Skrij pod kožo človek, svoje laži,
v telo jih zloži kakor topljive kocke ledu.
Med svojimi divjimi poganjki rastočih dvomov
položi v svoje bistvo, rožo resnice.
S svojo kamnito roko položi v kri goreči ogenj,
da doseže tvoje tkivo in ga ogreje odznotraj.
Svetloba bo razodevala veselja moč
in vse tisto, kar moraš čutiti na poti spoznanja.
Podari svoje prijateljstvo sebi
in poljubi tla, na katerih stojiš,
poljubi svoj črn kruh, ki ga ješ
in vodo, ki odžeja tvoje grlo.
Odpri luči svoje razpoke duše,
živi in umiraj po svoji lastni meri
in razodevaj se po božji podobi
z dejanji dobrote in božje milosti.
Izdihni svojo bolečino brez joka
in vstopi znova v kapljo svoje krvi,
da boš lahko iz nje odšel očiščen,
ko boš spreminjal svoje ravnotežje,
prežet s ključi podzemeljskih vod,
ki te bodo ljubile in prerajale,
ko se boš spreminjal v tišino izvirov.
Odhajal boš v novo kopel življenja
in mehkoba drevesnih listov
bo večno živela in dihala v tebi.
Usojeno ti je, da boš potoval
skoz nikoli končano, neskončno pokrajno,
naseljeno s tvojimi besedami in dejanji.
V ponošeni obleki boš iskal sebe
brez imena, med celicami bilk
in goreče veke tvojih potomcev
bodo potapljale svoje ude
v tenkočustnosti tvojih spominov.
Misli si, da boš v vseh ljudeh prisoten
in da bo tvoja človeška ljubezen dragotina
in ne predraga izkušnja krvavega potu,
ki jo boš zapustil v svojih koreninah.
Vedi, da bo luč navpično sijala nate,
ko se boš neslišno in hvaležno oddolževal
za življenje svojega življanja na obroke,
ko bodo dnevi odtajali led v tebi
in osvetljevali tvojo dušo s spominom
na tvoje neiztrohnjeno dobro srce.
Skrij pod kožo človek, svoje laži, 
