Vsakokratni prihod v prostor med temne košate smreke, kjer je bil »skriti« Pohorski dvor na Slivniškem Pohorju (oddelek za pljučne bolezni Mariborske bolnice), je bil zame nekaj, kar sem vedno doživljal kot osebno zmago, kot prebujanje iz sanj oziroma nočne more. Bil je kraj mojih travm; bil je mesto, na katerem sem vedno našel očeta takrat, ko sem ga želel, takrat, ko sem ga potreboval.

Velikokrat se je namreč zgodilo, da, ko so mama in še nekateri šla k očetu na obisk, nisem smel zraven. V »delegaciji« mama z bratom Tončem, pa polno nekih tet in stricev, samo mene ni bilo; za umret, vam rečem. S sabo me niso vzeli, ker naj bi bil premajhen in so me, tebi nič, meni nič, kar pustili pri stari mami, mamini mami. Vedno mi je bilo zelo hudo in mislim, da sem takrat večkrat razmišljal, da se mi godi strašanska krivica.

Po dolgem času sem se v kakšnem kotu med dedkovim orodjem na podstrešju umiril. Kasneje sem, kot vedno, kot že tolikokrat prej in pozneje, spoznal, da me ni in tudi ne bo konec zaradi neudeležbe na obisku pri ati. Takrat, čeprav ne preveč prepričljivo, sem si mislil, no ja, deda in stara mama sta me prepričala, da je takšna hoja zame izjemno velik fizični napor in še tako daleč v hrib. Bil sem res čokate postave, da ne bi rekli debelušček, in še kratkih nog sem bil, vendar po mojem prepričanju, nisem bil nič slabši od drugih, ki me niso vzeli s sabo.

Znova in znova ob vsakem obisku pri ati na Pohorskem Dvoru sem bil nadvse radoveden; bil sem v velikem pričakovanju, kakšen je oče, se je kaj spremenil, ga bom še spoznal, saj sem očeta videl, dvakrat, morda trikrat na leto. Najbolj, če že ne samo zaradi tega, ker je mama znala večkrat reči, se razume v šali: »Čuj, kaj pa kaj medicinske sestre?« pa še nekaj po nemško ga je vprašala in še dodala: »Tone, grmovje je tu!« in če bo prišel. Kaj je s tem mislila, pojma nisem imel takrat. Trenutek, ko je oče prišel iz ene izmed zgradb bolnice v bolniškem plašču, je bil zame posebno doživetje. Posebno svečano in kar nekam praznično pa je bilo takrat, ko sta oče in mama objeta sedela ob robu gozda na travniku med leskovjem. Sedela sta sedela na očetovem bolniškem plašču in mu je mama nekaj na veliko razlagala, verjetno o tem, koliko jo otroci ubogamo in kako smo pridni. Največkrat sva bila midva z bratom in seveda mamo na obisku pri ati, nekajkrat pa je bila prisotna tudi sestrica, ona malo manj, saj je bila še tako rečeno dojenček. Uživali smo v domačih dobrotah, ki smo ji prinesli s seboj in pri tem neizmerno uživali. Kolački in drugo pecivo je bilo seveda za očeta, kar nas otroke ni motilo, saj je bil naš ata, kar pa je njegovega, je našega tudi. Med drugim sem v sebi mislil, na glas si namreč nisem upal izreči, da ima oče tako in tako dosti dobrot. Zraven so po mojem globokem prepričanju bile vštete tudi medicinske sestre zdravilišča. Tako da ata pravzaprav ni imel časa, da bi se posvetil tistemu, kar smo mu prinesli, bil pa je vseeno vesel, da smo bili vsi skupaj, da je bil z mamo, čeprav malo časa. Dostikrat pa se je zgodilo, da sva z bratom dobila dovoljenje od mame in sva lahko igrala Rusko kegljanje, ki pa je bilo oddaljeno od njiju kar lep kos poti.

Občutek zmage, srečnih trenutkov, zadovoljstva, se je sprevrgel v polom v moji duši, ko smo se poslavljali od očeta in ga pustili samega takrat, ko smo se vračali domov. Med tistimi strašnimi zgradbami in klopmi, na katerih so sedeli njemu podobni možje v bolniških plaščih, smo ga pustili. Vedno, kadar nam je ata pomahal v slovo, sem mislil, ko sem videl, da ima solze v očeh, da se morda boji medicinskih sester, ki komaj čakajo, da ga zagrabijo in ga odvlečejo na bele postelje v tiste sobe, kjer jaz in drugi otroci nismo smeli. Videl sem jih, kako ga slačijo vse pohotne; ubogi moj ata, kaj vse mu bodo delale. Kar nekaj sem jih videl, ko so se s tesno oprijetimi belimi hlačami oziroma krili - mislim pa, da je pod njimi bila samo gola koža, da niso nosile spodaj nič - sprehajale iz ene zgradbe bolnice v drugo. Povem vam, da je bilo kaj videti in rečem vam, da sem se opravičeno bal za ato.

