Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/20080813142754748

Popotovanje po Skandinaviji do Nordkappa 4.del

četrtek, 14. avgust 2008 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

Zjutraj nadaljujemo pot proti Božičkovi domačiji. Po nekaj urah vožnje tja tudi prispemo in polni pričakovanja parkiramo avtomobil. Ko se napotimo v vas, kmalu spoznamo, da to ni nobena pravljična dežela, ampak čisto skomercializiran kup, sicer lepih lesenih hiš, ampak v vseh samo nekaj prodajajo. Souvenir shopi na vsakem koraku. Kupimo nekaj spominkov in se kar kmalu odpravimo dalje proti Švedski. Vozimo se mimo Kemija in popoldan prestopimo švedsko mejo. Nadaljujemo vožnjo skozi Luleo in nadaljujemo proti Umei.

Po Švedski se vozimo že nekaj ur, garmin nam neprestano kaže, da smo tik ob Baltiku, vendar ga ne vidimo. Ko na garminu povečujemo zemljevid in iščemo mesto ali naselje, ki leži tik ob Baltiku, ga ne najdemo. Pa tako si želimo videti vsaj kakšno vasico ob Baltiku. Zato na križišču na slepo zavijemo proti polotoku, kamor vodi cesta. Mogoče bi kje videli Baltik, vendar cesta vije po samih gozdovih in preko visokih dreves ne vidiš morja. Po kakšnih 20 prevoženih kilometrih končno prispemo do morja, vendar smo v nekem zalivu, kjer pogled na odprto morje ni mogoč.

Ni nam jasno, zakaj Švedi niso postavljali mest ob morju, ampak so vsa odmaknjena malo v notranjost, vsaj 10 km od obale. Tukaj komarjev ni več in lahko se prosto gibljemo. Nadaljujemo po stranskih cestah in počasi smo zopet nazaj na magistralki proti Umei. Prispemo do Umea-e in kmalu poiščemo kamp.

Najdemo velik kamp in najamemo kočo. Smo na odlični lokaciji, skozi kamp teče deroča reka s številnimi brzicami. Povsod je svet obdan z gozdom. Koča je bolj majhna, ima pa kopalnico. Zjutraj se zbudimo in nasproti naše koče, približno 100 metrov stran, se nahaja veliko kopališče z več bazeni in velikim zavitim toboganom. Po toboganu teče voda, zunaj je 12 stopinj. Sprašujemo se, zakaj teče po toboganu voda. Kmalu dobimo odgovor. Pripelje se avto, iz njega izstopijo mama in dva otroka stara nekje okoli deset let. Najprej na njih nismo polagali pozornosti in smo nadaljevali z jutranjimi aktivnostmi. Kmalu pa smo zaslišali iz smeri bazena razposajene glasove in čofotanje vode. In imeli smo kaj videti. Mama je stala ob bazenu v kopalkah in dva nadebudneža sta skakala v vodo, plezala na tobogan in se spuščala v vodo, kot da je zunaj 30 stopinj. Zrak je bil v tistem trenutku toplejši za stopinjo in je znašal celih 13 stopinj. Marko je zadevo raziskal in ugotovil, da je temperatura vode 25 stopinj. Torej je veliko bolje v vodo skočiti, kot pa priti ven. Ampak severnjakov to očitno ne moti.

Mi pa smo se vkrcali v Toyoto in se odpeljali v smeri Stockholma. Toyota je še vedno delovala brezhibno. Pot nas je vodila mimo številnih jezer in venomer ob gozdovih proti jugu. Postaja nam jasno, od kje Ikea črpa les za pohištvo. So pa drevesa bolj tanka kot pri nas in zaradi tega je nastal skandinavski način izdelovanja pohištva iz lepljenih kosov lesa. Srečujemo tovornjake naložene z lesom, ki ga vozijo v predelavo. Gozdovi pa se razprostirajo v neskončnost. Prispemo do mesta Sundsvall in se skozi mesto odpeljemo naprej proti Stockholmu.

