|   Ljudje so mu pravili Mojster Jaka.
Hodil je po svetu. Vsi so ga ljubili.
Povsod se je skušal spomniti nečesa novega.
Bil je pravi čarodej izkazovanja ljubezni.
Potrebnim pomoči je vedno dajal, kar je imel.
Ljudem je vselej vljudno odzdravljal
in se jim spoštljivo nasmihal.
Odgovarjal je na vsa vprašanja,
ki so zanimala ljudi.
Ko so se leta nagnila v jesen,
se je vanj vtihotapil učenec Vseved,
da bi potešil svojo žejo vedenja o modrosti.
Učenec se je v modrecu vzravnal s svojo držo
in pozabil zakaj se je vtihotapil vanj,
saj niti za vprašanja ni imel več časa,
ugajal pa si je zaradi zagledanosti vase,
sam s sabo se je ukvarjal, meditiral
in skrbel za svoje ugodje v sebi.
Mojster Jaka ga je tedaj ogovoril:
"Ne moreš biti učenec v meni, če me ne piješ,
vse je nared: znanje, vino in dišave,
ne moreš ostati ločen od tega kar ti dajem,
vzdignjen v meni izgubljaš bitko s svojo senco,
potuješ po meni, vendar me ne najdeš,
neutrudno govoriš, vendar me ne slišiš.
Ni pomembna obleka, s katero si ogrnil svoje telo,
niso pomembne besede, ki jih glasno govoriš,
bolj pomembne so tiste besede,
ki so ostale zamolčane v meni.
Čakam, da se preoblečeš v ponižnost,
da me boš poiskal zamišljenega v temi.
Ne išči si več svečano obleko in klobuk,
kajti povabljenci na gostijo so moji
in ti si med njimi moj učenec.
Bodi dostojanstveno skromen in tih!"
Praznina in osamelost sta se sprehajali po njem.
Mojster Jaka je odmaknil vse kamne izpred sebe
in odprl na stežaj velike duri v svoje srce,
da so vsi učenci svobodno vstopili
in se prehajali po njem.
Tedaj se zadnji vstopajoči učenec tiho oglasi:
"Mojster Jaka, še ne morem napisati modre misli
z vašim peresom v roki, moja dlan
spoštuje vaše vedenje, kajti vsaka vaša beseda
pade iz zlatega zrna resnice v moje srce
in jaz sem hudo prizadet in ranjen,
ker se vam izteka čas zaradi starosti,
bojeval se bom v vas za vaše zdravje".
Mojster Jaka učencu odgovori:
"Opusti vse skrbi in misli,
tebi zadostuje, da občutiš ljubezen do bližnjega
in usmiljenje kot svojo bolečino,
to je tudi vsa modrost življenja.
Vso pravico imaš, da govoriš v meni
in jaz ti dajem moč, da nahraniš ljudi.
Povej jim naj se ljubijo med seboj,
siti naj nahranijo lačne in naj odžejajo žejne,
močni po duhu naj nahranijo in dvignejo ponižane.
Tvoj šepet je presegel preglasne misli Vseveda,
prišel si vame, da me nadomestiš brez tekmovanja,
z ljubeznijo, brez časovne stiske za moje mesto.
V tebi sem videl dejanje, zato zasedi moj prostor,
ki ti ga ob odhodu iz srca rad ostopam."
In začelo je deževati, ko je Mojster Jaka umrl.
Zemlja je obdarila ljudi s sadeži in ljubeznijo,
ki jo je dež spral z Mojstra Jake in poniknil na mestu,
kjer je vzklilo rodovitno seme po učencu izbrancu.
Nobene tehnike ne potrebuješ za spoznanje,
če svoj dvom v sebi spremeniš v dobroto
in spoznanje v resnično vero in ljubezen,
ki bo zmogla storiti dobro drugemu.
Tvoje dobre strani se vidijo samo v razročju sebe,
to nekaj, kar živi v tebi, morajo občutiti drugi
in ne ti, ki iščeš in bi rad občudoval sebe v tebi.
Znanje o sebi spoznaš, ko prideš v stik z drugimi
z občutij, ki so v tebi za vsakogar, ki te potrebuje.
Ti si resnični ti, le ko se človeku podarjaš.
...o0o...
|
NE ZAMUDITE
Mojster in učenec
Prispeval/a: arlena dne petek, 18. junij 2004 @ 06:16 CEST
Mojster in učenec
Prispeval/a: en_bk dne petek, 18. junij 2004 @ 08:42 CEST
en bk
Mojster in učenec
Prispeval/a: stojči dne petek, 18. junij 2004 @ 11:00 CEST
Draga Tatjana,
ne vem če si že prebrala zgodbo,
ki sem jo tu nekje že zapisal.
Na rob neke vasi je prišel živel nek človek,
katerega nihče ni poznal,
nihče ni vedel, kaj je počel
in od česa je ta človek živel.
Ljudje so bili drug do drugega prijazni,
radi so si takrat pomagali in vse je bilo lepo.
Dokler ta človek ni umrl.
Ko so se ljudje spet začeli prepirati med sabo
in potem so spoznali,
da karkoli je že tisti človek takrat počel,
jim je v tistem času dajal in prinašal svoj mir. :)
Mir vam dam, ne kot ta svet vam ga jaz dam.
p.s. drugače si pa talent,
draga Tatjana,
kakšne lepe zgodbe in pesmi boš šele pisala,
ko se boš s svojo notranjo lučjo spoznala,
če se kdaj boš?
lp
Pot mojstrov je čudovita notranja pot.
---
stojči
Mojster in učenec
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 18. junij 2004 @ 15:56 CEST
res prava mojstrovina Duha skozi tvojega duha. Ja, ugotovitev lastnega stanja in položaja v svetu je vprašanje izkušnje in inteligence. Povprečen razum se zapre takoj, ko nima pregleda nad dejstvi. Zato se oklepa svojih uveljavljenih stališč, dogem in sodb ali pa predsodkov. To se naše ovire, ki si jih enkratno opisala v tvoji pesmi, ki nam resnično zapirajo dostop za zaznavanje resničnosti. Kako pogosto se ustvarimo svoje mnenje o sočloveku, duhovnih poteh, mojstrih, položaju, o Bogu, o svetu! Ta mnenjska prepričanja, bi morali opustiti saj nas ovirajo pri sprejemanju novih zaznav. So nepotrebna prtljaga. To so maske razuma in razum sam po sebi je zelo zvit ter premeten, zato je on naš ubijalec resničnosti. Tako na ta način postaja nerastvetljeni razum prepreka med našim malim svetom in resničnostjo, kar je v pesmi mojstrsko opisano. Tej tvoji pesmi, ki je presegla, vsaj za moj okus vse tvoje dotedanje, nimam kaj komentirati. Luč Duha je začela močneje svetiti, višja pamet deluje in razsvetluje tvoje in naše globočine z mojstrsko besedo Božanskega duha. Imaš stik. Zakaj to tako sigurno trdim? Vidim da te je malo pred tem treščilo z vso silo v tvoje življenje in tvojo zavest, kar ni tako neboleče, a rezultat je tu. In kot drugo; napisano govori samo po sebi. Kako je že rekel Učitelj?" Po njihovih sadovih, jih boste prepoznali!"
