Odpira se mi vprašanje, kaj pomeni narcizem v politiki. Rada bi pritrdila nekaterim mnenjem, da je to karizma nastopajočih, pa žal tega ne morem pritrditi.

Ko gledam predvolilna soočenja politikov, se vprašam koliko jih volivci silimo v narcistično držo vsevedih, vase zaverovanih bogov, ki se potijo v modrih in sivih oblekah, okrašenih z raznobarvnimi kravatami, od katerih novinarji z vprašanji dobesedno izsiljujejo sprenevedanje in neverodostojne odgovore, za katere že vnaprej vemo, da so leporečje z namenom, da bodo nastopajoči s svojo dopadljivostjo in obljubami prepričali volivce, medtem ko se bodo med sabo do onemoglosti potolkli in izničili v svojem človeškem dostojanstvu in nekateri izšli bolj zmagovalci od drugih. Soočenja so volilni spektakel, bolj podoben igri klovnov kot pa resnim in prepričljivim odgovorom.

Politiki se običajno ukvarjajo s pisanjem političnih govorov, ne pa tudi s kakšno znanstveno disciplino, imajo se pa za vsevede in odgovarjajo tudi na vprašanja, katerih namen ni odgovoriti kaj vsebinskega. Ni težko opaziti človeka, ki hoče sebe in svojo stranko za vsako ceno uveljaviti in išče v politki svoje zadovoljitve in interese, čeprav na duhovno izpraznjen način in veliko mero pasivnosti in indiferentnosti do tistih vprašanj, ki tarejo narod.

Narcizem in demagogija rasteta iz istih korenin. Narcizem ima več različnih obrazov demagogije.

Zelo naivno je misliti, da je življenjska modrost politikov vselej podkrepljena z znanjem in izkušnjami. Politikom je narcizem položen v gene s slo po oblasti. Ugajati, biti v središču pozornosti in imeti vzvode oblasti je svojih rokah, so lastnosti, ki so več kot očitne. Mnogi se tudi denarju ne upirajo, saj to še ojača njihov ugled in moč.

V zadnjem času sem v nekih dokumentarnih filmih opazovala govore in gestikulacijo Mussolinija in Hitlerja in glej čudo, nekateri politiki so pravi njun plagiat, po kretnjah in glasu za las podobni omenjenima diktatorjema.

Opazovala sem moža s svetlimi gladkimi lasmi, ki očitno se več ne more pohvaliti, da je mladenič in ugotovila sem, kako neverjetno postajajo njegov nekontroliran glas in njegove nekontrolirane kretnje podobne diktatorskim. Spoznala sem, da ne dela to, kar zahteva rutina, temveč to kar zahteva notranja sila in sla po oblasti. Postalo me je strah! Tudi značajske patologije nekaterih ni težko opaziti. Človek se nehote vpraša, ali bodo naš narod vodili zdravi ljudje. Vzorci obnašanja so značilni za diktaturo, za totalitarizem, za preživete sisteme, ki se ne morejo pohvaliti z demokracijo.

Dokler ne rešimo problemov zdravja naše politike, ki je istovetna z zdravjem njenih nosilcev, si kot narod ne moremo obetati zdrave družbe in se soočiti s problemi sodobnega sveta. Opletanje s kontinuiteto in starimi preživelimi vzorci prepričevanja, volivce utruja in jih notranje izključuje. Ti narcisi, tako notranje globoko zaverovani vase, s svojo ozkostjo, neobčutljivostjo in nekonstruktivnimi rešitvami pri vodenju politike v dobrobit naroda, so kot mokrišče, kot ljubljansko barje, v katero se pogreza naša nadstavba, ki je pomanjkljivo zasidrana v odgovornosti na temeljna vprašanja nacionalnega interesa.

Ideologi iščejo različne nadomestke. Preračunljivosti ni težko izmeriti, že beg od dolžnosti, ki so ga nekateri znani politiki v preteklosti pokazali, jasno kaže kako udobno zatočišče je politika, da določen osebek postane del njenega habitusa in da se vkalupi v njen model, ki mu zagotavlja uresničitev in izpolnitev le samega sebe. Rutina, brezosebnost in vedno večja izpraznjenost, da preživi demagoška resnica, so ključna točka velike nemoralnosti. Ne bi mogli reci, da je to postmoderno prelisičenje etike, temveč je to za narod neutilitarno reduciranje vrednot, gre za običajno kratkoročno trgovanje in kravje kupčije, ki ne zagotavljajo narodove gotovosti. Soočamo se z negotovostjo in nikoli utemeljenim izhodiščem, kaj je v resnici narodov interes, ki v prvi vrsti zahteva moralno ravnanje.

Ni rešitve v velikih teorijah in analizah, rešitev je v počutju malega človeka, ki bo pridobil občutek, da je politika na oblasti zaradi njega in ne zaradi tajkunov in prisklednikov. Osnova takšnega dogajanja pa je racionalizacija pameti in modrosti življenja, da je poštenje na prvem mestu.

Samo tisti je v politiki pomemben, ki nam prinaša malo upanja za ponovno oživljanje moralne odgovornosti. Kdor se kot moralen ni izkazal v preteklosti, takega upanja narodu ne more dajati več in ljudi prepričati, da bi ga ponovno volili.

www.tatjana-malec.si