NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 17-jul
  • Grafika na žlico

  • nedelja 19-jul
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • torek 21-jul
  • Trije spomini: Med Hajfo, Alepom in Ljubljano

  • četrtek 23-jul
  • Sončna delavnica

  • petek 24-jul
  • Poletje v Radol'c

  • sobota 25-jul
  • Poletni oddih: Ostani v srcu

  • nedelja 26-jul
  • Javno vodstvo po razstavi Videnje 20/20: Skupnost

  • torek 28-jul
  • Torkove igrarije z Lutkovnim gledališčem Velenje

  • sreda 29-jul
  • Milonga MCC

  • petek 31-jul
  • Poletno počitniško varstvo: Od paža do viteza

  • nedelja 02-avg
  • Svetovna serija v odbojki na mivki

  • torek 04-avg
  • Torkove igrarije z Muzejem Velenje

  • četrtek 06-avg
  • Morske pošasti

  • sobota 08-avg
  • Rudarski tek 2020

  • ponedeljek 10-avg
  • Poletni HITRI ZMENKI (30-45, 40-55 in 50-65 let)

  • sreda 12-avg
  • POLETNI MATCH - iščemo ujemanja - Dogodki za Samske

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Popotovanje po Skandinaviji do Nordkappa 3.del   
    torek, 29. julij 2008 @ 05:03 CEST
    Uporabnik: Pozitivke

    Naslednja destinacija je skrajni sever Norveške in Evrope Nordkapp. Tako se odpravimo naprej na sever proti zadnjemu večjemu mestu Alta, ki pa je pusto mesto in ni kaj videti. Od Alte se odpravimo naprej in v načrtu je spanje nekje med Alto in Nordkappom. Vendar smo od Alte naprej prišli v deželo, ki je skrajno pusta, vseskozi nas je spremljala megla in oblačnost in pokrajina je bila kar malo morbidna.

    Tukaj se začne dežela, kjer živijo Samiji v svojih šotorih. Samiji so narod nomadov, ki živijo na severu in pasejo svoje črede po prostranstvih tundre. Tukaj postaja svet čisto brez dreves, le še kakšen nizek grm. Ko se prebijemo preko tega masiva, pridemo do ceste, kjer je križišče in vodi ena cesta proti Nordkappu, na drugo stran pa se gre proti jugu do Finske in na vzhod proti Rusiji.

    Ura je že pozna, nekje okoli desete ure in ustavimo se v kampu, kjer pa nam možakar v recepciji sploh noče odpreti vrat. In tako pade odločitev, da jo mahnemo kar do Nordkappa. Vseskozi smo ob cesti opazovali cele črede jelenov in koz, ki se pasejo. In vseskozi moraš paziti, saj se kar sprehajajo preko ceste.

    Po kakšnih dveh urah vožnje prispemo do tunela, ki povezuje polotok z otokom Mageroya, na katerem leži Nordkapp. Tunel je dolg preko deset km in vodi na najnižji točki 240 metrov pod morjem. Tukaj se pobira tudi cestnina okoli 30€. Za volanom je Zoran in predlaga, da gremo čisto do konca in noč prebedimo na Nordkappu. Z Markom se ne strinjava in tako se ustavimo v kampu kakšnih deset km pred Nordkappom. Tam imajo  lepe hišice, vendar nas cena 110€ na noč prisili, da smo postavili šotor. Nameravali smo ostati dve noči in 220€ bi bil kar prevelik zalogaj. Za šotor smo kasneje plačali le 17€ za eno noč, kajti prvo noč nam sploh niso hoteli računati, ker smo prišli po polnoči.

    Ko je bil šotor postavljen, sva se z Markom zavlekla v spalke in padla v globok spanec, Zoran pa je sam krenil z Nikonom okoli vratu do Nordkappa, ki je bil od našega baznega tabora oddaljen še okoli 12 km. Doživel je marsikaj, od sonca, ki ga je gledal ponoči, do takšne megle, da ni videl nekaj metrov pred sabo in je bil od megle čisto premočen.
    Z Markotom sva spala do devete ure in nato sem pristavil za kavo in poslal Zoranu SMS, da je kava kuhana. Seveda se je takoj vrnil, z velikimi podočnjaki, ampak kljub temu dobre volje. Spili smo kavo, pojedli zajtrk in jo nato družno mahnili skupaj na Nordkapp.