Breze na robu gozdička ob poti domov so bile že lepo pisanih barv in narava je kar sama klicala, da si jo užival z vsemi čuti. Vsa drevesa so bila obložena z v vetru migajočimi starimi zlatniki, s krvavo rdečimi listi. Vsa so drhtela…trepetala že ob tako majhnem vetru, kot da se pogovarjajo med seboj, kot da me pozdravljajo. Še poseben užitek je bil v tem vrtu naravnih lepot…bogastva matere zemlje in nenazadnje je vrt prinašal tudi korist, in sicer nabiranje gob. Po tem športu smo Slovenci daleč poznani, tako tudi mi, moja družina, nismo bili izjema.

Tistikrat je z nami na obisku pri očetu bila tudi stara mama, mamina mama, in kar hitro smo nabrali polno torbo karžljev. Vse skupaj se je že stari mamo zdelo čudno, saj je govorila moji mami: »Pepca, toliko 'blaugv' pa še v življenju ne, pa sem že tudi lep čas na svetu, bodi previdna!« je še dodala. Ustavili smo se še v Rančah, na domu stare mame in bilo nam je prijetno ob pitju čaja, ki ga je pripravil dedi, pa tudi pot nas je že pošteno utrudila, vsaj mene. Vendar nas je čas priganjal, zunaj se je že delal mrak in nam otrokom se kar ni dalo, da bi šli, saj smo se zavedali, kje je naš dom, kje je vasica Morje in kje smo mi, pa še sestrica je že več ali manj gledala v »miževo« deželo, deželo sanj in bila je že »pevsko razpoložena«.

Hiteli smo po poti ob potoku Fram, ki je tako glasno, tako blizu šumel, da še skovikanje oddaljene sove ni bilo tako grozovito. Brat Tonč je na ramenih »štupo ramo« nosil zaspano sestrico tako, da je vsake toliko časa s svojo glavico opletala..kimala, kot da ni njena. Jaz sem imel edino zadolžitev, in sicer, da sem prenašal sebe. Kar pa mimogrede tudi ni kar tako malo, saj sem že prehodil, vsaj tako sem se počutil, pol Pohorja. Imel sem pa še toliko časa, saj je bila moja naloga tudi, da sem se tesno stiskal ob mamino krilo, da sem z enim očesom spremljal luno, ki nas je ves čas spremljala; in povem vam, da tisto noč ni bilo kamna na kolovozni poti, da ga nisem vsaj malo »pobožal« z boso nogo. Čevlje sem namreč nosil v roki, ker so me neznansko ožulili, do krvi so me. Luno na nebu, pa za drevjem in celo za hribom se mi je skrivala, sem spremljal do konca, do trenutka, ko smo se na moje veselje in veselje sestrice ter brata dobesedno privlekli domov. Luno sem pustil kar zunaj, za slovo sem jo še pogledal skozi okno. Ljubo doma, kdor ga ima! Še posebej, če je na mizi kaj za pojesti. Poleg tega, da smo bili izmučeni, smo bili še pošteno lačni in mama se je hitro podvizala, saj je veljala za dobro kuharico. Gobe, ki smo jih prinesli s Pohorja, je na hitro očistila v večji posodi, v »bajdlehi«, saj vodovoda še takrat nismo imeli v hiši. Spražila jih je z jajci in že smo večerjali. Zadovoljno smo mleli in cmokali; prste za polizat vam pravim.

Čeprav nas je malo peklo po ustih…po grlu, kar smo pripisovali vroči hrani, smo jedli s tekom. Jedli smo tako rekoč brez besed, samo žlice so bile glasne, vse do trenutka, ko je mama rekla, da je čas, da gre nekdo po mleko h kmetom Vablom. Brat ni bil pri volji, zato sem bil ta nekdo jaz, prostovoljec in še sestrica mi je bila za družbo. Rečem vam, da ne zaradi strahu ali da bi me bilo strah teme, le zgolj za družbo sem jo imel s seboj. Bila sva že napol poti nazaj proti domu, ko je sestrica rekla, da ji je slabo in me prosila, da ji dam malo mleka iz kanglice. Tudi jaz sem imel kar nekam čuden okus v ustih, v glavi pa pravo zmešnjavo, pa tudi slabo mi je bilo. Popila sva skoraj polovico mleka in še isti trenutek sva bruhala, kar na cesti. Še dobro, da ni bilo v bližini gostilne; bi še kdo kaj pomislil, če bi naju videl. Čeprav še drži tisti stari rek in mislim, da vedno bolj: »Slovan nikoli ne kozla sam!« Doma je brat ležal na postelji in je prav tako vse, kar je imel v sebi, izbruhal. Mama, ki je še do takrat mislila, da jo brat jezi in se pretvarja, je takoj, ko je videla še naju, posumila, da gre za zastrupitev. Vendar je tudi ona imela podobne težave kot mi trije otroci, tako da se je le s težavo odpravila po pomoč, saj se je zavedala, da bomo v nasprotnem primeru pomrli. O telefonu takrat nihče niti sanjal ni, kaj šele, da bi ga imeli.