Če dovoliš, bom tvoji čudoviti pretočni besedi dodal kot okrasni okvir besede " Evangelija popolnega življenja", saj si ta tvoja stvaritev to res tudi zasluži.
" In dvanajsterica se je zbrala v senci palm in eden izmed njih, Tomaž je dejal drugim:" Kaj je resnica? Kajti iste stvari zaznavajo različne duše in celo ista duša ob različnih časih različno. Kaj je torej resnica?
In ko so tako govorili, se je med njimi pojavil Jezus in dejal:" Edina in večna resnica je Bog sam; kajti nihče ne ve, kaj je sam Bog, ker je vesolje v vesolju. Ljudem se resnica lahko razkrije po njihovih sposobnostih, da jo razumejo in dojemajo.
Ena resnica ima veliko plati in en vidi eno stran, drugi drugo in nekateri vidijo več kot eno, kot jim je dano( dano od Boga, moj komentar).
Poglejte ta kristal:Kot se svetloba razodeva na dvanajstih ploskvah, na štirikrat dvanajstih ploskvah in vsaka ploskev odbije en žarek svetlobe in nekdo vidi le eno ploskev in drugi le drugo, vendar je to le en kristal in ena svetloba, ki sveti vsem.
In, ko se nekdo vzpne na goro in, ko doseže vrh, reče:" To je vrh gore, povzpnimo se nanj." In ko osvoji to goro, glej vidi drugo višjo, dokler ne pride do višine, od koder ni ničesar več videti.
Tako je torej tudi z resnico. Jaz sem resnica in življenje in dal sem vam resnico, ki sem jo prejel od zgoraj. In tega, kar vidi in sprejme eden, ne vidi in ne sprejme drugi. Tisti, ki so spodaj v dolini, ne vidijo tistega, kar vidijo tisti, ki so zgoraj na gori.
Vendar je vse resnica, kar vidi posamezen razum in je tako dolgo, dokler se ne razodene višja resnica; in duši, ki lahko sprejme več svetlobe, je dano več svetlobe. Zato ne sodite drugega, da ne boste obsojeni."
Vsak kdorkoli od nas , ki ga žene močno notranje hrepenenje po tem, da bi resnično okusil novo življenje , da bi smel sredi te svetlobe življenja, in ki svoja nižja psihična hrepenenja razuma postavi zavestno v ozadje, bo zagotovo tako izkusil Božansko ljubezen, ki se nam daje, če mi to le želimo in bo tudi navdihnjen ter voden od samih misli Boga.
lep pozdrav tebi Tatjana, moja duhovna prijateljica
od Mirana.
Mojster in učenec
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 18. junij 2004 @ 17:04 CEST
hvala, da vam je pesem "Mojster in učenec" všeč. Vedno sem si predstavljala mojstra ali učitelja kot človeka, ki izhaja iz dejanske vsebine in potreb življenja, človeka z visoko lestvico moralno etičnih vrednot, altruista, človeka ki ne pristaja na varljive pojme, ampak natančno postavlja meje gotovega, verjetnega in dvomljivega. Učitelja sem si vedno predstavljala kot človeka, ki postavlja naravo zoper zakon, razum zoper rabo, svojo vest zoper mnenje in svojo sodbo zoper zmoto.
Mojstra ali učitelja si predstavljam kot razsvetljenega človeka, ki z vso svojo dušo in srcem sledi razsvetljenskim idealom in ki posveča svoje življenje izključno učenju o dobroti in ljubezni do drugega bitja. Biti modrec v 21. stoletju pomeni imeti toliko filozofskega in znanstvenega duha ter izkustva, da je tak učitelj - modrec sposoben ovreči sleherne neutemeljene predsodke, zmote in fanatizem, da bi vse stvari videli v luči jasnega razuma, po njihovi pravi naravi, z voljo do kritičnega mišljenja in delovanja. Modrec današnjega časa se ne more ukvarjati s filozofsko - metafizično teorijo, temveč s problemi kako rešiti človeštvo in človeka v vseh mogočih zagatah današnjega sveta. Njegov nauk mora izkustveno spoznati in premeriti razum in vest sodobnega človeka - učenca, opuščati mora razne moralke in dogme, sposoben mora biti, da razloži trpljenje, ki ga morajo ljudje prenašati in pomagati to trpljenje prevzemati nase kot sestavni del življenja. Skratka pred mojstrom - učiteljem je svet, v katerem je človek sam in edino na kar se lahko človek opre je Bog, ki se razodeva v njem . Če učitelj, ki ga vodi razum skozi izkustvo zna prisluhniti človeku v vsej duhovni in prijateljski razsežnosti in zna zbuditi v človeku božje, potem je ta učitelj človeku koristen. Upoštevanja vredno od mojstra - učitelja je, da se svobodno, odkritosrčno in sproščeno približa človeku, ki njegov nauk kritično presoja in tudi dopusti kritiko svojega nauka. Le tako bosta učitelj in mojster varno spravljena v začrtanih mejah izkustva, medsebojnega zaupanja, zdrave pameti in uma, ki ima opraviti z otipljivimi stvarmi življenja in ne le z brezni, ki se odpirajo okrog človeka v trenutkih skrajne stiske, da se učenec potem oprime vsake odrešilne bilke, brez kritične presoje. Učiteljev bedeči razum ga navaja k logično prečiščenemu zarisu življenjskih položajev in k dostopnosti k ljudem s težnjo, da jim pomaga. Pravi mojstern - učitelj ne bo nikoli vzgajal človeka v težnji, da njegova čutnost teži k lastnemu ugodju v njem samem, kar pogojuje rast njegovega ega. Fizično zlo človeka ima svoj temelj v moralnem zlu, moralno zlo pa ima svoj temelj v končnosti in omejenosti bitij. Kateri učitelj bo znal odgovoriti na to zakaj je Bog ustvaril takšno zlo ali pa ga vsaj dopustil kot del svojega stvarstva? Zato poizkus teodicije o božji dobroti, človeški svobodi in izvoru zla mora učitelj najprej testirati na samem sebi in si kritično odgovoriti kaj je on sam. Vedno je učitelj odprt s svojim razročjem k drugim ljudem in to uči tudi svojega učenca. Predstavo o takšnem človeku - učitelju, ki zaradi lastne težnje po ugodju počasi prehaja v ateizem in materializem, predstavlja krizo v učiteljevi zavesti, namesto da bi jo premagal in človeku odprl vrata v harmonično, popolno in lepo življensjko izkustvo, ki mu pravimo ljubezen do drugega bitja in darovanje sebe drugemu. V tem je vsa lepota in sreča življenja.