Proti večeru prispemo do Stockholma in poiščemo najbližji kamp. Vendar je kamp na prvi pogled videti obupen in zanemarjen. Marko pravi, da je tako, kot bi prispeli v Černobil. V garmin vpišemo drugi kamp in tam je slika povsem drugačna. Kamp je na robu mesta, v gozdu, ob jezeru. Najamemo kočo in razložimo avto. V recepciji dobimo načrt mesta in izvemo, da imamo pet minut peš do postaje metroja. Tako se odločimo, da bomo ostali dve noči in da se zjutraj v Stockholm odpravimo kar z metrojem. Z Zoranom se odpraviva s Toyoto malo raziskovati okolico mesta in naletiva na zanimive stanovanjske bloke, ki so okrogli. Napravila sva nekaj posnetkov in odšla naprej. V bližini najdeva letališče Bromby in se ustaviva na mestu, kjer se konča letališka steza in čakava v upanju, da bova lahko naredila posnetek aviona, ki pristaja. Čakava pol ure in se ne zgodi nič. Naveličava se čakanja in se odpraviva nazaj v kamp.

Zjutraj smo se odpravili proti postaji podzemne železnice in vlak nas je odpeljal v center Stockholma. Sledilo je raziskovanje mesta, po dolgem in počez smo prehodili ves center mesta, ki leži na številnih otokih, ki so povezani z mostovi. Arhitektura je tukaj bolj germanska, zgradbe so velike in mogočne. Najbolj izstopajo kraljeva palača in parlament. V mestu srečaš ljudi vseh ras. Obiščemo tudi restavracijo Burger king in se podložimo s »slastnimi« hamburgerji. Kupimo tudi nekaj spominkov na veliki tržnici, kjer kar mrgoli orientalskih prodajalcev, ki venomer kričijo in prodajajo različne artikle. Najbolj glasni so prodajalci šopkov in kupujejo jih predvsem ženske. Na enem od velikih trgov imajo tudi velikanski oder in monitor, kjer spremljajo dogajanje na Evro 2008, ki se je odvijal ravno takrat. Na eni od slikovitih mestnih ulic se usedemo in si privoščimo kavo in opazujemo mimoidoče. Zoran z Nikonom lovi zanimive obraze. Čutiti je utrip velemesta. Je čisto drugače kot v Oslu, kjer so ljudje bolj zadržani. Odpravimo se tudi v pristanišče, kjer je zasidranih kar nekaj ladij, ki prevažajo turiste na križarjenja. Pozno popoldan se mestnega vrveža naveličamo in se odpravimo nazaj v kamp.

V kampu Marko ugotovi, da je na voljo internetno omrežje in da lahko dobimo internet za 24 ur. Cena okoli 8€ za 24 ur. Vzeli smo kartico in Marko je popadel prenosnika in potem smo surfali do polnoči, ko nas je premagal spanec.

Naslednje jutro smo nadaljevali pot proti Danski in naslednja postojanka je bil Kobenhavn. Proti večeru smo preko švedskih širjav in z vmesnimi postanki prispeli v Kobenhavn. Najprej smo se z avtomobilom odpravili skozi mesto in nato smo zaradi bližajoče noči začeli iskati prenočišče. Prva dva poizkusa nista uspela, ker sta bila kampa polna. Nato smo v tretjem poizkusu žal prišli prepozno, saj je kamp zaklenil vrata ob 21. uri in se ni dalo več vstopiti. Res čudno, da tako hitro zaprejo recepcijo in pustijo ljudi zunaj. Kakorkoli, prisiljeni smo bili poiskati motel in tam najeti sobo. Marko je ostal v sobi in gledal TV, z Zoranom pa sva se odpeljala v center mesta, kjer je želel na Nikona spraviti zelo lepe mestne zgradbe. Računal je s tem, da bodo ostvetljene tako kot pri nas. Izkazalo pa se je drugače. Vse stavbe, tudi mogočna katedrala so bili v temi. Ja, v Kobenhavnu je ponoči tema. Zdaj se privajamo, da bomo spali v temi. Tako sva še malo postopala po mestu in se nato vrnila v motel in na zaslužen počitek.

