|   Skrij pod kožo človek, svoje laži,
v telo jih zloži kakor topljive kocke ledu.
Med svojimi divjimi poganjki rastočih dvomov
položi v svoje bistvo, rožo resnice.
S svojo kamnito roko položi v kri goreči ogenj,
da doseže tvoje tkivo in ga ogreje odznotraj.
Svetloba bo razodevala veselja moč
in vse tisto, kar moraš čutiti na poti spoznanja.
Podari svoje prijateljstvo sebi
in poljubi tla, na katerih stojiš,
poljubi svoj črn kruh, ki ga ješ
in vodo, ki odžeja tvoje grlo.
Odpri luči svoje razpoke duše,
živi in umiraj po svoji lastni meri
in razodevaj se po božji podobi
z dejanji dobrote in božje milosti.
Izdihni svojo bolečino brez joka
in vstopi znova v kapljo svoje krvi,
da boš lahko iz nje odšel očiščen,
ko boš spreminjal svoje ravnotežje,
prežet s ključi podzemeljskih vod,
ki te bodo ljubile in prerajale,
ko se boš spreminjal v tišino izvirov.
Odhajal boš v novo kopel življenja
in mehkoba drevesnih listov
bo večno živela in dihala v tebi.
Usojeno ti je, da boš potoval
skoz nikoli končano, neskončno pokrajno,
naseljeno s tvojimi besedami in dejanji.
V ponošeni obleki boš iskal sebe
brez imena, med celicami bilk
in goreče veke tvojih potomcev
bodo potapljale svoje ude
v tenkočustnosti tvojih spominov.
Misli si, da boš v vseh ljudeh prisoten
in da bo tvoja človeška ljubezen dragotina
in ne predraga izkušnja krvavega potu,
ki jo boš zapustil v svojih koreninah.
Vedi, da bo luč navpično sijala nate,
ko se boš neslišno in hvaležno oddolževal
za življenje svojega življanja na obroke,
ko bodo dnevi odtajali led v tebi
in osvetljevali tvojo dušo s spominom
na tvoje neiztrohnjeno dobro srce.
...o0o...
|
NE ZAMUDITE
Vse bo navpično
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 30. maj 2004 @ 18:33 CEST
Vseeno je kje sediš. Svoje nedosegljivosti ne boš nikoli dosegel, nikoli ne boš dosegel sveže filozofske misli in resnice, če ne boš dosegel Kristusovih besed v sebi: "LJUBI VSE LJUDI, KAKOR LJUBIŠ SAMEGA SEBE". Njegove besede pomenijo več, kot izrečejo. Kdor udejanja deset zapovedi in govor na gori, se vse bolj pomika vase, da bi postal eno z večnim Duhom, ki preseva vse univerzume z Bogom. Bog je življenje. In vse kar je ustvaril, je življenje iz Njega in je večno. Resnično življenje je svobodno, ni vezano na zunanjost, ne pozna nič togega, nič trdno zapisanega, nobene volje in prisile učiteljev. Zaupaj lastnim izkušnjam, izkušnje učitelja so njegove in ne tvoje. Poglej svojemu velikemu čarovniku naravnost v oči in videl boš razodevanje Njega v njem in ne Njega v tebi.