Knjigo Pot mojstrov po nasvetu Stojčija iščem, vendar je ni v prodaji in tudi v antikvariatu je nisem našla. Ob priliki jo bom prebrala pa ne zato, da bi pisala boljše pesmi, temveč za to da jo ocenim iz lastnega občutka in presoje, čisto pojmovno, sporočilno in načelno, nato jo bom izpostavila kot filozofsko - življenjski problem in se bomo o tem še lahko pogovarjali na pozitivkah.
Lep pozdrav od vaše duhovne prijateljice
Tatjane
Mojster in učenec
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 18. junij 2004 @ 17:58 CEST
občutek imam, da si kar previsoko postavil mojo pesem. Vščeč mi je, da se ti zdi kot vesoljska celota človekovih vrednot in zaznav na ploskvi enega žarka, v katerega se spajajo žarki vseh ostalih ploskev (zelo lepa simbolična izpoved), harmonično popolna v svoji človeški sporočilnosti, z eno besedo dobra. Napisala sem odgovor Arelni, Stojčiju in En-bk-u. Zanimivo, kot bi drug na drugega prenašala misli, tako so si nekateri najni teksti podobni in še to, pisala sva jih skoraj v istem času. Oba govoriva o isti stvar, o razsvetljenstvu in o božjem, ki ga razodeva evangelij, le da so moje besede manj religiozne od tvojih, čeprav smiselno pomenijo isto. Pomisli, dragi Miran, kako bi se čutil človek sam sredi vesolja. Če ne bi občutili Boga v sebi, ne bi bilo prav nobene, čeprav še tako oddaljene in skrite instance, ki bi lahko vsaj načelno dala človekovi težnji nekakšen višji, trden, ne samo naključen smisel. Če ne bi verjeli v obstoj najvišjega bitja - po načelu da ni Boga ali da je Bog mrtev, kakšno bi bilo človeško življenje, zapadli bi popolnemu malodušju, nihelizmu in anarhiji, kjer ne bi bilo več nobenih vrednot, norm, zakonov in ne reda, v katerem se da kolikor toliko normalno živeti. Kakšno vlogo ima to najvišje bitje - Bog v našem življenju? Kakšno predstavo naj sprejmemo o navišji vesoljski sili, če kličemo na pomoč mojstre in ne iščemo Boga, ki je najvišji v samem sebi. V mojstru se mora razodeti Bog in šale nato, lahko mojster - učitelj naredi kaj koristnega za človeka. Ne delajmo iz mojstrov prevelikega modrovanja, kajti to je edina pot do znosnega življenja. To so ljudje, ki se nekoliko bolj samozavedajo Boga in čutijo potrebo, da naredijo drugim dobro. V sebi čutijo neko višjo silo da dobroto in ljubezen razdajajo in širijo med ljudmi. Tudi sama imam v svojem rodoslovju večje število pokojnih in tudi še živečega dobrotnika, ki bi jih lahko prištevala med mojstre - učitelje ali celo svetnike. Vendar sami si imena učitelja ali mojstra niso nikoli pripisovali, o njih govorijo le dobra dela in bodo ostali zapisani kot nepozabni dobrotniki še v naslednjih rodovih. Bog je tisti, ki omogoča, da naredimo moralno dobro. Nekateri si rešujejo čast in ugled, ki jo potrebujejo, z imeni mojster ali učitelj. To pa izhaja iz posebnega veselja do komediantstva in izpostavljanja lastne pomembnosti, kar izhaja iz koristiljubne laži na eni strani in naivne zmote na drugi strani. Resničnost kakršna mora biti pa je pri tem le božja resnica. Božja resnica pa je vedno obrnjena z rokami od telesa navzven.
Lep pozdrav tebi Miran, od tvoje duhovne prijateljice
Tatjane
Mojster in učenec
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sobota, 19. junij 2004 @ 15:12 CEST
knjigo Pot mojstrov imam sam in lahko ti jo podarim, če to želiš. Moje misli so res za nianso malce bolj religiozne od tvojih, zakaj? Vse moje prelomne izkušnje iz duhovnega sveta v mojem življenju so bile in so religiozne, ki mi dajejo res dovolj moči pri mojem delu, saj brez njihive pomoči niti pod razno ne bi zmogel odpravljati demone iz ljudi, kateri si sami ne bi mogli pomagati. Nič koliko duš je s pomočjo Boga rešenih preko mene, ki sem samo kanal in pri tem nimam odločilne besede. Kajti vse dokler ne izrečem besede" Bog iztegni svojo roko, da se zgodi ozdravljenje in znamenje čudeža v imenu tvojega zvestega služabnika Jezusa in mene. Oditi ven v.....tega človeku.", ni odrešitve za nesrečnika, ki ga doleti kaj takega, a dogaja se vedno več tega.
Seveda se nama dogaja istočasnost in enost misli z odtenkom osebne obarvanosti Enosti. Za nama stoji ista sila drugega kraljestva, ki je tukaj med nami. Kristusovo Bratstvo je že dolgo tukaj ( drugi prihod ), sam Kristus deluje v nas in okoli nas. Ta načrt se izvaja po zelo skrbnem izvajanju z veliko mero opreznosti. Da je temu tako se vidi tudi po tem, ko se prične v svetu pojavljati aktivno delovanje duhovnih učiteljev, da ti pripravijo pot razumevanja tej mogočni sili Stvarnika in to je tudi najpomebnejša naloga vseh duhovnih učiteljev sveta v tem trenutku, za to gre!
Tvojo pesem nisem postavil "previsoko", ampak ravno tja kamor tudi spada, če pa misliš da je vseeno previsoko, si jo pa še vsaj sedemkrat prečitaj in ugotovila boš zakaj tako je.
