NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 17-jul
  • Grafika na žlico

  • nedelja 19-jul
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • torek 21-jul
  • Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano

  • četrtek 23-jul
  • Sončna delavnica

  • petek 24-jul
  • Poletje v Radol'c

  • sobota 25-jul
  • Poletni oddih: Ostani v srcu

  • nedelja 26-jul
  • Javno vodstvo po razstavi Videnje 20/20: Skupnost

  • torek 28-jul
  • Torkove igrarije z Lutkovnim gledališčem Velenje

  • sreda 29-jul
  • Milonga MCC

  • petek 31-jul
  • Poletno počitniško varstvo: Od paža do viteza

  • nedelja 02-avg
  • Svetovna serija v odbojki na mivki

  • torek 04-avg
  • Torkove igrarije z Muzejem Velenje

  • četrtek 06-avg
  • Morske pošasti

  • sobota 08-avg
  • Rudarski tek 2020

  • ponedeljek 10-avg
  • Poletni HITRI ZMENKI (30-45, 40-55 in 50-65 let)

  • sreda 12-avg
  • POLETNI MATCH - iščemo ujemanja - Dogodki za Samske

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Krave v potoku   
    četrtek, 19. februar 2009 @ 05:02 CET
    Uporabnik: kanika59

    Jesen je nezadržno prihajala in z njo tudi prvi šolski dan. Verjemite, nič kaj lepo mi ni bilo ob misli, da ne bo več poletja in z njim vseh radosti, ki sem jih užil v času šolskih počitnic, ko sva z bratom Tončem bila pri stari mami, pri maminih starših, v Rančah pri Framu. Omiljeni poligon za igro nama je bil potok Fram; bil je prava oaza miru.

    Mirne vesti bi ga lahko primerjal z Gardalandom, vsaj za naju z bratom, kar pa ni veljalo za otročaje bližnjih kmetij. Mislim, da pašnik okoli potoka in sam potok, njim ni bil prostor samo za igro kot nama z bratom, in ne grešim, če trdim, da je bil za njih vse prej kot zabavišče. Njim je bil kraj, kjer jih je že navsezgodaj čakala jutranja…vsakodnevna obveza, paša krav in drobnice; to takrat, ko sva z bratom še globoko spala.

    Potok, ki je žuborel in se prelival pod hišo stare mame kot prava gorska reka, vsaj tako sem ga jaz takrat doživljal; še posebno po deževju, ko se je razširil, bil rjave..kalne barve in je bučal, da se ga je slišalo daleč naokoli. Takrat pa, ko se je umiril…zbistril, upočasnil svoj tek je meni, verjamem pa da tudi bratu, buril domišljijo ter naju dobesedno vabil, da sva največ časa prebila ravno ob in v njem. Voda iz tega potoka je dišala, ko si jo zajel v dlani in jo povohal; dišala je po ribah, ki jih je bila polna. Kar same so vabile, da sva jih lovila in to na roke. Te obrti naju je naučila mama, njo pa njena mama. Zrak okoli potoka in nad njim pa je kar pel, da je bilo slišati kot simfonija narave. Kačji pastirji so elegantno krožili nad tolmunom in v zraku so mušice plesale ples posvečen lepoti narave. Dvigale so se in se zopet spuščale nad vodo in bilo je videti, kot bi v valovih prihajale in odhajale. Visoko v krošnjah smrek so čebele obirale sladko mano, da je bilo slišati kot čebelnjak v daljavi. Bili so trenutki, ki se ti vtisnejo globoko v spomin in kar težko, če sploh kdaj, jih pozabiš. Rekel bi lahko z vso odgovornostjo, seveda z dozo pesniškega duha, da sta takrat potok in vse okoli njega pela. Reka poje mi je naslov ameriškega filma in prav to se je meni dogajalo; prav takšne občutke sem doživljal, enako bi lahko imenoval tisti čas.

    Ribe, tiste z rdečimi pikami po telesu in bakrene barve po hrbtu, »forele« ali potočne postrvi, so bile kot nekaj, kar je Bog ustvaril, da je svetu pokazal, kaj je lepota. Upravičeno trdim, da je uspel v svojim delu.

    Postrvi so bile večkrat vzrok, da sva z bratom zamudila šolo ali pa da sva bila tarči hudomušnih opazk…napadov sošolcev, češ: »Glejte ju, spet sta bila v grabnu (v potoku)!« Takrat loviti ribe, in to celo brez dovoljenja, posebej še lov na roke, je bilo kar hrabro dejanje, seveda pa tudi kaznivo in nemalokrat je morala mama v šolo, da je poslušala ravnatelja Grafinaverja o najinih ribiških podvigih. In še o marsičem, kar pa ni bilo tako zanimivo. Mislim, da so se med drugim pogovarjali tudi o najinih učnih uspehih in povem vam, imeli so se kaj pogovarjati. Mama jih je bolj poslušala in verjetno ji ni bilo lahko, vsaj glede najinih učnih uspehov, ribe so že druga »štorija«. Po vsakem maminem obisku v šoli sva z bratom dobila izrecno prepoved gibanja v rajonu potoka. Zabičano oziroma rečeno nama je bilo še, da se Titov ciciban-pionir ne obnaša tako, kot se midva. Kaj dosti takšna politična vzgoja ni pomagala, saj kako bi, ko pa sva z bratom večkrat prinesla domov plen ulova in s tem popestrila jedilnik, ki pa tako ni bil bog ve kako pester; bob (krompir) in zelje do nedelje. Tako je bilo takrat tisti čas, v tistem kraju, z nama ali brez naju. Hvala bogu in drugim vpletenim, posebej bratu Tonetu in sosedovemu Stankotu, da mi ni bilo nikoli dolgčas in da me spomin na tisti kraj in čas dela močnega in bogatejšega. Bogatejšega za spoznanje, da sem imel otroška leta, ki bi mi jih marsikdo lahko upravičeno zavidal. To spoznanje mi daje moč v času, ki ga živim danes.