    Nordkapp leži na tristo metrov visoki pečini nad Barentsovim morjem in je videti prav mogočen. Skala je navpična in pogled z nje je fantastičen. Nad morjem so se vile megle in vsake toliko se megla na določenem mestu odpre in vidiš modro morje. Pogled levo in desno ti omogoča pogled na podobne pečine in skalne gmote, ki štrlijo iz morja. Skratka pogled je veličasten. V sami skali pa so izdolbli restavracijo, celo kinodvorana se nahaja v skali in tam vidiš 15 minuten film, ki prikazuje Nordkapp v vseh letnih časih. Tudi na majhen muzej niso pozabili in naredili so tudi skalnjak, na katerem so postavili nagačene ptice severnih morij. Med njimi je tudi Alk(Njorka). Na samem vrhu Nordkappa pa so postavili skulpturo v obliki zemlje.

    Na trenutke se mi je zdelo, da je okoli mene preveč ljudi, kajti pripeljalo je nekaj avtobusov iz katerih so se vsuli ljudje različnih narodnosti. Nordkapp je postal točka, kamor vsako leto roma veliko število ljudi. Veliko jih pride tudi z kamperji in potem kampirajo včasih po cel teden, da vidijo nočno sonce. Zoren se je pred potovanjem pogovarjal z nekim Švedom, ki mu je rekel, da hodi na Nordkapp že 30 let in vedno doživi dež in meglo. Mi pa smo imeli srečo in smo imeli lepo sončno vreme v prvem poskusu.

    Kar nismo se mogli ločiti od Nordkappa in smo še kar hodili naokoli in gledali zanimivosti. Popoldan smo se končno poslovili in odšli v tabor.

    V taboru smo si pripravili večerjo in proti osmi uri je začelo malo deževati. Zoran je v trenutku zaspal, saj prejšnjo noč ni zatisnil očesa. Z Markom pa sva se trudila zaspati, pa ni šlo. In tako sva šla ven iz šotora in še malo hodila naokoli. Spanec je prišel šele pozno po polnoči.

    Še prej pa sta v taboru do nas prišla dva Slovenca in sicer eden iz Slovenskih Konjic in drugi iz Ljubljane. In prav lepo je bilo po toliko dneh spregovoriti z nekom slovensko besedo. Oba sta bila z motorjema in sta tako kot mi, naslednji dan zapuščala Nordkapp in sta bila namenjena preko pribaltskih držav in Rusije proti domu.

    Zjutraj se je naredil prekrasen dan in mahnili smo jo naprej. Toyota je delovala brezhibno, kot že celotno pot. Krenili smo na jug proti Finski. Prva postojanka je bilo jezero Inari. Reševalci križank so zanj prav gotovo že velikokrat slišali, ko so za iskan pojem »veliko finsko jezero« vpisali Inari.

    Ob samem jezeru smo se povzpeli do razgledne točke, kjer imajo tudi razgledno ploščad in trgovinico s spominki. Prijazna gospa, ki je tam domačinka, je bila pripravljena na pogovor in ona je nam razlagala, kako se kakšni stvari reče po Finsko, mi pa njej, kako se reče po Slovensko. In je ponovila dokaj uspešno kar nekaj slovenskih besed. Mi smo bili z finščino bolj nerodni. Tu smo bili tudi na najbližji točki do Rusije, saj nas je do nje ločilo le 45 km. Sicer je bil prvotni namen skočiti tudi v Rusijo, vendar se je zapletlo z vizami, ker zahtevajo točen datum prihoda in mejni prehod, mi pa nismo mogli točno splanirati, kdaj in kje bi vstopili v Rusijo. Je pa jezeri Inari zelo veliko in razdrobljeno v številne zalive in ima tudi veliko otokov. Škoda, ker je bilo megleno nad jezerom in nisi videl prav daleč.