V tem trenutku je potrebno biti še kako buden, dobro razmišljati in opazovati, da na osnovi samospoznanja najdemo pot k sebi, nardimo prostor za resničnega notranjega človeka" iz drugih dimenzij", ki se mora ponovno roditi iz nas samih. Tako se hodi po poti notranjega razvoja, na kateri se vsem nam razkriva Kristus in nas vpeljuje v Veliko Skrivnost. Ko končno dojamemo to ogromno dimenzijo naše človeške naloge, se tudi istočasno zavemo lastne nezadostnosti in bodo prenekateri prvič občutili svojo najglobljo Bit. To je je potem življenje v obilju!
Vedno pa moramo imeti na umu, kar je tudi odločilnega pomena, da se za vse probleme in stare grehe-karmo, ki jih vsi imamo obrnemo z prošnjo-besedo vedno samo neposredno na Boga, nikoli pa ne na posrednika. To govorim iz svoje izkušnje. Kdor koli si želi pomoč na duhovni poti, naj ne išče pomoči pri kakem Mojstru, kajti Mojster , kot sem že dejal ima nalogo ravno to poučevati in preverjati, niti pri posvečeniku, vodnikih. Vedno se moramo najprej obrniti neposredno na Boga kot svojega vesoljnega Očeta. Če nato dobimo pomoč preko Mojstra, vidca ali posvečenika, je ta pomoč prišla, ker je to volja Božja.
To je potem pravilno. Kdor tako dela, že samo s tem odbija pasti onostranstva in Hudičeve hierarhije ter se izogne številnim nevarnostim, ki še kako načrtno zavirajo naš duhovni napredek. Pot Rešitelja je najenostavnejša in tudi najbolj varna. Vedimo, da se notranje bistvo v vseh religijah strinja z učenjem Sina Božjega. V Indiji se gre po drugačni poti, ki je, razumljivo, prilagojena njihovi naravi-kulturi in sposobnosti razumevanja. Sledi se učenjem Brahme, Buddhe, ki so v osnovi ista učenja, kot so Kristusova.Naše Krščanstvo ima to prednost, da smo nauk dobili neposredno od Sina Božjega, obenem pa tudi sposobnost razumevanja samega razodetega nauka. To pa je nedvomno največji Dar, ki ga je človeštvo kadar koli v vsej svoji zgodovini dobilo!!
Kristus je Sončni Logos - izvor, univerzalni vir Svetlobe in moči, je Ljubezen in modrost; Sveti Duh pa je božansko delovanje in realizacija, manifestacija v našem življenju. Vesoljni Oče-Bog je Absolutna Volja in Kozmični red v vseh dimenzijah bivanja, je tolažnik, živa duhovna moč, ki uresničuje v človeku in za človeka pravo življenje. Človek v resnici postane za stvarstvo pomemben šele takrat, ko odkrije pot notranjega odrešenja in ji tudi v življenju sledi, in živi. Vrednost za svoje ljudi ( kar si že sama povedala ) ima šele, ko se zave smisla in ko odkrije cilj svojega življenja ter na tej podlagi ugotovitve pride do sklepa ali odličitve,Bistvena za to sta zavedanje in spoznanje. Človek mora nujno odkriti še drugo premoženje, ne le svoj jaz, ki sili v ospredje.To je naš Višji jaz- višja pamet, Sebstvo, ki nima nima povezave z naravnim osebnostnim jazom in njegovimi interesi; verjamem samo v tistega boga, ki v banki-delnicah denar ima.
V vsakem človeku so nebesa in pekel, večno in zemeljsko, svoboda in ujetništvo. Če človek usmeri pozornost na zemeljsko, bo deležen zemeljskega. Če usmeri pozornost na Duha, bo deležen Duhovnega, katerega moč, modrost in ljubezen so mu potem podarjene. Postopoma te moči v nas delujejo vedno močneje, kolikor bolj se za to odpiramo. Tako se naša duša postopoma skozi razvojni cikel na naši poti osvobaja telesnosti. Tu ne gre za odrekanje, ampak preraščanje. Naše sposobnosti duše se razvijajo toliko, kot se mi odrešujemo pogojenosti in zahtev telesa, vse do trenutka, dokler v procesnem končno ne postanemo orodje duha. Naše življenje počasi dobiva jasno in trdno začrtan cilj, osvobodimo se strahu pred boleznijo, trpljenjem in smrtjo.
Ponos, oholost, svojeglavost, sebičnost, prevelika gorečnost, hladnost emocij, hiper-aktivnost intelekta, premetenost in prizadevanje po vladanju drugim človeka ločujejo od enosti z Bogom. Ko se človek osvobodi teh slabih-škodljivih lastnosti, jih zamenjata ponižnost in prepričanje o globlji povezanosti z vsemi ljudmi. Nestrpnost, nasprotovanje in jeza otrdijo našo dušo. Ko se tega osvobodimo, nastopijo strpnost, spokojnost in, veselje do življenja. Pohlep, naglica in zavist so verige, ki človeka vežejo na ta svet prizadevanja za dosego čim boljšega finančnega položaja. Ko se človek reši tega, nastane prostor za mir, spokojnost in harmonijo v življenju. Preneha si prizadevati za površno srečo, uspeh in priznanje drugih ljudi. Tako se vrnemo k sebi in se končno spravimo s samim seboj in s tem tudi s svetom okoli nas.
Začelo se je žetveno obdobje zadnjih dni. Prišel je čas, ko mora biti vse skrito razkrito. Zato pa se nas opozarja, da moramo v tej fazi odkrivanja spoznati sebe. Kajti brez pravega znanja o sebi, bi človek , ki si upa odkrito prodreti do dna svoje Biti v objektivnem iskanju resnice, bi vso njegovo silno hrepenenje po odrešitvi ne imelo niti najmanjšega smisla. To je tudi razlog obširnih komentarjev na Pozitvkah, da ima na tak način vsakdo široko in verodostojno informacijo, da lahko sebe samega zagleda v tem skupnem ogledalu in se o vsem temeljito pouči. To je velika sreča za vse iskalce, kajti nikjer ne bi dobil tako hitre povratne informacije, kot ravno skozi Pozitivke. Tako lahko vedno več ljudi začne služiti zamislim in silam, ki bodo doprinesle k duhovnemu razvoju sveta in človeštva. Potem bo vsak tak človek sreče deležen. Bog ne plača vsakega petnajstega ali prvega v mesecu, Njegove poti in standardi so nepredvidljivi in vedno v našo korist.
