Že celo večnost čakam,
bil si utvara in privid.
Čakam in nikoli ne dočakam,
pred mano je sezidan zid.

Poglej, v roki imaš diamant,
ki je zrasel na viticah srca,
si v zrelih letih mlad, še fant,
ki ne vidiš sreče in ne zlata.

Dolgo noro sem te nagovarjala,
obljubljala sadeža grešni sad,
v vsakem koncu je nekaj začetega,
mine zima, zacveti pomlad.

Nikar se še ne poslovi od sveta,
vanj upri pogled, vdihaj vonj jeseni,
napolni z njim poslednji kot srca,
pogasi žejo in svet bo spet zeleni.

Si kralj kraljestva svojega srca,
drobce ljubezni pobiraš v samoti,
v tvoji duši zorijo misli na Boga,
prebudi se, ne živi v večni zmoti.

Uživam ta prečudoviti svet svojih oči,
to prijazno veselje, to utripajočo polarnost
harmonije med nebom in zemljo,
to uprtost v luč sprehodne vdanosti.

Na skoraj žareči način gledajo moje oči
to lepo in nevsiljivo odkritosrčnost narave,
to neizmerno očaranost z barvnimi viticami,
to natančno stopnjevanje uresničevanja življenja.

V ritmu z letnimi časi, v popolni čistosti jutra,
gorečnosti večera in sončnega zatona,
zrejo moje oči v to duhovno organizacijo stvarstva
in vso to tančico tonov pomladnega zelenja.

Zrem vsa ta zavestna, srcu prijetna doživetja iz oči,
ki zlagajo vame vtise tako vztrajno in zgoščeno,
s tako čudovito zamišljenostjo in ritmičnostjo,
s presenečenji, ki jih pozna vsak kotiček moje duše.

Zbujajo se z dvema vrisanima srcema v zenicah,
kakor dve zajetji svetlobe iz samotnih zvezd,
vpeti v valovanje zelenega dihanja in ljubezni,
z nepretrgano vrsto mojih prilagodljivosti.

Stopila sem čez klinopise svojega spomina,
čez glinaste amfore, žejne sončne ljubezni,
posode, ki sem jim samo sebe dajala v pitje,
jim obljubljala svojo nesmrtnost v njih.
Pozabila sem, da sem živela v času,
ko so pile svojo minulost iz mene.

Vračala sem se vase zaradi strahu bivanja
v opojnih tekočinah. Z blaženostjo dlani,
s kelihom v rokah, sem nazdravljala
samotna in tiha, znotraj bela od prahu,
poklicana na svet skoz iluzijo privida.

Ob rojstvu izlužena v skeletju sem zaznala,
da pregrevana izgorevam med črepinjami,
ki sem jim razprla prsa davnega načrta,
naobličenega z glino in s krvotesno vsebino.

V zavetišču sprave in odpuščanja sem
zaradi varstva poenotenih vsebin
pod sencami, ki se premikajo v meni
in v koreninah pijejo skoz sredico zemlje.
Skoz kaplje znoja in gospodstvo svoje duše
sem sprejela izobilje njihovega dotika
in pretakanje večnosti skoz satje svoje biti.

Razpirala sem nedostopne kamenine nad razpokami
in zbirala iz sebe izlito tekočino dvoma,
ki grize in grize, kot zeleni volk kovino,
preže s svojim pohotnim jezikom.

Neka pomembna stvar ima svoj skriti čar.
V življenju je par z enim hrbtom dar.
Ne stopi na brv, ki mu spremeni pot.
Tu in tam je most. Ni pa most povsod.

Nekaj ji je bilo dano. Senci stvar.
Ne okrasje keliha in zlat oltar.
Ima ga župnik. Iz njega pije prelat,
tu in tam mu požirek ukrade reven tat.

Razložim, kar nerada kdaj priznam.
Biti v družbi sama sebi, nisi sam.
Sem v paru. Pa ne z osebo v dvoje.
Vidim kazalec tehtnice, presoje svoje.


Telo in vest sta eno in vsako zase,
pa vendar duša priklepa telesnost nase.
Na nihajoči brvi ji je spodletelo,
telo po duhu spoznanja je ozdravelo.

...o0o...

Mirna, jasna noč
in zvezdnato nebo...
moj pogled uprt v zvezdo,
ki žari močneje
in moje neskončno hrepenenje...

Hrepenela sem po tem,
da bi nekoč dosegla nebo
in se dotaknila te zvezde
jo občutila ...
in nisem niti slutila
da tudi zvezda hrepeni po meni,
po mojem dotiku.