    Pot nadaljujemo proti jugu in vseskozi moramo biti pozorni na jelene, ki se kar sprehajajo po cesti. To so tisti severni jeleni, ki jih vsako leto vpreže Božiček v svoje sani, ko nam prinaša božična darila. Nas pa tokrat pot vodi na obisk v Božičkovo deželo, kjer dobri mož domuje. Njegov dom je blizu mesta Rovaniemi in domuje točno na črti, ki označuje polarni krog. Vendar je pot do tja še dolga. Čez nekaj časa se ustavimo, kajti ob cesti sta nas pozdravljala dva lepa jelena in Zoran si je želel, da ju spravi na svoj Nikon. Ustavim na dovozu in Zoran zapusti Toyoto in začne fotografirati. Hodi naokoli za jeleni, ki ne kažeta pretiranega strahu, vendar sta venomer na varni razdalji kakšnih desetih metrov.

    Odprem okno in prižgem cigareto. Kar kmalu spoznam, da smo v deželi, kjer je med drugim doma tudi komar. Opozarjali so nas na to že pred odhodom, da naj si za ta predel Finske nabavimo Autan, da nas komarji ne bodo preveč izpili. Okno zaprem, vendar prepozno, kajti v avtomobil je zašlo kar nekaj komarjev. Marko se na vse kriplje bori z njimi in jih počasi redči. Čez nekaj časa k avtu pride Zoran in prizor je za naju, ki sva v avtu, smešen, zanj nekoliko manj. Čisto je obložen s komarji, pikajo ga po obrazu, vratu in po rokah. Začne si otresati komarje s sebe in je pri tem uspešen, kajti ti komarji delujejo veliko bolj leno od komarjev, ki jih srečujemo pri nas. To je verjetno posledica tega, da je bolj hladen zrak. Ampak, ko je spravil s sebe ene, so prihajali vedno novi in najvarnejši se je zdel umik v avto.

    Medtem, ko sva opazovala Zorana, je nekaj komarjev, ki so se udomačili v avtu, pikalo tudi naju in kmalu je imal Marko na svoji obriti glavi kar nekaj bušk. Tudi mene so malo opikali. Ampak je občutek po piku drugačen, kot pri nas. Ni tistega srbenja, da se potem čohaš do krvi. Verjetno so ti komarji manj strupeni, saj živijo v neokrnjeni naravi, kjer ni industrije in umazane industrijske vode.

    Počasi nadaljujemo pot in ker se bliža pozna ura, zavijemo v kamp, ki stoji ob prelepem jezeru. Preden izstopimo iz avta, se vsi trije izdatno namažemo z Autanom in situacija s komarji je boljša. Sicer pa se zdi, da jih je na tem mestu nekoliko manj. Tam pa smo bili v bolj močvirnem področju, kjer je za komarje pravi raj. Se pa sprašujemo, kako ljudje tukaj živijo, ali se morajo kar naprej mazati z mažami proti komarjem, ali jedo kakšne takšne stvari, da potem komarjem smrdijo? Skratka, na koči, ki smo jo najeli, so na oknih nameščene mreže, ki ne dovoljujejo obiskov malih letečih živalic. Z Zoranom malo zbadava Marka, kako ima bulasto glavo. Sicer pa se je kmalu povsem oblekel in si čez glavo dal kapo in zakril obraz, da so ven gledale samo oči. Bil je videti kot ninđa.

    Koča je komfortna, ima kuhinjo in kopalnico in vsi si privoščimo izdatno tuširanje. Tudi avto smo povsem izpraznili in drugo jutro uredili prtljago, da smo spet vedeli, kje se kaj nahaja. Ko se nekaj časa voziš, se počasi začne vse mešati, nekaj nekam zatlačiš in potem ne najdeš več. Privoščimo si tudi dolg spanec do osme ure. Na svetlobo ponoči smo navajeni in spimo, kot da smo doma.

    Se nadaljuje

    Igor Petek

    Foto: Zoran, Marko, Igor

    Popotovanje po Skandinaviji do Nordkappa 1.del

    Popotovanje po Skandinaviji do Nordkappa 2.del

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Popotovanje po Skandina...
  • Popotovanje po Skandina...
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Popotovanje po Skandinaviji do Nordkappa 3.del | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,37 seconds