Vsakdo pa ima in bo imel na poti tudi notranje spopade. Besede kot Maja (videz), Ahrimanovo kraljestvo ( temne hudičeve sile v starodavnem perzijskem sistemu), Setov svet( egipčanski bog teme in zla) in Satan ter Lucifer dve veliki ribi zla ( nasprotni pol, ki nasprotuje Božanskemu), pa simbolizirajo vplive v naši razpokani zavesti. Kdor živi ali bo živel v svetu Maje, ne more doseči Nirvane budistov. Kdor se podredi ahrimanski sili v sebi, ne more vase prinesti Svetlobe za razodetje Boga. Kdor se prikloni Satanu v sebi, ne more v svojem lastnem bitju srečati Kristusa. Kdor dopusti, da ga pometejo valovanja tridimenzionalnega področja našega življenja, ne bo v svojem lastnem srcu nikoli našel točke Božjega dotika.
Resničnost je vedno drugačna kot si jo zamišljamo. Kajti sama po sebi je odrešena vseh človekovih misli in mnenj. Mnogo pred nami je že Heraklit prodrl v skrivnost o Obliki in Času. Zanj je bilo to oboje le izmišlotinja, utvara, samoprevara, le pogojen pripetljaj. Kajti za minljivimi oblikami teče neprestano in mogočno Življenje življenja. To je Izvir viru, ki neprestano teče in se ponovno polni. To je vse v vsem. Zavest pa , ki od tega skrene, vidi le mnogoterost. Heraklit je spoznal, da neizmerna prvotna energija pronica v vse in vse nahranjuje. Ta Božja energija vlada celotnemu človeštvu, stvarstvu in kot neosrediščeno središče pripelje vsa nasprotja v harmoničnost s sabo. Prasila ne pozna dvojnost. Vse kar se razodeva v velikih razšežnostih, je prisotno tudi v majhnih razsežnostih. " Bog je dan in noč, poletje in zima, vojna in mir, zadovoljstvo in lakota", pravi Heraklit.
Da bi lahko prepoznali Boga v svoji lastni Biti, se moramo naučiti, da se odrečemo svojemu razmišljanju, svojemu zemeljskemu omejenemu raciu in ga moramo nadomestiti z razmišljanjem srca. Mi rabimo danes genialnost srca in ne genialnost suhoparnega oholega intelekta, ki misli , da vse " ve". Ko prodre Svetloba Boga v naše srce, so vse naše težave končno razrešene. To seveda nikakor ni neka nova pot do uspeha ob pametnem filozofu, ali neko kanalizirano sporočilno novo učenje, katerih je vedno več, a so si vse podobna in si z njimi nimamo kaj dosti pomagati, ne! To je novo razmišljanje, ki nastaja iz povsem nove zavesti. Saj vera srca, ki jo razvname Božanski Duh, zagotovo podre naše mentalne zidove ječe, ki zapirajo vse človeške duše. Zaradi tega se ta Klic Kristusove zavesti obrača k tolikim ljudem v naših zmedenih, sodobnih časih, k vsem ljudem, ki spoznavajo, da vsebuje božanska iskra-žarek v njih odpravo vsega trpljenja.
Vse dobro tebi Tatjana od tvojega
duhovnega prijatelja Mirana.
Mojster in učenec
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 20. junij 2004 @ 10:33 CEST
vzel si si kar veliko časa za tako obsežen in izčrpen odgovor. Hvala ti, ker se vedno tako potrudiš. Iz tebe kar vrejo misli in dobrohotno sporočilo. Ob vsem kar si napisal bi rekla, da je Jezus oznanjal dejanja, ki bi jih sleherni človek moral izpolnjevati po svoji vesti, in to so: osvoboditev za revne, tolažba za jokajoče, pravičnost, mir, odpuščanje in ljubezen. In če še naprej razvijemo njegovo oznanilo lahko kaj hitro ugotovimo, da današnji svet deluje v nasprotju z njegovim oznanjenjem. Ljudje niso osvobojeni moči po vedno večji moči. Med ljudmi je čutiti premalo bratstva, ljudje in narodi se sovražijo, ne uresničujejo med seboj velikih Jezusovih idealov, kot so dobrota, ljubezen in odpuščanje, medtem ko ima Jezus neskončno sposobnost prenašanja ljudi in potrpežljivost neprenehoma preseneča. Jezus ljubi celo nehvaležne in hudobne. Jezus torej predstavlja ne oblast moči, temveč oblast ljubezni, kar je povsem nekaj drugega kar je človeku lastno, oblast gospodovanja. Zato je Jezus tudi slaboten umrl, kot da bi si podredil ljudi in jih prisilil, da sprejmejo njegovo oznanilo. Prav v Jezusovi slabotnost in sposobnosti darovanja se kaže božja ljubezen in Bog ljubezni. Američani so iz Jezusovega trpljenja križane poti naredili filmski špetakl fizičnega Jezusovega trpljenja, ker niso razumeli bistva njegovega darovanja. Uspelo jim je prikazati človeško hudobijo in količinsko veličino fizičnega mučenja in trpljenja, ni jim pa uspelo prikazati vseh razsežnosti božje ljubezni in Boga ljubezni. Apostola Marko in Matej sta nastopala proti izvajanju gospodovalne oblasti v krščanski skupnosti. Zanimivo je, da se je prav v Cerkvi kot instituciji zgodilo to, kar Jezus ni hotel: iz želje po oblasti so nastale hierarhije učiteljev, očetov, očetov vseh očetov in služabnikov božjih služabnikov. Avtoriteta Apostolom in učiteljem ne daje prav nikakršnih privilegijev, nikakršne oblasti, da bi razpolagali s svobodo drugih. Vse to povzroča napetost in skušnjave. Nobena ideologija ne more z evangelijem opravičiti tega, kar se je v zgodovino dogajalo v Cerkvi. Hierarhi so kopičili naslove, časti, svetno in versko oblast, da so si zadovolili primitivni nalog po posesti in samopoveličevanju. In prav to sem s svoji pesmi "Mojster in učenec" opisala na jasen način. Na vsak način velja za mojstra, učitelja ali kakor koli ga že imenujemo, rek: "Nočemo gospodovati nad vašo vero, ampak smo sodelavci pri vašem veselju" (2. Kor. 1,24; 2 Kor 13,10). Način izvrševanja avtoritete zato mora biti