draga Tinanic,
čestitam, res globoka izkušnja govori skozi tvoje besede. Že sam naslov veliko pove o tvojem procesu " hoje skozi dolino trpljenja in smrti" Odmik od Boga je res kot praviš odmik od sebe in tako se človek ne spozna. "Sam si človek in notri je Bog." To pa je vidiš jedro bistvo vseh duhovnih učenj in tudi religij tega sveta. To je točka naše spremembe in načina življenja, ki nam menja pozornost ter spoznanje o resnici našega obstoja. "Nič več ne bo tako, kot je bilo." Po poti, ki si jo hodila ne boš več mogla hoditi, to staro v tebi je umrlo in minilo, rojeva se novo , da bi staro v miru odšlo. In tako ugotoviš, da je za tvojo življenjsko srečo odgovoren samo Bog in ti. Tu nastopi močnejša povezava, ki daje vsakemu od nas, če to le želi vse darove iz Duha.

Tvoja Duša je pripravljena za nežno vodstvo Duha, ki samo čaka da se še malo dvigneš na Njegovo raven. Obesi tvojo staro ponošeno obleko na obešalnik preteklosti in obleci si novo belo obleko večnosti. Tega procesa individualizacije se mora vsaka duša enkrat v življenju naučiti v skladu z njeno določenostjo in namenom. Vsak ima svoj čas in temu dane ustrezne okoliščine, ki mu pomagajo vse to preživeti in dojeti.

Lepo praviš:" Prosi za moč, naj Bog ti jo da, saj veš, da je v tebi in, da jo ima." Prekrasno in resnično Spoznanje, ko se človek ove in dojame, da je to res. To je vera, jo imaš ali je pa nimaš. Se zavedaš, da Bog v tebi je ali pa se ne zavedaš. In, če se ne zavedaš Boga v sebi je vso govorenje o Ljubezni, Enosti, Svetlobi, nesmrtnosti, kanaliziranju, sreči, darovih takih ali drugačnih- samoprevara ter večno spraševanje raznih avtoritet, ker ni zaupanja v Boga. Bog je tam kjer si ti, kjer tebe ni, Boga za tebe ni.

Naj tebi in vsem nam na Pozitivkah spregovori Hermes Trismegistus " O DUŠI "

Če je oko obdano s temo, ne more videti ničesar. Tudi če je postavljeno pred stvari, ki jih ne more zaznati. Toda ko pade nanje svetloba, je razsvetljeno tudi oko in lahko razločuje predmete, ki jih prej ni videlo. Zato je svetloba vez med očesom in predmeti. Svetloba daje sposobnost razločevanja in to je vzrok, zaradi katerega stvari, ki so bile poprej prisotne le kot možnost, postanejo resničnost. Dokler lahko oko svetlobo lovi, lahko vidi in razločuje stvari; če pa oko svetlobo izgubi in ga spet obkroži tema, se doživljanje vida in vse, kar ta lahko razloči, takoj preneha. Za trajnost sposobnosti vida in zmožnosti zaznave mora biti svetloba nenehno prisotna, oko mora biti osvobojeno teme.

Ali zdajle jasno vidiš, o Duša, da prihaja Svetloba od Duha, in tema od telesa? Če to razumeš, zakaj se žalostiš, ko moraš zapustiti telo? Kajti zaradi telesa doživljaš največjo žalost. Ta ti preprečuje, da bi zaznala to, kar bi predvsem morala poznati. Raje bi obžalovala, da si odstranjena iz sveta Duha, kajti z delovanjem tega sveta v tebi, prejemaš največjo milost in boš dosegla to, po čemer bi si morala prizadevati in česar bi se morala polastiti.

Zapusti, o Duša, to naravo, jo opusti, prenehaj jo ljubiti, boj se je, zavaruj se pred trpljenjem, v katerega te bo na koncu vodila in se obrni v svoj svet, ki je vzrok in izvor tvojega obstoja in ki prebivališče bitja, ki je visokega in silnega stanu, kot si ti sama. Tako boš dedovala večno življenje in popolno blaženost.

