Že celo večnost čakam,
bil si utvara in privid.
Čakam in nikoli ne dočakam,
pred mano je sezidan zid.

Poglej, v roki imaš diamant,
ki je zrasel na viticah srca,
si v zrelih letih mlad, še fant,
ki ne vidiš sreče in ne zlata.

Dolgo noro sem te nagovarjala,
obljubljala sadeža grešni sad,
v vsakem koncu je nekaj začetega,
mine zima, zacveti pomlad.

Nikar se še ne poslovi od sveta,
vanj upri pogled, vdihaj vonj jeseni,
napolni z njim poslednji kot srca,
pogasi žejo in svet bo spet zeleni.

Si kralj kraljestva svojega srca,
drobce ljubezni pobiraš v samoti,
v tvoji duši zorijo misli na Boga,
prebudi se, ne živi v večni zmoti.

Zapisane so besede tvojega imena
v okvir sreče, ki je ne morem zase vzeti,
prazna so zrna zrasla iz semen,
ki drhte v dlaneh in ne morejo vzcveteti.

Ločen od mene si morda moj vonj
in sončev ogenj, lesk oči,
bediš, ko telo preplavi vlažen znoj,
iščeš zvezdo, ki na polnočni poti zagori.

Med belino kamnov zvečer umira dan,
pod njim zastoka osamljen glas,
zdaj še nisi, a tedaj ostal boš sam,
za odkupnino Bogu boš s sveta izgnan.

Zato v sivino tvojih brezobličnih dni
nebo poslalo je naliv obilnega dežja,
da vse kar je umrlo v srcu znova zaživi,
da zasije v lesku radost najnega sveta.

Odkod se v mojo dušo naselil je mrak,
to nemirno šepetanje iz zavetja časa,
kdo je strahopetec, kdo je še junak,
ni slišati od nikoder glasa.

V slast razpet, na krilih vetra ujet,
naj poželenje zeleno polje orje vse globlje,
naj ti Bog nakloni dobro, srečo, lep izgled,
v topli postelji, žlahtno medvedje zimovanje.

V napol izpitih kelikih radosti
so na dnu ostale le slasti,
so hrepenenje, odrinjene norosti,
so hostje neugriznjenih strasti.

...o0o...