Jezusov, poln spoštovanja med brati in sestrami. Samo celovita ljubezen, odpuščanje in sprava so rešitev. Jezusovo ravnanje je na njegovi sveti človečkosti edino kritično merilo. Jezus ni nikoli izključil drugače mislečih, vedno so bili deležni njegove ljubezni tako kot verni. Če bi se v naši družbeni skupnosti držali tega pravila in ne bi izključevali drugače mislečih, bi zagotovo vladalo večje sožitje med ljudmi. V tem ti dam, dragi Miran prav, da prihaja nova doba, ne le v religioznem smislu, temveč v obče človeškem humanem smislu, ki bo sposobna uresničiti globok smisel in neznansko veselje vstajenja. Vidna znamenja utrujenosti in razkroja bodo presežena in človeštvo se bo v tem tisočletju znašlo v ustvarjalni in samokritični dinamiki z vsemi tistimi vrednotami, ki jih potrebuje za ohranitev in razširitev. V starem humusu Jezusovega izročila bo zrastla nova družba, ki se bo morala odpovedati politični moči.Vse dotlej, dokler se sleherni Zmeljan ne bo identificiral z revnimi, preganjanimi in brezpravnimi, ne more biti na Zemlji miru. Vse ideologije izrabljajo krščanstvo in druga verstva, da si utrdijo posvetno oblast. Pri tem papeštvo, škofovstvo, duhovništvo in učiteljstvo ne izgublja svoje vloge, temveč dobiva novo veliko bolj zahtevno vlogo, saj bo moralo dosledneje utrjevati načlo edinosti in sprave med občestvom. Te oskrbniške duhovne dejavnosti pa predstavljajo luč ozaveščanja ljudi. Pri tem pa je pomembno, da se bodo v eksegezi morale pojavljati nove metode, ki bodo omogočile ljudem nova spoznanja. Prav v zvezi s tem, ti dragi Miran, predlagam, da bi napisal prispevek, s katerim bi se obrmnil na povprečnega človeka, n. pr. starega od 40 do 60 let, ki je izoblikoval svoje prepričanje in svoj svetovno nazorski pogled v dobi ateizma prejšnje oblasti. Pogovarjam se s temi ljudmi in opažam, da imajo mnogi v sebi vgrajen sistem vrednot, ki ga pa ne želijo vključevati v krščansko nazorsko prepričanje in se razglašajo kot humanisti - ateisti. Krščanstvo so hospitalizirali kot nekaj nedokazljivega, nekaj kar predstavlja opozicijo z njihovim prepričanjem. Nekdo od njih mi je rekel, da kaj sploh je duh ali duhovnost, da smatra, da je to skupek dobrih stvari, lepih doživetij človeka, ki ga radostijo. Izražajo v bistvo božje, vendar s sibmoli svoje kulture in svojega časa, v katerem so odraščali. Iskala sem način, da bi na prerost, ne toliko religiozno obarvan in dojemljiv način dopovedala kaj je vsebina religijoznosti človeka, vendar nisem bila prepričljiva. Odgovor je bil: Vse ja narava in vse je znanstveno razložljivo, skratka Boga ni nikjer. Kako bi ti takemu človeku
dopovedal to, o čemer se mi pogovarjamo, da bi razumel. Ker je veliko takih ljudi, ki so z najrazličnejšimi pogledi utelešeni v svojem telesu in okrnjenem duhu, bi bil to zate izziv, da napišeš zanje nek prispevek, ki bo s pravimi vsebinami stopil v ospredje kot prepričljiv.
Lep pozdrav tebi Miran od duhovne prijateljice
Tatjane
Mojster in učenec
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 21. junij 2004 @ 11:29 CEST
hvala za tvoj obširen komentar. Tudi sprejmem izziv, da predstavim svoj pogled na bistvo religioznega človeka, na duhovno znanstveni podlagi. Članek bo nosil naslov " ČlOVEŠKI DUH", ki bo namenjen generaciji od 40 let pa do 150 let starosti.
lep pozdrav od tvojega prijatelja
Mirana.
Mojster in učenec
Prispeval/a: en_bk dne torek, 22. junij 2004 @ 14:25 CEST
Jaz se samo en bk...preprost ljubitelj ivanjščice, nepodkovan /hm...so biki sploh podkovani?/ in sem se kar nekako našel v tvojem članku....pod povprečni ostali.
V svoji sveti preproščini in neznanju si marsikaj razlagam svojemu kalupu primerno...tudi boga. Vedno me je begala etiketa ateist, ki si jo ali jo lepi marsikdo ali marsikomu. Da bi bila to oznaka za nevernika kar na počez...mi je neumljivo, kajti prav gotovo vsakdo verjame...v nekaj že /ta verjetja znajo biti zelo impresivna in zadovoljujoča za marsikoga...eee...recimo verjetje v čisto poseben trenutek, ki sledi temu trenutku, ali v nedoločljivo lep odtenek vijolične barve, ki samo navzven deluje kot nekaj belega/. Sam sem doživel, da so me imeli nekateri, ki zelo redno obiskujejo cerkev, za nevernega ateista, čeprav sam zase vem, da globoko verujem v Boga....na svoj način, mi je pa Cerkev, kot institucija, zelo daleč in kaj malo povezana z Bogom.
Meni Bog in vera vanj predstavlja zid, ki me podpre, ko sem utrujen, krošnjo mogočnega hrasta, ki me varuje pred pripeko, veter, ki razpiha grozeče oblake, gorski studenec, ki me odžeja, materin objem, ko potrebujem tolažbo, ženin poljub, ko hlepim po ljubezni, smeh sinov, ko potrebujem dan, vrv, ko sem do kardana v težavah, luč v daljavi, ki mi kaže pot, rdečo nit, ko iščem izhod iz labirinta...in še in še in še kar kaj drobnega, pa nikakor nepomembnega zame.
Se mi nekako dozdeva, da so obče človeške vrednote, kot so ljubezen, poštenje, spoštovanje, iskrenost, sočutje, ponižnost, pridnost...kaj se še najde, a ne...in njihovo živetje v vsakdanu, oris Človeka. In se mi spet nekako dozdeva, da je naš namen biti Človek in ko je človek Človek, je najbližje Bogu...se mi zdi.
Hehe...seveda je to le moje laično domnevanje /lahko čisto napačno/, kot tudi, da je mojstrstvo...biti navaden Človek.
