Vsi so ga pričakovali s strahom. Od zemlje je bil odaljen le še nekaj trenutkov. Drvel je z neznansko hitrostjo, videli so ga pri dnevni svetlobi, še bolj pošasten pa je bil v krajih, kjer je kraljevala noč. Celo morilci in tatovi, izrojena človečka rasa je obmirovala, ko si je našla zatočišče v skalnatih območjih, nosila s seboj naropano, nakradeno. Ostali so se zgrinjali okoli cerkva, svetih hramov upnja, spet drugi so le opazovali s strahom.
Nenadoma se je zgodilo. Neznani del nebesnega sistema, del planeta je trčil v visoko gorovje. Zemlja je zaječala, se stresla, začela pokati po vseh šivih. Oživeli so vulkani, apokalipsa se je začela. Morje je udarilo po kopnem, strahotni valovi so v sebe posrkali cela mesta, poplaknili so jih, potresi ki so sledili so bili strahotni. Vse se je podiralo, rušilo zginjalo v nič.
Gorovja so padala v morje, morsko dno je prišlo na površje.Naenkrat je prekrila dan noč, dan se je spremenil v eno samo uničujočo moro. Dim se je pomešal med oblake, se dvignil visoko nad vso zemejlsko oblo. Visoko zgoraj je na stotine letal zamanj iskalo primeren kraj za pristanek, obzorja, tla so se spremenile v sivo gmoto, v meglen oklep, ki je začel vladati zemlji.
Zaradi pomanjkanja goriva so izginjali na površju zemlje skupaj z ljudmi, pristajali v plamenih v tisto malo kopnega, kar je še ostalo. Navigacija na zemlji je odpovedala, elektrike ni bilo več, povezava s sateliti je postala nemogoča, neizvedljiva. Letala so padala, le redka niso pristala v morju, za vsa je bil to zadnji let in pristanek ki se je končal z peklenskimi eksplozijami, koncem vsega kar je ustvaril človek, z njim.
Ogenj, potresi, premikanje zemeljskega pod bremenom udara je ustvaril noč preko dneva, vse živo, zeleno se je spreminjalo, zginjalo. Le blato, nevidljivost ena sama negotovost, ogenj eksplozije ter hlad je zagospodaril, vonj po žveplu, dimu je ubijal še zadnje, zavladala je preteklost.
Še tisti redki, ki so upali, so popadali, zmanjkalo jim je zraka, tistega ki bi ga vdihnili, ta ki je ostal je bil uničujoč. Povsod blato dim, dež pomešan s prahom, žveplom , vidljivost nekaj metrov v noči dneva, ki je objela zemljo. Nihče več ni žaloval za nikomur, vsi so postali preteklost, blato je prekrivalo, se zlivalo kot reke, pod seboj skrilo nek čas, kulturo, civilizacijo.
Nevihtni oblaki in strele so postali gospodar peklenskega konca, sprememba zemljske površine, lava ki je po trku začela bruhati iz notranjosti zemlje je le še napravila trdno skorjo, skrila pod seboj . Iz nekdaj modre lepotice je nastala le z ognjem in tektonskimi premiki neprepoznavna v ogenj in dim spremenjena del gmota, ki je začela s svojo preobrazbo v nek drug čas.
Iz morečih sanj sem se prebudil oznojen, vrtoglav, vesel da sem čutil, uvidel, da so bile sanje le ena sama mora, šel za pisalni stroj časa v katerem živim in začel razmišljati, kakšno pesem naj napišem zemlji, sebi, ljudem, da občutim resničnost trenutka, pozabim na sanje, eno samo uničujočo noč, trenutke, ko občutiš, da se ti bliža konec, vso nemoč v predvidljivem.
Vsi so ga pričakovali s strahom. Od zemlje je bil odaljen le še nekaj trenutkov. Drvel je z neznansko hitrostjo, videli so ga pri dnevni svetlobi, še bolj pošasten pa je bil v krajih, kjer je kraljevala noč. Celo morilci in tatovi, izrojena človečka rasa je obmirovala, ko si je našla zatočišče v skalnatih območjih, nosila s seboj naropano, nakradeno. Ostali so se zgrinjali okoli cerkva, svetih hramov upnja, spet drugi so le opazovali s strahom.