Nekaj dni kasneje nam je povedala, kako je z zadnjimi močmi prišla, da se je dobesedno privlekla do Vablov (Finžgarjev po domače). Tam je bila svoj čas edina gostilna v Morju, poznana daleč naokoli, celo iz Frama so prihajali gostje in od daleč naokrog. Poznana je bila tudi po tem, da je v tej gostilni leta 1945 Rihtarič, znan štajerski razbojnik, ubil gospodinjo, ko ga je ta spoznala…zalotila pri kraji na njenem podstrešju. Vabli so imeli telefon in tako so lahko poklicali rešilno vozilo, ko je mama povedala, kaj se je pripetilo. Velika težava, skoraj nepremagljiva, je nastala pred tem, ko je mama hotela stopiti po stopnicah v hišo, saj je zaradi onemoglosti padla pred vrati. Tragikomično je bilo slišati, ko je mamina prijateljica Iva, gospodinja Vablovih, pripovedovala nekaj dni pozneje, kako je bilo takrat, ko je mama poskušala priklicati njih, ki so bili v hiši. Gospodar Jože, Ivin mož, menda je on prvi slišal čudne šume zunaj, je takrat rekel svoji ženi: »Johana, psica hoče not, spusti jo!« (pri hiši so imeli psico Reno, ki pa je mimogrede v enem dnevu pojedla več mesa, kot smo ga mi celo leto in kadar je hotela v kuhinjo, je s tačko popraskala po vratih)

Vožnja z rešilcem iz Morja do Maribora, kljub temu da smo kar vsi povprek bruhali, mi otroci in mama, je bila nekaj posebnega, do takrat še nekaj nedoživetega. Še bolj zanimiva je bila, ker so bile vključene sirene in modre luči, tako da je bilo vse skupaj videti še bolj spektakularno. Takšen občutek sem imel vse do trenutka, ko so nam v bolnici črpali že tako prazne želodce. Nam otrokom sam poseg ni napravil večje škode, mami pa so popokali žilice v očeh, ker nikakor ni in ni mogla pogoltniti cevi. Tudi na obrazu je bilo videti, da je mama zelo trpela. Po opravljenih pogovorih s policijo (v samem začetku so bila namigovanja, da gre za poskus umora in samomora) in novinarji drugi dan smo otroci ostali še na opazovanju, mama pa je odšla domov. Vsa širša javnost, tu mislim predvsem sosesko, ki ni mogla razumeti, kako da smo si tisto popoldne takrat na Pohorju nabrali same mlade mušnice, se je spraševala, kako to in če ni bilo namerno. Mislim pa, da vsak, ki pozna mlado mušnico in karželj, ve, da so razlike po videzu minimalne, jih skoraj ni. Razlika je samo v »krilcu«, ki ga ima mlada rdeča mušnica na betu, karželj pa ne. Obe gobi, če ju pogledaš od zgoraj, sta videti kot trdo kuhano jajce, ko ga odpreš.

V bolniški sobi na Pohorskem Dvoru so zjutraj bolniki prebirali dnevni časopis, zraven so bile tudi medicinske sestre in eden od očetovih sotrpinov..sobolnikov je komentiral članek, ki ga je prebral: »Poslušajte,« je dejal, »včeraj se je v Morju z gobami, rdečimi mušnicami, zastrupila cela družina. Vsi so v bolnici v Mariboru!« je še dodal in rekel: »Oče te družine pa je tu pri nas na zdravljenju, tako piše!« Očetu, ki je stal pri oknu in je poslušal komentarje sobe..razprave o članku, je bilo takoj jasno, kaj se je zgodilo, saj smo mu med slovesom govorili, da si bomo za večerjo nabrali gob, še celo pošalil se je: »Škoda, da nisem z vami, pošteno se mi jih že lušta.« Še dobro, da res ni bil z nami, tako mu je bilo vsaj to, kar je nas tri otroke z mamo vred zadelo, prizaneseno. Pa še nekaj, kar se mi je zdelo še posebej pomembno, namreč, v Mariborski bolnici je bilo še več medicinskih sester in obstajala je še večja »nevarnost«, da se mu kaj zgodi.

Do gob imam še danes poseben odnos, še posebej, če so rdeče barve. Imam jih rad pripravljene na več načinov, vendar jim ne zaupam, če jih res ne poznam dobro. Ravno tako imam poseben odnos do medicinskih sester. Izdelanega ga imam na način, ki ne omogoča, da bi prišlo do situacije, v kateri bi se kdo počutil ogroženega, čeprav me ima, ko sem v poziciji, da bi preveril in pogledal, samo en malček, če je res, kot pravi Predinova pesmica: »Vse so sestre spodaj brez…..«

V celotni zgodbi je samo mama od naše družine potegnila krajši konec, saj takrat relativno mlada in povrh še lepa ni mogla vedeti, da ni razlike med »norimi« gobami in medicinskimi sestrami. Ene kot druge si ne dovolijo, da bi jih zaužili takrat, ko sem nam zahoče.