en bk
Mojster in učenec
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 22. junij 2004 @ 16:46 CEST
moram reči, da že dolgo nisem brala tako iskrenega in iz srca napisanega pisma kot je tvoje. Prav nadušil si me s tvojo izpovedjo kako doživljaš Boga. Oh, ko bi ga le vsak človek na tem svetu tako doživljal, bi bili zares srečna družba človeštva. Vsa tista tvoja preprosta doživljanja, ki se zlijejo v domačnost tvoje izpovedi, te dvignejo na raven nezmotljivega verovanja tvoje duše v Boga. Vse tvoje doživljanje življenja je oblečeno v resnično obleko prave vzgoje in človečnosti. Ti nisi ateist, ti si v duši globoko verujoč človek, ker izpolnjuješ vse kriterije verovanja: strmiš, občuduješ in obožuješ to stvarstvo, ljubiš naravo in človeka ter uživaš v majhnih stvareh, ki se razraščajo v kipenje, ki izžareva nad kaosom življenja. Nobenega napuha in domišljavosti ne vidim pri tebi. Življenje te počasi ogreva in oživlja tvojo rodovitnost, zato pričakuj veliko žetev. Tvoja moč je preprosta krepost, tvoja neupogljivost in tvoj premočrten značaj ima globoko v sebi zasidrane vrednote. Sredi te dosežene svobode dihaš s polnimi pljuči in uživaš naklonujenost Boga, ki si jo zaslužiš. Vidim te kot zelo umirjenega in srečnega človeka, ki čuti svoj jaz in si izredno žilave narave. Nisi napisal prav veliko o sebi, vendar dovolj, da si sebe razkril in predstavil v pravi luči. Naj ti bo v tolažbo in oporo, da si na pravi poti in da te skromno ozračje izrečenih misli le dviguje. Ti nisi en-bk, kot si si dal nadimek. Če pa si si ga že nadel, si si ga nadel zato, ker si toliko razgledan, da vidiš koliko stvari še ne veš ali še ne poznaš. Doseči tak krog videnja pa pomeni že nadarjenost in plemenito radovednost po vedenju. Živeti v božjem svetu kakor da ni Boga in vendar stati tesno ob njem, odpovedovati se, kakor da to ni odpoved - uresničevati vse zahteve velike življenjske modrosti, kakor da so malenkosti, se lahko posrečijo samo tistemu kogar Bog ljubi in se neprestano razodeva v njem. Današnji kaotični svet tlači v človeka vse mogoče in tisti, ki je sposoben, da se v njem prečistijo stvari, gradi najbolj trden most med njim in Bogom. Noben človek ni nekaj že ustvarjenega, vsak mora šele nastajati v svoji zavesti, kulturnosti in počlovečenosti. V bistvu je vsak čuteč in sprašujoč človek v sebi še otrok, ki na svoji razvojni poti tvega učlovečenje ali pogubo. Miroljubnost in uglašenost v čutenju omogočata človeku miren spanec in odvračanje zla. Človek se nadzira iz samega sebe. Ni potrebno, da se spravlja vselej v neke predale po vprašanjih ali je vernik ali ateist. Obstajajo še druge razlage in vzgibi, iz katerih so delovali in živeli vsi izredni ljudje. Ti se nisi prav nič trudil, ko si povedal največje stvari na razumljiv in tako preprost način. Pustil si dolgo goreti luč v sebi in si vzel čas za premišljevanje o sebi. Mislim, da človeka veliko bolj prevzame tvoj opis strmljenja, čudenja in občudovanja, kot vse ekstaze navidezno čutečih vernikov, ki svojo vero izkazujejo formalno le navzven, ne da bi imeli pravi Vpogled v svojo notranjost. Vse kar si opisal, da doživljaš je vsako zase svoj božanski fragment. Zato ni potrebno, da se vprašaš ali si veren ali ateist. Tebe Bog ljubi in ti si njegova radost. Vse kar čutiš je kipeče hrepenenje po sreči in popolnosti.
Te prisrčno pozdravlja
Tatjana
Mojster in učenec
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 22. junij 2004 @ 19:22 CEST
zelo dobro razmišljanje. Da te bega etiketa ateista-nevernika nisi edini,ki ga to muči. Tudi mene je pred leti. Če želi človek ta pojem razumeti mora vedeti kaj pomeni v resnici verjeti? Poznam tudi kakšnega duhovnega pastirja, ki je prišel visoko a, je kljub vsemu v srcu ateist, zakaj? Kajti verjeti pomeni vedeti, oziroma vedeti pomeni verjeti, ne verjeti pa ne vedeti.
Razum ne more doseči resnice, um ali duh pa je mogočen in če ga vodi Beseda za spoznanje dlje, doseže resnico (" Resnica vas bo osvobodila", Jezus ) In ko um vse premisli ter dožene, da je to v skladu s tem, kar je bila izrazila Beseda ( Beseda je isto kot Bog ), si pridobi prepričanje, in v tem čudovitem prepričanju najde svoj mir. Kdor je po božji volji dosegel spoznanje, bo prej povedanemu verjel, kdor spoznanja ni dobil, ne bo verjel.
Verovanje in spoznanje sta komplementarni, saj kdor ve za bistva, v njih tudi verjame.
Hermes Trismegistus:" Božjih semen je malo, vendar so mogočna, lepa in dobra: vrlina, preudarnost in pobožnost. Pobožnost je spoznanje Boga; kdor ga je spoznal, je poln vsega dobrega, ima božje misli, ki niso podobne mislim množice. Zato tisti, ki so dosegli spoznanje, niso več množica, niti ni množica všeč njim. Zdijo se nori in so izpostavljeni posmehovanju, sovražijo jih, prezirajo in kmalu morda tudi ubijejo. Kot sem trdil, mora zlo prebivati tudi spodaj, kjer je njegovo bivališče. Kajti njegovo bivalšče je zemlja, ne kozmos, kot bodo morda nekateri bogokletno trdili. Kdor je zares spoznal Boga, bo vse prestal, ker se zaveda spoznanja.
Za takega človeka je vse, tudi tisto, kar se drugim zdi slabo, dobro. Če zoper njega naklepajo kaj zlobnega, se zateče k spoznanju in zlo sam obrne v dobro.
Vračam se k predavanju o zaznavanju. Za človeka je značilno, da sta zaznavanje in umevanje povezani. Toda vsak človek, kot sem omenil, ne izrabi umevanja sebi v prid, temveč obstajata dve vrsti ljudi:nekateri so naravnani na snov, drugi na bitnost. Človek, naravnan na snov in obdan z zlom, prejme semena svojega umevanja od demonov ( to vem iz lastnih izkušenj ); Bog rešuje ljudi, ki so naravnani na bitnost (" naš namen, ko je človek Človek " je poplnoma pravilno) in obdani z dobrim. Kajti Bog, stvarnik vsega, v svojem ustvarjenju dela vse sebi podobno; toda stvari, ki so nastale kot dobre, postanejo z delovanjem različne. Kajti gibanje kozmosa s trenjem oblikuje stvaritve dveh vrst: ene zamaže z zlom, druge očisti z dobrim. Tudi kozmos, Asklepij ,ima svoje lastno zaznavanje in svojo lastno umevanje, ki nista podobni človeškemu in tudi nista tako mnogovrstni, sta pa močnejši in preprostejši.