Kako dolgo se boš še utrujala, o Duša, s potepanjem od tu do tja, po tem svetu vznika, sija in odmrtja? Kako dolgo se še boš zaposlovala s tem, da si boš ustvarjala prijatelje in družabnike zase? Izgubiti včasih prijatelja in si potem spet nekoga pridobiti in se z njim spoprijateljiti? Od vseh teh, s katerimi te druži prijateljstvo, ni nikogar, ki ne bi kot človeško bitje imel tudi druge strani nezvestobe in izdajstva, četudi samo v mislih, pa čeprav mu hočeš biti zvesta in mu pomagati. Nikogar ni, ki se ne bi pretvarjal, še celo če mu zaupaš, da je pošten. Niti ne obstaja nihče, ki te ne oskrunja in onečašča, četudi mu verjameš, da je čist. Niti ni nikogar, ki ti ne bi bil neprestano nasproten, kot tvoji celotni naravi in biti, prav tako koz si ti njegovo nasprotje po svojem celotnem bitju in naravi. In končno, po vsem tem, prereže vez, s katero sta bila povezana, četudi se ni zgodilo nič, kar bi to opravičevalo.

Na ta način, s temi ločitvami, ponujaš vedno žrtev iz gorja in žalosti. In nemaš resničnega prijatelja ali družabnika, zakaj tisti, za katere misliš, da so tvoji prijatelji, so ti zahrbtni, četudi si do njih odkrita. Ti te ranijo, čeprav z njimi pošteno in dobro ravnaš. Zakaj hočeš še kar naprej to doživljati? Ali ti to, kar si izkusila na začetku, ni dovolj? Čemu hočeš znova poskusiti? Zakaj zavračaš svarilo, ki si ga prejela iz dolge izkušnje, in ga ne sprejmeš, kot pravega? Kako dolgo boš še iskala te zlobne in krivične ljudi, te prevarante in izdajalce? Si res neumna in slepa ali se le pretvarjaš, da si neumna in zaslepljena?

Zato, o Duša, stori, kar je dobrodejno, in pusti za sabo, kar je uničevalno, tako boš lahko dvignjena v vrste onih, ki se veselijo v Božji pomoči. Pojdi po ravni poti in bodi deležna največje radosti.

Tako lahko vidimo iz tega Božanskega razodetja odnos med uvidom, ki ga je nekoč duša imela in vzrokom igube le-tega. To lahko primerjamo z očesom, ki vidi tako svetlobo kot temo.
Pot , na katero se z navdušenjem podamo, pogosto kaj radi kmalu zapustimo, če se naše praktično življenje ne ujema z vzišenim ciljem. V okovih vsakdanjega življenja zavzemamo način življenja, ki se prilagaja našim obveznostim. To isto lahko rečemo za človeka, ki sledi duhovnemu klicu svojega srca. Svoje življenje uredi tako, da njegove vsakdanje dnevne obveznosti niso ovira za dosego cilja, h katerem teži. Njegovo delovanje, ki vodi k notranji Luči temelji na vplivu Bočanskega delovanja sile, ki ga ne pusti več v slepoti in spanju zavesti. Saj le na tak način Božanska sila in njegovi pomočniki lahko človeka poveže z njegovim ciljem in smislom življenja s pomočjo podob ali pa besed. Ta sila ga usposablja zato, da doseže tisto raven dše, kjer potem Duh prevzame vodstvo.

V trenutku, ko določen življenjski cilj, večnost, začne živeti v našem srcu, se lahko postopoma z božansko Previdnostjo razkriva skrivnost Vserazodetja. To nam je poznano tudi pri mnogih velikih piscih, umetnikih in znanstvenikih- tipa Nikola Tesla i.n.p. ki so s svojimi deli pričali o tem notranjem duhovnem razvoju. Ko se namreč božanski človek obudi k življenju, se skrito razkrije in notranji človek tako spozna svojega Stvarnika. In potem zemeljski obstoj ne vodi več v smrt, temveč postane most do večnosti.

Vse dobro tebi Tinanic in napiši še kaj.
Miran.

[ Odgovori na to | # ]