    Bil je lep poletni dan in trije črni ribiči, pa ne zaradi barve kože, da ne bo pomote, tako se imenuje ribiča, ki lovi brez dovoljenja za ribolov.

    Brat Tone, Stanko Munda in jaz smo bili kot že tolikokrat v svojem elementu; bili smo lovsko razpoloženi. Prav nič nas ni moglo odvrniti od ribolova, pa čeprav je bila voda mrzla, da je bolelo do kosti in močan vodni tok, da si moral kar obvladati hojo po brzicah in spolzkem kamenju. Tako smo bili zatopljeni v vodo in v to, kar smo počeli, da nismo slišali nikogar, ki bi nas slučajno klical (večkrat se je namreč zgodilo, da je stara mama tekala gor in dol ob strugi potoka in naju klicala na vse pretege, vendar brez uspeha). Dobesedno smo se preselili v vodno carstvo, v svet postrvi..potočnih rakov, v svet zelenih globin tolmunov. Šum potoka je bil tako močan, da smo se morali med seboj večji del kar bolj z rokami sporazumevati. Imeli smo razdelane signale za vsak primer in nič ni bilo prepuščeno slučaju. Od daleč z brega je bilo videti, kot da se med seboj pogovarjajo trije, ki obvladajo govorico nemih; za taktiko napada…pogona je bil ta glavni brat Tone, prijatelj Stanko in jaz sva bila bolj v ozadju. Da mu varujeva..krijeva hrbet, sva govorila. Kar pomeni, da sva tiste postrvi, ki so uspele Toneta zaobiti (mimogrede, to je uspelo le malo kateri), kratko malo pustila, da so odplavale v svobodo. Čeprav sva se drla na ves glas in krilila z rokami, ni bilo kaj dosti uspeha. Ribam, ki smo jih opazili prej, kot so se uspele skriti pod kakšen kamen, smo odvisno od velikosti dali imena. Na primer, velike smo klicali »krava«. Seveda smo pretiravali in jih delali večje in posledično smo mi bili še bolj pomembni. Ja, prav imenitno se nam je zdelo, ni kaj. Male postrvi-mladice, strokovno rečeno pod merske, smo imenovali »mladina« in se nismo, vsaj midva s Stankom ne, kaj dosti sekirali, če so se osvobodile.

    Bili smo v velikem tolmunu, nekje pod domačijo Bregar, in se na vse pretege trudili, da bi jo zagrabili za rogove, da bi 'forelo' ulovili. Res lep primerek je priplaval mimo; bila je izredno velika in stara postrv, kar se je videlo po njenem bakrenem hrbtu. »Krava« pa ni in ni hotela počakati in borila se je, kot se spodobi za veterana njene vrste. Bolj ko smo vpili: »Krava!!« in «Držim jo!!«, manjše smo imeli možnosti, da jo zares ujamemo…dobimo. Kar naenkrat pa je planil iz grmovja Bregarjev starejši sin Jaka in začel tako glasno vpiti proti nam, da je preglasil šumenje vode. »Kje imate kravo?« je vpil, ali nekaj podobnega. Lahko si mislite, kako smo se prestrašili, saj smo prvi trenutek mislili na nekaj povsem drugega. Najprej smo pomislili, toda samo za hip, da je ribiška kontrola in da je po nas. Kot vkopani smo stali v deroči vodi, mokrih rokavov, na široko odprtih ust in velikih prestrašenih oči. Rečem vam, nič kaj junaško nismo bili videti. Jaka pa je bil že pošteno solzen in zaripel v obraz, saj se nihče ni odzval na njegova prizadevanja, da bi nam sporočil oziroma povedal, kar je pač imel za povedati. Odločili smo se in stopili do njega vsi trije naenkrat, ko je že bil v fazi umirjanja in mi tudi. Takrat smo ga oziroma smo se razumeli. Povedal nam je, da se mu je izgubila krava Liska, ker pa je nas slišal, kako smo vpili: »Kravo vidim.. .imam..«, je bil prepričan, da se gre za njegovo pogrešano…izgubljeno kravo.

    Z Jakom smo odšli do njegovega doma, kjer nam je postregel z jabolčnikom in vse je bilo pozabljeno; mislim na nesporazum okoli krave. Smejali smo se, čeprav v začetku malo bolj kislo, saj je Jaka veljal za vaškega posebneža in pretepača.

    Vedno kadar z bratom obujava spomine na Fram in na krave v potoku, se tudi spomniva, kako naju je najin prijatelj Stanko klical: Tončeka. Verjetno si ni mogel zapomniti, kdo od naju je Franci in kdo Tonči. Težko mi je, saj prijatelj Stanko že dolgo ni več med živimi, relativno mlad je umrl za neozdravljivo boleznijo. Tujina je naredila svoje in delo v tovarni, kjer je delal, ga je dobesedno izcedilo..izsušilo.

    Potok Fram še kar teče v svoji stari strugi in še so ribe v njem, vendar ne več naše, domače forele, tudi one so od drugod, niso naše, niso »krave« moje mladosti.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja kanika59
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Krave v potoku | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,38 seconds