Edino zaznavanje in umevanje kozmosa je ustvaril vse stvari in jih spet vzel samo vase-orodje božje volje. In v resnici je bilo to orodje ustvarjeno, da bi v sebi varujoč semena, ki jih je prejelo od Boga.-vse stvari v njem dejavno ustvarjale. Ko uniči vse stvari, jih obnovi in zato kozmos s spremembo, ki mu daje gibanje, kot dober vrtnar življenja ponuja razkrojenim stvarem obnavljanje. Nič ni, čemur ne bi vdihnil življenja, marveč z gibanjem vse oživlja in je hkrati kraj in stvarnik življenja. Telesa izhajajo iz snovi na različne načine:nekatera prihajajo iz zemlje, druga iz vode, tretja iz zraka in četrta iz ognja. Vsa telesa so sestavljena, drga so preprostejša. Bolj sestavljena so težja,, preprostejša lažja. Hitrost gibanja v kozmosu ustvarja pestrost v kakšnostih stvaritev. Pogostejše dihanje daje telesom kakšnosti; njihova polnost pa je ena sama- polnost življenja.
Bog je torej oče kozmosa, kozmos pa je oče stvari, ki so v njem; kozmos je božji Sin in kar je v kozmosu, izhaja iz njega. Po pravici se imenuje kozmos saj vse spravlja v red z mnogovrstnostjo stvaritev, z nenehnostjo življenja, z neizčrpnostjo delovanja, s hitrostjo nujnosti, s sestavo prvin in z urejenostjo nastalih stvari. Nujno in po pravici se torej ravno kozmos imenuje urejena celota.
Pri vseh bitjih prihajata zaznavanje in umevanje, ki ju izdihuje obdajajoče okolje, od zunaj; kozmos pa, ki ju je enkrat za vselej sprejel ob svojem nastanku, ju sprejemajoč od Boga ohranja. Bog ni, kakor bodo nekateri sklepali, brez zaznavanja in umevanja - ti govorijo bogokletno zaradi pretiranega strahu pred božjim. Kajti vse, kar obstaja, Asklepij, obstaja v Bogu; nastalo je iz Boga in je odvisno od njega: nekatere stvari z delovanjem po telesih, druge z gibanjem dušne biti, tretje z oživljanjem po duhu, četrte s sprejetjem tistih, ki so dotrpeli - in tako je vsekakor prav. Še več: trdim, da Bog sploh ne vsebuje teh stvari, temveč - naj pride vsa resnica na dan - je on sam vse; nič ne jemlje od zunaj, ampak oddaja navzven. In to, da vedno vse giblje, je zaznavanje in umevanje Boga. In nikoli ne bo prišel trenutek, v katerem bi se pogubilo karkoli od tega, kar je. Ko pravim od tega kar je, mislim od Boga. Kajti Bog obsega vse bivajoče, nič ni zunaj njega in on ni zunaj česarkoli. Kar si zvedel, Asklepij, bi se ti utegnilo zdeti resnično, če si razumen; če pa ti ne uspe doseči spoznanja, tem stvarem ne boš verjel.
lep pozdrav en_bk in vse dobro od
Mirana.
Mojster in učenec
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 22. junij 2004 @ 23:02 CEST
Vera je kvas upanja in ljubezni, stavi na moč pravičosti in solidarnosti. Na vernika je treba gledati s čutom za resničnost. Verski nauk mora razodevati novega duha, novo usmeritev. Mladim mora dati možnost, da se spoznajo in uresničijo. Ob zanimanju za nebesa in angele ne pozabimo, da smo na Zemelji. Spoštujmo duhovno telo Boga v nas in se ravnajmo v življenju po vrednotah, ki se v nas razodevajo v duhu resničnih humanističnih ciljev. Tu ostaja odprto vprašanje kako približati verske resnice in odgovoriti na konkretna vprašanja vernemu človeku v domačih razmerah, skratka iz življenja za življenje. Iz navdiha za spremembo življenja najdimo duhovno vsebino besede, ki bo segla človeku v dušo. Preseči je treba velike teoretične besede, ki jih mora nadomestiti živa preprosta beseda, ki bo segla tistemu, ki mu je namenjena v srce.
Lep pozdrav
Tatjana
Mojster in učenec
Prispeval/a: en_bk dne sreda, 23. junij 2004 @ 09:16 CEST
Že dalj časa /no ja, tole je pa zelo relativno, a ne/ berem tvoje članke in se mi dozdeva, da iz njih ne veje zgolj globoko prepričanje v napisano, temveč vedenje tistega, ki mu je bilo dano prestopiti Rubikon ali si to tako razlaga. Vsekakor je morala biti izkušnja zelo impresivna.
Aja, zakaj omenjaš Asklepija in zakaj se mi je zazdelo, da si me naslovil z njim? Najbrž sem narobe razumel, a ne, ker jaz vem le za enega, to je bog zdravja pri Grkih in Rimljanih.
Moje spoštovanje
Mojster in učenec
Prispeval/a: en_bk dne sreda, 23. junij 2004 @ 09:43 CEST
Sem le človek, v katerem se prepletata dobro in zlo. Ta trenutek še dr. Jekill, mr. Hyde že v naslednjem. In taki smo vsi in vsi se najbrž trudimo nekako premagovati zlo v nas in enim mogoče uspeva malo bolj ali pa niti ne.
Lep pozdrav
Mojster in učenec
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 23. junij 2004 @ 09:58 CEST
Asklepija nisem naslovil na tebe. Tu gre za pogovor in učenje. Gre za pogovor med Hermesom Trismegistusom in Asklepijem kjer se obravnava " Umevanje in zaznavanje" ( le v Bogu sta lepo in dobro in nikjer drugje ) v delu " Corpus Hermeticum ". Pogovor je v bistvu namenjen vsem nam, a sem "izkoristil" tvoj odličen komentar kot zelo primerno iztočnico na to temo. Tu gre za Hermetični nauk, ki izvira iz egipčanskih misterijev, pogovor sam je akt inicijacije vedenja.
Hermetični spisi oziroma vsebino hermetičnih naukov lahko strnemo v nekaj besed. Lahko bi rekli, da jih prežema ljubezen do vseh bitij.
Kozmični Bog, kot nam prestavljajo Hermetični spisi, ni grdi ali hudobni demiurg, ampak dobri Stvarnik, podoben biblijskemu Bogu ali Platonovem demiurgu iz Timaja.
Blizu si prestopa Rubikona, imaš vseskozi nit, ki ti zagotavlja razmišljati s svojo glavo in srcem. Temu se reče " imeti vero", človek jo ima ali jo pa nima. Si sam sebi v sebi avtoriteta, ki nosi tiho zaupanje v Boga in tak tip človeka je zasnova za pričakovanega "novega človeka."
lep pozdrav tebi in vse dobro od
Mirana.