Zjutraj smo se odpravili v mesto še enkrat, si ga ogledali kar iz avtomobila in nato nadaljevali po Danski proti jugu v Gedser, kjer smo se nameravali vkrcati na trajekt proti Nemčiji. Ujeli smo trajekt ob 15. uri. Princ Joackim nas je preko Baltika prepeljal v bivše vzhodnonemško pristanišče Rostock. Vožnja je trajala dve uri, trajekt pa je bil zelo velik in je imel kar devet nivojev. Na njem so bile restavracije, brezcarinska trgovina in saloni za posedanje, ter ena zunanja paluba na osmem nivoju. Pred vkrcanjem na trajekt smo mislili, da nas bo premetavalo, saj je bilo zelo vetrovno in je bilo morje nemirno, ampak velika in težka ladja je plula čisto mirno.

Prihod v Rostock je prav veličasten, saj se pristanišče zajeda globoko v notranjost na nekakšnem fjordu. V daljavi smo videli tudi nemško vojaško pristanišče, kjer so bili zasidrani rušilci. Čeprav je luka industrijska in je videti ogromno dokov, tovarn, dvigal, privezanih ladij, je plovba mimo vsega tega veličastna, sploh ko si visoko nad morjem in imaš lep razgled. Kmalu nato smo pristali in nadaljevali z avtom proti Berlinu. V Berlin smo prispeli proti večeru in tam poiskali hotel Formule 1, to je veriga poceni hotelov, ki je razpršena po Evropi, največ pa jih je v Franciji. Spanje za vse tri je znašalo 28€. In še obilen samopostrežni zajtrk nas je veljal 10€ za vse tri.

Po zajtrku smo se odpeljali v center Berlina in parkirali neposredno pred znamenito palačo Reichstag. Sprehodili smo se okoli palače, do Brandenburških vrat, ki pa so bila zaprta z ograjo in ves park je bil posejan s stojnicami, prav pod Brandenburškimi vrati pa je bil oder, kjer so prejšnji večer Nemci pričakali svoje nogometaše in so imeli veselico. Sprehodili smo se tudi do Alexanderplatza, mestnega središča, na katerem se pne v nebo znameniti koničasti stolp. Vstopili smo tudi v market in se prepričali, da nismo več v Skandinaviji, saj so bile cene dosti nižje, celo primerljive z našimi.

Če bi si želeli ogledati še kaj več, bi potrebovali dva dni in imeti oporne točke, kaj želimo videti v Berlinu. Ker pa je bil Berlin predviden samo za vmesni postanek, smo se napotili do Toyote in se v poznem popoldnevu napotili proti domovini. Berlin je ogromen, promet je gost in avtomobili se počasi premikajo skozi mesto. Ko pa prideš na avtocesto, se začne odvijati hitreje.

Tako smo nadaljevali vožnjo mimo Dresdena, Regensburga, Passauva in skozi Avstrijo do Celja, kamor smo prispeli okoli 2 ure po polnoči.

Zdaj še vedno zbiramo vtise in sprva smo bili šokirani, kajti vročina pri nas je na višku in je kar težko zadihati, ko si vajen na svežo Skandinavijo. Ampak treba se je aklimatizirati in zadihati in se navaditi na vsakdanjik in upati, da še kdaj napravimo kakšen izlet, morda proti pribaltskim državam ali pa v drugo smer proti Gibraltarju. Tudi Irska in Škotska sta v igri.

Igor Petek

Foto: Zoran, Marko, Igor

Popotovanje po Skandinaviji do Nordkappa 1.del

Popotovanje po Skandinaviji do Nordkappa 2.del

Popotovanje po Skandinaviji do Nordkappa 3.del