ga spremljala del poti.

    Sedeli smo za mizo v kuhinji in se pripravljali za kosilo, ko je oče vstopil skozi vrata. Bil je na pljučnem dispanzerju v Slovenski Bistrici. Ves bled je bil v obraz in oči so se mu svetile, še bolj; bile so še bolj modre, vročične so bile, čelo je imel rosno in glas je imel izmučen, še bolj globok, še bolj očetovski. Na mamino vprašanje, kako je bilo v Bistrici, je odgovoril, da ga je dr. Račl (zdravnik pljučnega dispanzerja v Slov. Bistrici) napotil na zdravljenje. »Že spet je našel,« je še dodal (dr. Račl mu je odkril novo razjedo na pljučih). V kuhinji je nastala tišina, kar je dalo vedeti, da se nam ne piše nič dobrega, še posebno nam trem otrokom brez očeta, pa tudi mami ne bo lahko s tremi otroci in brez moža.

    Spomnim se, da sem zrl predse in nisem bil zmožen, moja leta mi niso dovoljevala, da bi razumel, kaj se dogaja v moji duši in kaj vse to naenkrat pomeni, vse te besede očeta in matere o odhodu in nekem »frdamanem« zdravljenju. Zame je bil oče zdrav, saj je bil moj in bolj zdravega…boljšega daleč naokoli ni bilo. Sedaj pa kar naenkrat bolan. Kar pa me je še najbolj bolelo, je to, da me bo zapustil in odšel na »neko Slivniško Pohorje« in ga ne bo več, vsaj ne takrat, ko ga bom potreboval, ko se bom moral sam…z bratom boriti po vsej soseski z drugimi fanti, ki pa imajo svoje očete doma; krivica! V svoji domišljiji, takrat, ko sem zaprl oči, sem videl očeta, kako stopa v hrib in meglice se valijo naokrog po gozdu. Med rožami, vse polno rož, med njimi stoji velik bel grad. V njem in okoli njega postopajo ljudje..sence kašljajoče, v črnih plaščih. Tako sem si predstavljal zdravilišče, kjer bo moj oče in jaz ne bom mogel do njega, saj mi možje v črnini z velikimi vdrtimi očmi ne bodo dovolili. Bil sem žalosten, pa tudi besen, ker me oče takrat ni vzel s seboj. Pustil me je doma brez njegove zaščite…ljubezni in to me je še najbolj bolelo.
    Dnevi so minevali kot cela večnost, bili so sivi..enolični…brezzvezni, žalostni…boleči. . Očeta ni bilo od nikoder in mama se je vedno spet in spet vračala sama iz tistega »Pohorja«.Vedno, kadar je odšla k očetu na obisk, smo ji vsi trije otroci naročili, da naj ne pride brez očeta. In vedno nam je obljubila: »Danes pa pride z menoj.« Vendar je vedno imela izmučen…žalosten izraz na obrazu, ko se je vrnila iz »Pohorja«, in ta jo je izdajal.
    Očeta sem vedno bolj pogrešal, tudi v sanjah sem ga iskal in tekal za njim po »Pohorju«, vendar se mi ni nikoli odzval. Samo ozrl se je, ko je stopal v tisto belo zgradbo, ki je zame postajala že kar nočna mora, čeprav jo pravzaprav do takrat še nisem videl, nisem bil v njeni bližini, še manj, da bi bil v njej, saj je bil vstop za otroke prepovedan…nezaželen.