In neke dolge, samotne noči
se je zvezdica, nežno,
kot beli metulj
spustila v moje srce.
In občutila sem neskončno nežnost,
mehki, žametni objem miru,
ki me je zapolnil, in pomiril.

Slutil je svoje bistvo in v daljavi zagledal luč.
Čutil je, da prihaja kot vesoljno plovilo nasproti,
nekaj čisto nenavadnega je prodiralo vanj.
S škrgami vesolja je zadihal zrak in svetlobo,
spreminjal se je v nasprotje tesnobe in brezdušja.

Pred njim je ležala zničena prejšnja podoba,
po njivi je sejal žito in ob žetvi je žel milost.
Pretipal je oprsje zemlje in svojo kožo na njej,
se ulegel vodoravno in se zagledal v nebo.
V presahle vode duše se je izlivala nebesna milina,
kakor vodopad svetlobe v nepremičnem jutru.

Skril si se pred svetom,
pred ljudmi ,
pred življenjem ,
in pred samim seboj
da te ne bi bolelo...

Obdal si se z debelimi zidovi
in trdno zaprl vrata svoje zlate kletke
in ugasnil čustva in s tem luč srca,
misleč ,
da si tam varen...

Pobegnil si od želja in hrepenenja,
kot smrtno ranjena žival,
in se potopil v svojo samotno anonimnost...

Ljudje so mu pravili Mojster Jaka.
Hodil je po svetu. Vsi so ga ljubili.
Povsod se je skušal spomniti nečesa novega.
Bil je pravi čarodej izkazovanja ljubezni.
Potrebnim pomoči je vedno dajal, kar je imel.
Ljudem je vselej vljudno odzdravljal
in se jim spoštljivo nasmihal.
Odgovarjal je na vsa vprašanja,
ki so zanimala ljudi.

Ko so se leta nagnila v jesen,
se je vanj vtihotapil učenec Vseved,
da bi potešil svojo žejo vedenja o modrosti.
Učenec se je v modrecu vzravnal s svojo držo
in pozabil zakaj se je vtihotapil vanj,
saj niti za vprašanja ni imel več časa,
ugajal pa si je zaradi zagledanosti vase,
sam s sabo se je ukvarjal, meditiral
in skrbel za svoje ugodje v sebi.

,

Sreča je nenavadnih oblik,
barv, vonjav in velikosti,
sreča je vsemu srečen zapik,
od rojstva, pa do starosti.

Sreča je rožnat dežnik
nad sivim dežjem bridkosti
in svilnat klobuček vedrine
nad pustim licem strogosti.

Sreča je šop majhnih srečic
za vse, ki jih znajo ubrati,
je škrlaten srček ljubezni
narisan nad vhodnimi vrati.

Sreča je pesem, prijatelj,
kocka in plišast medvedek,
je neponovljiv trenutek,
lep, dragocen in redek.

Sreča je najbolj srečnih
velikosti, vonjav in oblik
in nikoli je ni preveč
za tisti srečenosen dotik.


Bina Štampe Žmavc

Odmik od človeka
je odmik od Boga.
Z odmikom od sebe
se človek ne spozna.

Pojdi v sebe in notri poglej,
razišči vsa čustva, dobra imej.
Slaba odstrani, daleč jih daj,
da se ne vrnejo več nazaj.

Sam si človek in notri je Bog,
notri in zunaj in povsod okrog.
Kam se boš skril, kam boš bežal,
povsod te bo našel, povsod te spoznal.

Torej začni spet ljubiti, vrni se Ti,
poskušaj, premagaj, čeprav še boli.
Prosi za moč, naj Bog ti jo da,
saj veš, da je v tebi in, da jo ima.

Priznavam, da sem ga iskala.
Iskala sem tisti blag smehljaj,
ki izhaja iz dobrotljivosti srca,
tisto majhno prizanesljivost,
ki sije iz usmiljenja
in priklepa nase sonce.

Našla sem skodrani vrtiljak sreče,
bede, ničemrnosti, cenenosti in zla,
zarezanih v rjavo zemljo in živo telo,
občutenih med blaženostjo in trpljenjem.

Priklonila sem se prav do zemlje,
ko sem začutila delček stvarstva
in po vsem tem sem si rekla:
Morda bom našla v sebi pravi obraz
ali koreninico iz njegovega dna.