Iskanje smisla stvari je izraz pomanjkanja volje ali da bi bila volja v stvareh samih. Živeti ali meditirati je nekaj povsem različnega. Vzrok tega je v kavzalni zvezi s posledico tvoje meditacije, ki je manifestacija volje, utelešena v dejanju učitelja, ki ne daje prostora drugim možnostim. Učiteljeva volja in učenčeva ubogljivost ali naivnost je zamenjava ene iliuzije za drugo, oba nista našla smisla. Učenci nimajo moči, da bi dojeli idejo, ki se nahaja v božjem temelju. Definicija Boga je on sam v njem samem. Je težnja razvoja k popolnosti, in tej veri se trudim dati umsko osnovo. Vse kar se dogaja deluje po principu vzroka in posledic s človekovo težnjo razvoja k popolnosti. Notranje stmljenje po osvoboditvi od greha in po postopnem nastajanju enosti s Kristusom v notranjosti človeka imenujemo notranja religija. To je religija brez človeških voditeljev, brez ritualov in dogm, brez svetišč iz kamenja. Jezus iz Nazareta je rekel: "Kdor sliši Moje besede in jih izpolnjuje, je kot pametni mož, ki je zgradil svojo hišo na skali". Življenje po Bogu je dinamika, rast, evolucija in samozavedanje. Ljudje, ki vsakodnevno strme po udejanjanju Jezusovega nauka, se drže reda, kakršnega je učil Jezus: "Obžaluj svoje grehe, ki si jih spoznal, prosi za oprstitev, oprosti tudi svojemu bližnjemu, ki se je spozabil nad teboj, popravi, kar še lahko popraviš, in teh grehov ne delaj več". Tako se prečiščujeta duša in telo. Duša in telo se ločita od greha z odrešilno močjo Kristusa Boga. Bog živi v najgloblji notranjosti ljudi, zato ljudje ne potrebujejo drugih prinašalcev sreče. Dokler gledamo le na napake drugih, gledamo le na svoje napake. Dokler nas razburjajo napake drugih, se razburjamo nad lastnimi napakami. Dokler podcenjujemo druge, podcenjujemo sami sebe. Vse kar vnašamo v svoje pomnilnike, zavest in podzavest, v dušo in v ozvezdja - vse to se nam vrne. Prinesi svojemu bližnjemu nekaj nesebičnih občutkov, nesebičnih misli, uči se razumeti in začel boš prinašati več sreče in sam prejemati vse več sreče. Bog je vedno tu in dober. Za tvojega učitelja pa nikoli ne veš, še posebno če hoče biti več kot Bog. Napuh je bil vedno človeška ošabnost.
Hvala vsem bralcem, ki ste mojo pesem in moje misli prebrali in razumeli. Lep pozdrav
Tatjana
Vse bo navpično
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 1. junij 2004 @ 16:21 CEST
ker si tako pregledno in lepo komentirala svojo pesem, si nisem mogel kaj, da ne bi dodal naslednje besede filozofa Vladimirja Solovjova, ki jih je na briljanten način osmisli v svojih Treh govorih, posvečenih spominu na Dostojevskega v katerih je govora o ezoteričnem krščanstvu:
" Pravo krščanstvo ne sme biti le domače, ravno tako ne samo cerkveno, raztezati se mora preko celotnega človeštva in preko vseh človeških zadev. Kristus, to utelešenje resnice, ne sme ostati le upodobljena predstavitev v cerkvah ali osebni ideal, postati mora svetovno zgodovinski princip, živa osnova in temeljni kamen univerzalne cerkve. Med vsemi religijami postavlja samo krščanstvo popolnega človeka poleg popolnega Boga; v njem je prisotno obilje božanstva v mesu. In če je ta neskončnost v človeški duši dosegla v Kristusu najbolj popolno uresničitev, potem predpostavljamo, da v vsaki duši biva iskra neskončnosti in popolnosti, pa če je pogreznjena še tako globoko. To nam je Dostojevski dokazal s svojimi priljubljenimi tipi...Pogoj za vprašanje: Kaj naj storim? je, da že obstaja nekaj pripravljenega, na kar je treba položiti roko in to utiša naslednje vprašanje: So delavci pripravljeni? Če smo torej videli zlo v človeku, je treba le malo zdrave človeške pameti za to, da sklepamo o dobroti, ki ni odvisna od človeka in potreben je le neznaten napor volje, da bi se obrnili k tej dobroti in ji dali prostor v duši. Kajti božja dobrota nas išče, nas privlači in storiti ne moremo ničesar drugega kot slediti Mu in ne ravnati proti Njemu."
Tisti človek, ki sledi v predanosti in zavedanju Njega, ki izžareva ljubezen, katera je v najglobljem bistvu, prejme ljubezen tisočkrat nazaj.
lep pozdrav tebi Tatjana od
Mirana.
Vse bo navpično
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 1. junij 2004 @ 18:22 CEST
hvala za tvoj komentar, s katerim si me želel poglobiti in
opozoriti ne neko specifično situacijo, ki je verjetno tudi tebi znana ali jo v sebi slutiš.
Ezoterično skrivnostno krščanstvo samo za izbrance ni tisto, kar me prevzema. Zavzemam se za kozmično razsežnost resnice po Kristusu, ki sklepa o dobroti in vlije v človeku tisti navznoter čuteni napor volje, da damo dobroti, ki nas išče mesto v svoji duši. Duh naj bo prost zemeljskih koordinat in naj pridobi resnično kozmično razsežnost in odprtost za vso resničnost, če se za to potrudi.
Dvigni kamen, ki je priletel vame iz božje resničnosti in tam me boš našel.
Podrimo vse ograje, ki bi ločevale ljudi med seboj!
Lep pozdrav tebi duhovni prijatelj, Miran
Tatjana