    Doma v kotu spalnice je na obešalniku visel očetov plašč in v njem sem našel tisto, kar sem iskal…pogrešal. V njem sem pričakoval, da mi bosta očetov duh..tema vrnila, do česar sem kot otrok imel pravico in to, da imam očeta, takrat, ko ga potrebujem. Takrat, ko mi je bilo tesno pri srcu, kar mi je bilo večkrat (brat me je 'nabutal', mama me je oštela, ker sem raztrgal že tako raztrgane hlače), sem šel v spalnico in se skril v »atov« plašč, kot sem mu takrat pravil. Tema, ki je vladala v njegovi notranjosti, mi je dala občutek varnosti, občutek njegove bližine. Čutil sem, kako me boža po glavi, in bil sem takoj pomirjen. V njegovem plašču sem bil zaščiten pred vsem. Zunanji vplivi, glasovi, ki so prihajali od daleč (največkrat je bil glas mame, ko me je iskala), mi niso bili nevarni. Duh po očetu je bil tako močan, da sem čutil kako me ovija, kot ščit, njegova moč…osebnost, njegova avtoriteta, ki bi me v primeru nevarnosti, moje potrebe po njej, sigurno zaščitila. V objemu plašča se mi je zdelo, da sem močan, da sem dovolj sam sebi, da ne potrebujem nikogar in da bom kar živel v njem, saj je z mano bil tudi on, oče. V to prepričanje sem se še bolj poglobil takrat, ko sem smuknil še v njegove škornje, ki so bili pod plaščem. Čas, ki sem ga prebil v očetovem »ščitu« (mimogrede, za mojo domišljijo je bil neprebojni), je bil čas, v katerem sem dosegal in imel vse, kar sem potreboval in po čem sem hrepenel. Dosegel sem, da sem imel očeta, pa še samo moj je bil in z nikomer mi ga ni bilo treba deliti. Tam v tisti temi mi očeta nihče ni mogel vzeti, razen mame, ki pa je imela to moč, da mi ga je izpulila, čeprav za trenutek. Ona je vedela, kako se streže takšnim rečem. Vendar pa me je razumela in je ni izrabljala za potrebe vsakdana, kot naprimer: dostava drv za kuhinjo (prava muka vam rečem), pa potem nošnja vode iz izvira v gozdu. Vendar to je že druga zgodba.

    Veliko let pozneje, ko sem se spomnil trenutkov prebitih pod očetovim plaščem, sem se spomnil tudi, da sem si takrat za sveto obljubil, da bom očetu, ko pride domov iz zdravilišča, povedal, kako ga imam rad in da sem ga močno pogrešal. Tudi kasneje, ko me je…nas je zapustil za vedno, ko je umiral, nisem imel notranje moči, da mu povem, kako ga imam rad. Tega si še danes ne morem oprostiti. Takrat, ko me najbolj boli v duši, takrat, ko me pritiska z vseh strani, se zatečem v vasico Fram in tam najdem mir, notranji mir…duševni mir. Kljub temu, da vem…imam razčiščene pojme glede reinkarnacije, vem, da očeta ne bom našel nikjer več, tudi na »Pohorju« ne. Na vso žalost ne verjamem v duše, ki tavajo nekje med nami, toda verjamem, da se v širnem vesolju zbira vsa energija, ki nas je nekoč gnala, nam omogočala, da smo živeli. Vendar ni v nikakršnem sorodstvenem odnosu z nami. Imam pa vedenje, da med nami, ki še ostajamo pri življenju, za tistim, ki ga že obletavajo angeli, najdalje ostane duh; spomin, kako izgleda in njegov glas, se izgubita prej.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja kanika59
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Duh po očetu | 2 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Duh po očetu

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 2. februar 2009 @ 22:32 CET
    Dragi Kanika,

    zelo tenkočutno doživeta zgodba o ljubezni, ki si jo občutil do svojega očeta in je še vedno živa v tebi. Za las podobna moji. Tudi moj oče je boloval za TBC. Prišel je bolan iz Dachaua, kjer so nacisti delali z njim preizkuse (vbrizgali so mu Kohov bacil in preizkušali na njem zdravila). Potem so sledile še druge stvari, ki so mi očeta odtegnile. Zelo sem ga pogrešala.. Veš, dragi Kanika, ko nas življenje krona z ljubeznijo, nas tudi križa. Ranjeni smo v srce s svojim lastnim razumevanjem ljubezni. Modra pa nas otožni spomin na ranjeno otroštvo vodi k spoznanju o človekovi krhkosti in minevanju in nas žene, da svojo bolečino kdaj izpovemo tudi v poeziji. Poezija je v posebno tanko in nežno tkanino ovita bolečina, lahko je tudi očetov plašč ali mamina ruto, v katero se zavijemo, da bi pomirili svoje silno čustvo ljubezni. Bolečina razkraja ovoj duše, ki obdaja našo razumnost. Zelo lepo si opisal ta svoj odnos do očeta.

    Prijazen pozdrav
    Tatjana


    Duh po očetu

    Prispeval/a: kanika59 dne sreda, 11. februar 2009 @ 18:56 CET


    Hi Tatjana, lepo si napisala, hvala Ti za komentar. Prav imaš, ljudje, ki imajo v svoji mladosti igre, vedo kaj je življenje, čeprav ni to vedno lepo...rožnato, kot bi si marsikdo želel..hotel.
    Vse lepo Ti želim še naprej, pesnica...umetnica- Primorska.

    Franci-Kanika


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,58 seconds