Zavit v preroško oblačilo duha
in zvoke svojega davnega odmeva
z nogami tistih, ki pridejo nekoč
s sorodno tvarino apnenca v sebi,
s skrivnostjo in ranami naše kože
in porušenimi oltarji naših laži,
dvignjenimi ruševinami iz sebe,
pogašenimi ognji naših strasti
in sledmi naših dejanj,
brez sledi od bežanja in sledenja,
z iztegnjenimi rokami navzgor
ob plapolanju belih rjuh preteklosti,
s suhimi jezeri naših solz v svojih očeh,
s krožečimi tujimi lasmi okrog svoje glave,
s tujimi skuštranimi mislimi vse naokrog,
z dihanjem, ki je že zdavnaj onemelo -
tedaj bo nastopil čas,
ko bo iz rudnin zrahljane zemlje
izstopila noga prihodnosti
in glas nad njo bo spregovoril
s hrepenenjem po enosti in ljubezni,
kleče pred vrati obupanega Boga.

Zemlja sem –
poln polov in virov energij.

Žival sem.
Mil in dosleden pri svojih potrebah.

In jaz sem ... gnoj.
Najzanesljivejša rast.

Dih sem.
Hvala ti, dih, zame.

Moj dragi del mene
sedaj stojim pred teboj,
taka , kot sem,
prestrašena , trepetajoča, gola
a vendar sem končno prišla k tebi.

V meni vse vre,
globoko v sebi kričim , jočem , prosim;
a usta so nema
zakaj , o le zakaj sem te zapustila ,
zakaj , le zakaj , sem te tolikokrat zatajila ,
zakaj , le zakaj sem nate čisto pozabila
in zakaj sem te tolikokrat obsojala in krivila?

O, moj ljubljeni ranjeni otrok
oprosti mi , prosim oprosti mi ,
da sem te , da sem se premalo ljubila..

In otrok , zavrženi del mene
je stopil k meni
me dvignil in mi obrisal solze ,
ter dejal:
RAD TE IMAM...

ARELENA

Odmik od človeka
je odmik od Boga.
Z odmikom od sebe
se človek ne spozna.

Pojdi v sebe in notri poglej,
razišči vsa čustva, dobra imej.
Slaba odstrani, daleč jih daj,
da se ne vrnejo več nazaj.

Sam si človek in notri je Bog,
notri in zunaj in povsod okrog.
Kam se boš skril, kam boš bežal,
povsod te bo našel, povsod te spoznal.

Torej začni spet ljubiti, vrni se Ti,
poskušaj, premagaj, čeprav še boli.
Prosi za moč, naj Bog ti jo da,
saj veš, da je v tebi in, da jo ima.

Pihaj veter, ponesi me s seboj,
da bom letela v višave.
Dotakni se me, daj mi napoj,
pridi, čakam te že nocoj.

Samo še čakam, da se zgodi,
da duša moja v nebo poleti.
Po Zemlji ne, ne more več hoditi,
Ker ne zna brezpogojno ljubiti.

Rada bi se naučila,
da bi vedno lahko vse ljubila.
A kaj, ko ne morem, kaj ko ne znam,
nimam moči, vsega dovolj imam.

Prijatelj, izrekel si mi
izredno čustvene in srčne besede,
katerim dolgujem svojo perot,
vzlet ptice na krošnjo drevesa,
kjer večno vladajo bogovi
na sipinah večernega molka
in na delčkih vesoljne snovi,
na iskanju utripajočih noči,
na odtisih, ki so jih zaznamovale oči.

Tam šumijo veje svoje senčne pesmi,
nanje se je ujelo jutranje sonce,
nanje so obešena bremena in skrbi,
nanje so obešeni sadovi resnice,
nanje so obešeni relikti preteklosti,
tam odmevajo pogovori o vsem,
kar sva govorila in napisala.

Tam živijo žametne pesmi svojo usodo
in poetična moč živi v njih svoje življenje.
Pomeni se lahko sprevržejo v stiske,
stiske v spoznanja in živo snov,
ki ima razlage v odmevih modrosti.

Tu sem.
Tukaj in sedaj.
Na skali.

Oziram se na puščavo preteklosti,
zrem v oazo prihodnosti.
Tukaj in sedaj sem kraljica.

Z veseljem gledam nazaj nanjo.
O Bog,kako ljubim to bolečino!
Pustošila je...,
da jo izkusim in vzljubim.

Zahvaljujem se,
vsem njim tu in tam čez,
za milost in moč.
Zahvaljujem se,
meni,
za milost in moč.
Prehodila sem jo.

Življenje je ledolomilec, ki te nalamlja
in ti se pogrezaš proti svoji duši,
ki se v tebi širi, niža in potaplja
v globine tvojega upanja in zaupanja
v prostranstva sprhnevanja časa.

Med kamnite pokrajne in črne luknje
izcejajo enote časa odjugo tvojih predstav
o cvetočih poljih in zelenih dolinah,
ki se kot preprosta prvina iztočijo iz tebe,
medtem ti duh odpira oči in te preraja
skoz prosojno okostje,
ki se ga ne moreš dotakniti in videti.

Zvonenje, ki prihaja v tvojo notranjost
se ne more odkupiti za nobeno ceno.
Zvonovi so skrivnost, ki prihaja,
oblečena v zvezdno pelerino noči.

Ose odletijo in ti zapustijo bolečino,
znamenja ostrih pikov in nagubano kožo
na tvojem perju, s katerim si se kitil
in ti si iznašel in ustvaril vse
nad potrebami tega trenutka,
celo ljubezen do denarja, zdravja,
svobode in idealov, ki so lepšali
tvoje življenje in te poveličevali v uživalca.

Obstaja čas in vmesni čas,
oba se stapljata v nas.
Eni jih ločimo, drugi ne,
vmes se ustavimo, ker ne gre.

Nič ne postoj kar pojdi naprej,
Počasi, v miru, rad se imej.
Pokloni si gibanje in harmonijo,
bodi ljubezen, srce si ogrej.

Začuti moč in srečo srca,
prisluhni kakšno melodijo igra.
Lepo in nežno, čeprav zadrhti
ti telo, od bolečin zunanjega sveta.

Vse je prav, čeprav ni prav,
vse je dvojno, ker vidimo tako.
Kdaj boš končno človek spoznal,
da lahko si srečen, čeprav je hudo.

Je še prekmalu in ni še čas,
da bi spoznal, da se lahko igraš.
Lahko si bolan ali vesel,
kar boš izbral, to boš imel.

Skrij pod kožo človek, svoje laži,
v telo jih zloži kakor topljive kocke ledu.
Med svojimi divjimi poganjki rastočih dvomov
položi v svoje bistvo, rožo resnice.

S svojo kamnito roko položi v kri goreči ogenj,
da doseže tvoje tkivo in ga ogreje odznotraj.
Svetloba bo razodevala veselja moč
in vse tisto, kar moraš čutiti na poti spoznanja.

Podari svoje prijateljstvo sebi
in poljubi tla, na katerih stojiš,
poljubi svoj črn kruh, ki ga ješ
in vodo, ki odžeja tvoje grlo.

Odpri luči svoje razpoke duše,
živi in umiraj po svoji lastni meri
in razodevaj se po božji podobi
z dejanji dobrote in božje milosti.

Izdihni svojo bolečino brez joka
in vstopi znova v kapljo svoje krvi,
da boš lahko iz nje odšel očiščen,
ko boš spreminjal svoje ravnotežje,
prežet s ključi podzemeljskih vod,
ki te bodo ljubile in prerajale,
ko se boš spreminjal v tišino izvirov.

Nimam kar imam.
Sem vedno tam, kjer nisem.
Z menoj si, čeprav si sam.
Kolobariš v prazno, sebe iščeš.

V oblake vzletaš, če ne letiš.
Ne delaš, kar veš da smeš.
Ne zveš, kar morda že veš.
Si tu, čeprav čez prag ne greš.

Rad bi bil v prijaznem objetju
in dočakal srečo v zavetju.
Ko ptica se na tvojem oknu oglasi,
molčiš, a tebe prehitijo časi.

Tu dežuje brez prestanka. Ali veš,
da voda se ob nalivu čez bregove zlije?
Reka dere, se ne plazi peš,
strugo dolbe, preden v morje se izlije.

...o0o...

Čutila je, da sta njen dih
in dih maestrala enaka.
Sedela je ob morju in premišljevala.
Dihala je globoko, z vsem telesom.
Nekaj je zazvenevalo v njej.
V njenem srcu so se združevale
školjke, ribe alge in hrepenenje.
Nekaj je v njej neprestano omahovalo
in muziciralo, kakor pretakanje glasov,
kakor izrinjanje stiske iz srca
in sledenje klicu svoje nazavednosti.
Z živim zanimanjem in vijoličnimi očmi
je sledila stanjšanim željam,
ki so ji dajale čutiti pristno zvezo
z jasno mislijo in to drobno srčno glasbo.
Brez vsakega namena in njenega hotenja
ji je pred oči splaval moder oblak,
v katerega so se začele zrcaliti večerne luči
in morje je izdihovalo svoj navdih
in dišalo po plodnosti in tihem brezdelju,
ob večerni oseki in umiritvah.
Plivkalo je na milijone nakodranih valov,
ki so se predihani naslanjali ob škrlatno rdeči zaton.